Odkar sem dopolnil 34 let, se sprašujem, ali je to res tisto življenje, ki sem si ga želel? Na papirju ni tako slabo – imam službo, partnerstvo, nekaj prijateljev, dobro stanovanje v najemu. Pa vendar se zjutraj zbujam z občutkom praznine, kot da nekaj bistvenega manjka.
Moji prijatelji se poročajo, imajo otroke, gradijo hiše. Ob vsaki poročni fotografiji na družbenih omrežjih se sprašujem, ali zaostajam? Primerjanje me duši, čeprav vem, da se nikoli ne vidi celotne zgodbe.
Carl Jung je zapisal, da se »vsak prehod v novo življenjsko obdobje začne z občutkom izgube starega jaza«. Viktor Frankl, avtor knjige Človekovo iskanje smisla, pa pravi, da človek lahko prenese skoraj vse okoliščine, če ima svoj »zakaj«. Meni se je začelo zdeti, da svoj »zakaj« še vedno iščem – ali ga ne bi moral do teh let že najti? V dvajsetih se zdi, da imamo časa neskončno, v tridesetih pa se to občutje nenadoma spremeni. Čas ni več brezmejen.
Vedno znova sem se vračal k mislim: kaj, če bi izbral drugo kariero, odpotoval v tujino, tvegal več? V meni se je dvigala tesnoba. Je sploh še pravi trenutek, da začnem svoj posel? Naj se lotim novega izobraževanja? Toda kot bi mignil bom dopolnil 40 – mar ne bi moral imeti do takrat že urejene družine in stabilnega doma?
Veliko razmišljam tudi o partnerskem odnosu. Je to zveza, v kateri želim ostati za vedno? Ali sem pripravljen na poroko, na otroke? Kaj če zamudim pravi trenutek? Hkrati pa me je spremljal strah – strah pred odgovornostjo, pred tem, da bi sprejel odločitve, ki jih ne bom mogel več spremeniti.
Tudi finančna plat mi ne da miru. Kako zaslužiti dovolj, da si lahko ustvarim lasten dom? Pa saj je to nemogoče! Občutek je, kot da je sistem postavljen tako, da so vrata do stabilnosti in lastnega doma zame zaprta. Ničesar nisem podedoval. Vse to pritiska name še bolj...
Pogosto se spominjam svojih dvajsetih: občutka svobode, spontanosti, energije. Takrat se mi je zdelo, da je ves svet odprt. Zdaj pa imam občutek, da se nekatera vrata zapirajo ali pa se bodo kmalu zaprla. Samo še malo časa imam, samo še malo, in priložnosti bodo izginile. Čutim vse večji pritisk.
Prepoznal sem krizo – a tudi možnost
Šele ko sem prebral nekaj o tako imenovani »krizi srednjih let«, sem spoznal, da to, kar čutim, ni nič nenavadnega – le da se je pri meni pojavilo prej, v tridesetih. Psihologi pravijo, da gre pravzaprav za prehodno obdobje, ko se človek začne globlje spraševati o smislu, vrednotah in tem, kaj ga resnično osrečuje.
Danes poskušam to obdobje videti kot priložnost. Namesto da bi bežal pred vprašanji, jih sprejemam. Pišem dnevnik, več se pogovarjam z ljudmi, ki mi veliko pomenijo, in raziskujem, kaj me resnično navdihuje. Ni lahko, a občutek imam, da se iz te krize lahko rodi nekaj novega – bolj pristnega.
Kot je dejal Frankl: »Ko človek ne more spremeniti okoliščin, je izzvan, da spremeni samega sebe.« Morda je prav to bistvo moje krize v tridesetih – da me ne sili v obup, ampak v rast.
Kriza srednjih let lahko pride že v tridesetih
Jung opozarja, da je prav polovica življenja čas, ko se človek začne obračati navznoter. To ni izguba mladosti, temveč začetek zorenja – priložnost, da odkrijemo globlje plasti samega sebe.
Ko slišimo izraz kriza srednjih let, si običajno predstavljamo ljudi v poznih štiridesetih ali petdesetih letih. A psihologi opozarjajo, da se podobno obdobje notranje zmede, iskanja smisla in dvomov o življenjski poti lahko pojavi precej prej – že v tridesetih.
V tridesetih letih se veliko ljudi sooča s pomembnimi življenjskimi odločitvami: kariera, partnerstvo, družina, finančna stabilnost. Prav ta obdobja so prelomna, saj se pogosto prvič pojavijo občutki, da je mladost minila, da so možnosti omejene in da življenje ne teče več neskončno odprto kot v dvajsetih.
Občutki, ki spremljajo krizo v tridesetih
- dvom v karierno pot ali občutek, da delo nima smisla,
- občutek ujetosti v obveznosti, kredite ali rutino,
- primerjanje z vrstniki in občutek zaostajanja,
- vprašanja o tem, ali je bila izbrana prava partnerska pot,
- nostalgija po »lahkotnosti« prejšnjih let.
Čeprav je kriza boleča, ni nujno nekaj slabega. Gre za proces, v katerem človek pogleda vase in se vpraša, kaj si resnično želi. To lahko vodi do pomembnih sprememb: nove karierne usmeritve, bolj iskrenih odnosov ali bolj zdravega življenjskega sloga.
Kaj pomaga?
- iskren pogovor s prijatelji ali terapevtom,
- zapisovanje misli in občutkov,
- sprejemanje, da se življenje ne meri po tempiranih mejnikih,
- osredotočanje na to, kar prinaša veselje v vsakdan.
