Živimo v iluziji, da je vse v redu, pa ni. Iz naše notranjosti prihajajo opozorilni glasovi, čutimo nemir, nato se ozremo okoli sebe in se za trenutek pomirimo, ker se na videz vse vrti naprej, kot da je vse v najlepšem redu. A notranji nemir ostaja. In ostal bo, dokler ne bomo svoje pozornosti obrnili v svojo notranjost, v izvor živega duha, ki pa je zaradi naše totalne ignorance v popolnem kaosu.
Kljub temu da ima človek na trenutni stopnji evolucije do popolnosti izgrajeno fizično telo, da v zunanjem svetu ustvarja fascinantne dosežke, ki mu omogočajo udobje, in kljub izgrajeni popolni logistiki družbe tako človeku samemu kot vsem silnim impozantnim zgradbam manjka nekaj ključnega za razvoj in obstoj – živi duh. Novodobne zgradbe, zgrajene v zahodnih civilizacijah in na Vzhodu, bogatem z nafto, na prvi pogled fascinirajo in s svojo mogočnostjo delujejo zaslepljujoče, vendar pa je to tudi vse, kajti njihov vpliv je le površinski. Kljub svoji megalomanskosti v primerjavi z denimo templarskimi cerkvami iz 12. stoletja so sodobne stavbe mrtve, ker nimajo moči, da bi vplivale na našo notranjost, na preobrazbo naše duše. Slepijo nas zgolj s svojim bliščem. Vendar pa je to, po čemer vsak človek globoko v sebi hrepeni, duhovna hrana; lačni smo spodbud, ki bi nam pomagale pri naši notranji preobrazbi, pri odkrivanju naših notranjih moči in smisla bivanja. Duhovna hrana, ki si jo uspemo izboriti in jo užiti, ima posebno vrednost. A preden se posvetimo duhovni hrani, ki nas lahko v teh dneh nasiti, postavimo ogledalo razmeram, v katerih smo danes kot posamezniki in kot družba.
Živimo v iluziji
Živimo v zelo težkih časih. Zgolj na videz se zdi, da imamo vse: hrano, lepe hiše, udobje in zabavo, popoln virtualni svet, v katerega se zatekamo po tolažbo in lažno upanje, da je vse v redu. Pa ni vse v redu. Pravzaprav nič ni v redu. Vse je v kaosu: vrednote, ki smo jih poznali in so nas stoletja držale pokonci, razpadajo. Državni sistemi, ki so od zunaj dajali okvire in oporo ljudstvu, razpadajo, polastile so se jih sile kapitala, ki rušijo vsakršno strukturo v dobro posameznika ter na tiho, vendar s silno močjo, ustvarjajo sisteme novodobnega suženjstva. Ali kot pravi Rok Zavrtanik k slovenski izdaji knjige Vandane Shive Ena Zemlja, eno človeštvo proti 1 %: “Vse institucije nadzora nad avtoriteto … so postale nadzirane opozicije znotraj prostaške mentalitete in ideologije vrednostnega sistema enoumja kapitala, ki življenje in celo mišljenje ponižuje v marketing: v doseganje ciljev (nekoga drugega) skozi primerjanje, merjenje, tehtanje, izračunavanje, izmenjavanje in zapakiravanje taktik in strategij za doseganje učinkov in usmerjanje vsega.” Živimo v iluziji, da je vse v redu, pa ni. Iz naše notranjosti prihajajo opozorilni glasovi, čutimo nemir, nato se ozremo okoli sebe in se za trenutek pomirimo, ker se na videz vse vrti naprej, kot da je vse v najlepšem redu. A notranji nemir ostaja. In ostal bo, dokler ne bomo svoje pozornosti obrnili v svojo notranjost, v izvor živega duha, ki pa je zaradi naše totalne ignorance v popolnem kaosu.
Vendar je to stanje kaosa (lahko) zgolj začasno. Vse živo v naravi, vsak organizem se preobraža iz svojega središča, iz srčike svojega bitja preobraža vsak najmanjši delček v skladu s celoto. Kje je središče človekovega organizma? V možganih? V jeziku? V rokah? Ali je v naši duši? V duši je živ duh, ki je izvor večne preobrazbe in gonilna sila našega obstoja!
V središču kozmosa
Dr. Rudolf Steiner tako govori o duševni preizkušnji, o preizkušnji duše. V čem se duša preizkuša? Njen preizkus je vprašanje: “Kam naj se obrnem”? Obstajata samo dve možnosti – prva smer je v zemeljsko, mehansko, mrtvo; druga smer vodi navzgor, k silam svetlobe. Gre za notranjo situacijo v vsakem človeku. “V vsakem posamezniku se odvija svetovni kozmični proces, človekova notranjost, (in ne zunanjost!) je prizorišče. Tu sem jaz v središču kozmosa.” In iz tega notranjega središča izhaja vse, kar ustvarjam v tem svetu.
Kot vse v kozmosu, ki v stari grščini pomeni urejena celota, tudi preobrazba poteka po večnih zakonitostih. Vsaka preobrazba prinaša s sabo propad starega in ustvarjanje novega. To, kar danes doživljamo, je propad starega – to nas navdaja s stisko. Stiska bo trajala, vse dokler se bomo oklepali starega in si na vso silo želeli obdržati obstoječe; to, kar je v zunanjem svetu privedeno do ekstremov – do paralelnega virtualnega sveta, v katerem nismo prisotni ne telesno ne duševno. Takrat, ko bomo uspeli narediti notranji obrat, ko bomo uspeli jasno videti na eni strani izvorne sile našega bivanja, na drugi pa rojevanje novega, bomo odkrili vir notranjih moči.
Vzporednice s preteklostjo
Za pomoč se obrnimo v preteklost – k peti podrasi Atlantidov. Prasemiti so bili prvi, ki so začeli razvijati miselno silo, s katero so lahko nekaj malega razumeli o načelih svojih božjih voditeljev. Sprva so začeli povsem nepopolno, zgolj s slutnjo. Svoje mišljenje in tudi zakone, o katerih so govorili njihovih družbeni voditelji, so v začetku bolj slutili, kot pa jasno mislili. Vrhovni voditelji pete atlantidske podrase so postopoma pripravljali miselno silo, ki bi pozneje, po zatonu atlantidske oblike življenja, lahko začela novo obliko; takšno, ki bi bila v celoti vodena z miselno silo. Le majhni skupini te podrase je uspelo razviti miselno silo, ki je danes gonilo naše civilizacije. Da so lahko to silo začeli razvijati, so morali postopoma izgubljati prvobitne sposobnosti Atlantidov, ki so bili mogočni in so lahko upravljali z živimi življenjskimi silami. Ampak ta impulz, ta gon, ki je bil v teh ljudeh, da bi lahko v svoji lastni duši, z lastno miselno silo dojeli načela, po katerih so bili do tedaj vodeni od Bogov od zunaj, je bil tako močan, da so vztrajali, kljub temu da so v primerjavi z Atlantidi izgubili vso staro moč. To ni bila lahka preizkušnja, vendar je izjemnega pomena za celoten razvoj sveta in človeštva. Atlantidi so kljub svoji takratni veliki moči pozneje propadli, iz pete podrase posameznikov, ki so se tej moči sami odpovedali, še preden je prišlo do propada Atlantide, pa se je skozi stoletja razvila današnja zahodna civilizacija.
Propad starega, rojstvo novega
Podobno smo tudi danes v obdobju propada starega sveta. Rojeva se nov svet, iz novih sil, iz svobodne volje posameznika, da se odpove moči mrtvega mehanicističnega mišljenja, ki ustvarja podrejanja, manipulacijo in izkoriščanje, in prepozna delovanje živega duha, božje sile, ki so v njem. Človek mora nujno prepoznati duhovno jedro v sebi. Ko ga bo prepoznal v sebi, ga bo prepoznal tudi v drugem človeku. Takšnemu človeku ne bo prišlo na misel, da bi si želel drugo bitje podjarmiti in ga izkoristiti za svoje sebične namene. Tako kot v atlantidskih časih moramo tudi mi prepoznati božje sile, ki nas vodijo. Seznaniti in spoznati se moramo z božjimi silami, ki so v nas, kajti danes nas ne vodijo več bogovi preko svojih poslancev.
Rojstvo duha
Današnji čas je izjemno dragocen čas. Izjemno dragocen! Če bomo v tem času razmišljali in odkrili idejo o preobrazbi svoje duše – da se torej skozi preizkušnje moje duše rojeva duh, potem bodo sile te ideje postopoma vstopale v mojo dušo in se uresničevale skozi mojo voljo. Že sam proces odkrivanja, da gre za rojstvo duha, bo popolnoma spremenil našo perspektivo o tem, kaj lahko kot posamezniki naredimo v svetu, ki propada. Dal nam bo notranjo moč, da iz rojstva duha v sebi ustvarjamo novi svet v družbi.
Tekst: Katja Temnik, Zeliščni Vrt Majnika
- STARA INDIJANSKA MODROST: Ko se vam v življenju zgodi nekaj slabega, ne pozabite TEGA
- Vaša duša si je sama izbrala, kje in kam se bo rodila
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
