Kriza srednjih let in kako se ji izogniti

Naša kolumnistka se je približala petdesetim, a se je kriza srednjih let ni niti dotaknila. Pravi, da ne žaluje za preteklostjo, saj je pravočasno sprejemala odločitve, zaradi katerih je živela polno življenje. Naj vas njena zgodba navdihne, da tudi vi pravočasno prevzamete odgovornost za svojega.

22. 11. 2012

Eno od mnogih sporočil, ki jih med odraščanjem večkrat slišimo, je, da je življenje kratko in da hitro mine, starost pa je težka. "Boš že videla, ko prideš v moja leta," nam govorijo starejši, kadar so jezni na nas, ker menijo, da jih ne poslušamo, ne razumemo in da le zapravljamo dneve, ker delamo po svoje.

Ko pridemo do številke štirideset, se kljub temu, da ne vemo, kdaj bomo ta svet zapustili, že zavedamo, da je pred nami morda manj let, kot smo jih že doživeli. Hočeš nočeš sprejmemo to predpostavko, kot da je vklesana v kamen: staramo se in ni druge možnosti, kot da se pripravimo na začetek odštevanja. Na to nas opominjajo tudi sporočila, ki nas obletavajo z vseh strani. Pri petdesetih si stara gospa! Naslovi v črni kroniki, ki poročajo o nesreči ženske, starejše od petdesetih, velikokrat vključujejo besedno zvezo starejša gospa. Za žensko, ki pri štiridesetih nima odvečnih kilogramov in je videti dobro, bo marsikdo lakonično pripomnil, da je videti dobro ... za svoja leta.

Ko je petdeseti rojstni dan za nami, si mnogi mislijo, da so za nami tudi naša najboljša leta, kriza srednjih let pa je neizogibna bolest, ki se nas bo bržkone dotaknila in se bomo, kdo ve, morda zagledali v dvajset let mlajšo in si kupili drag avtomobil (moški), ali pa bomo postale frustrirane in nervozne (ženske). Mnogi padejo pod vpliv teh vnaprej določenih programov in res: ločijo se in se na hitro poročijo z bodočimi materami svojih otrok, ki bi jim lahko bili dedki, barvajo si lase in se oblačijo kot najstniki, ali pa izgubijo voljo do življenja in padejo v depresijo (pravzaprav 'depresirajo', kot temu pravi oče realitetne terapije, William Glasser).

Že Carl Gustav Jung je spoznal, da se ne spreminjamo zgolj v teles­nem smislu (odraščamo), temveč tudi v čustvenem (vedno bolj zreli smo) in v duševnem (vedno bolj modri smo). V svoji knjigi Sodobni človek išče dušo je napisal esej z naslovom Življenjske faze, v katerem navaja, da življenjsko dobo tvorijo štiri obdobja: otroštvo, mladost, srednja leta in starost. V prvi polovici življenja (v otroštvu in mladosti) si gradimo ego (obrnjeni smo navzven in gradimo obrambne mehanizme, ki nam bodo omogočili preživetje, učimo se ter kopičimo materialno bogastvo), v drugi polovici pa iščemo globlji smisel oz. sebstvo, kot temu pravijo v jungovski psihologiji (obrnemo se navznoter, se preučujemo, iščemo smisel življenja in se razvijamo v duhovnem smislu). Iščemo svojo dušo!

Še sto let nazaj, v obdobju Junga, je bila življenjska doba precej krajša, ritem življenjskih sprememb pa počasnejši. Zdaj nas dolgoživost vedno večjega števila ljudi in bogastvo izkušenj postavljata pred mnoga vprašanja, predvsem tista, ki se nanašajo na smisel življenja.

Obstajajo tudi takšni, ki obtičijo v egu in skušajo še v srednjih letih ostati v fazi mladosti in vsega tistega, kar jo spremlja. Toda vsako življenjsko obdobje ima svoje zakonitosti in lepote. Šele ko izkusimo prav vsako od njih, lahko dosežemo celostnost.

Pojem kriza srednjih let si je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja izmislil kanadski psiholog Elliot Jaques, ko je pri svojih strankah prepoznal cel niz simptomov, ki jih je pripisal strahu pred staranjem. Včasih te krize ne sprožijo prvi znaki staranja, temveč težje življenjske tragedije, ki nas vržejo s tirov vsakdanjega življenja. Smrt staršev, prekinitev dolgoletne zveze, samota, izguba službe ali kakšna težja finančna situacija, sprememba telesnega statusa (menopavza ali andropavza), odraščanje in osamosvajanje otrok ter njihov odhod od doma so med najpogostejšimi.

Strah pred staranjem pride pred strahom pred smrtjo, vendar mnogi staranje dojemajo kot nekaj hujšega. S pojavom gub, sivih las, bolečin v križu in potrebe po popoldanskem spancu nas zgrabi panika. Skušamo odgnati vse kazalnike tega, da nismo več v t. i. najboljših letih. Sprašujemo se, kam so šla leta, in razmišljamo o samem smislu življenja. Nekateri skušajo nadoknaditi, kar so zamudili, ali postoriti stvari, s katerimi že dlje časa odlašajo. Njihovo stanje najbolje opišeta besedi panika in kriza.

Pa so imele krizo srednjih let tudi naše babice? In kdaj je ta sindrom človeštvo zajel do te mere, da se vsakemu odklonu od pričakovanega vedenja reče kriza?! Za babice in dedke ne vem, a morda se vam zdi, ko opazujete svoje starše, da jim kariera in delo, ki so ga opravljali, nista zagotovila sreče in zadovoljstva, zato sem prepričana, da so se tudi oni v tistem življenjskem obdobju soočali s podobnimi dvomi.

Sama lahko s ponosom rečem, da sem ta izziv premagala. Petdeseta so pred vrati, jaz pa se v svoji koži počutim dobro. Sprejemam spremembe, ki jih opažam, in se z vsakim dnem bolj veselim dni, ki prihajajo. Nekaterim velikim pričakovanjem sem se odrekla brez obžalovanja, sprijaznila sem se z dejanskostjo, ki se mi končno zdi povsem sprejemljiva. V čem je moja skrivnost, se sprašujete. Predvsem v dejstvu, da sem se znebila strahu pred spremembami in življenje spremenila z lastnimi odločitvami, ne da bi čakala na spremembo, ki jo bodo prinesle okoliščine. Čas, ki sem ga tako izkoristila za svojo rast in za razvoj, je obrodil sadove: prinesel mi je občutek miru in hkrati pripravljenost na dejavno življenje brez želje po tekmovanju. Namesto konkuriranja sem izbrala ustvarjalnost in ker se ne primerjam z drugimi, se krepi moja samozavest.

Morda je vlogo pri tem odigralo tudi dejstvo, da sem pri dvajsetih postala mama in me je proces osamosvajanja moje hčere doletel v času, ko sem bila na višku moči, zaradi česar nisem imela občutka, da kaj zamujam. Morda pa gre le za to, da sem, ko sem nestrpno hitela skozi življenje, krizo doživela že pri tridesetih, ko sem odkrila svoj prvi sivi las. Ko sem ga takrat na silo iztrgala, sem upala, da bom ta okruten proces zaustavila, zdaj, dvajset let pozneje, pa ga mirno sprejemam in se veselim vsakega novega dne. Aktivna sem, pripravljena na nove dogodivščine in nove ljubezni. In to kljub vsem krizam, ki zajemajo cel svet.

In prav v tem je prava vrednost krize srednjih let, ki jo, kot vsako drugo krizo, lahko izkoristimo za rast. Duhovna rast pravzaprav ni nič drugega kot obračanje lista v knjigi življenja, ki mu v ciklusu letnih časov pravimo jesen, v ciklusu dneva pa popoldne. In kaj počnemo jeseni? Tisto, kar smo poželi, bogat pridelek poletja, spravljamo v silose. In kaj počnete popoldne? Vse tisto, za kar čez dan ni bilo časa. Aktivno se pripravljate na večer, da boste v njem lahko sproščeno uživali. Bog, kako je življenje lepo!

Ne glede na to, kaj se vam v življenju dogaja, ne štejte gub in ne mislite na starost, saj vas v življenju čaka še veliko! Ni še čas, da se poslovite od poslovnih uspehov ali od ljubezni, morda je le pravi trenutek, da znanje in izkušnje uporabite bolje. Tako vas kot mene – o tem sem prepričana – čaka še veliko življenjskih in delovnih nalog, v katerih bomo lahko blesteli.

O svoji situaciji se že na samem začetku tega obdobja pogovorite s partnerjem in z družino razmislite o vseh možnostih. Uživajte v vsakem koraku. To bi lahko bilo prečudovito babje poletje, v katerem uživate in se obenem zavedate, da bo treba pridelke spraviti za zimo, ki bo potem prijetna, topla, in bo prasketal ogenj, pred katerim se boste, zaviti v ogrinjalo, držali za roke z nekom, ki ga imate radi.

Tatjana Divjak, life coach

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri