Z besedami lahko lažete, oči pa ne znajo lagati: Zakaj sodobni človek ne zna več pogledati drugemu v dušo?

Izano, so človekove oči res okna njegove duše?

Zdaj vam bom povedal vse, kar smo vsi nekoč že vedeli in smo pozabili. Telo človeka je njegov hram, duša je njegov oltar. V starih časih je imela vsaka hiša svoj oltar. Naši predniki so vedeli, da ta družini služi za spoj s predniki in potomci, tudi z božjimi čuvaji, in kar je najbolj pomembno, z duhom.

V fizičnem svetu so oči naš spoj z nematerialnim svetom. So okna naše duše, kar ve vsak otrok. Še vedno neokuženi z zlom tega sveta nas otroci od rojstva dalje gledajo neposredno v oči, da bi spoznali, kdo jim stoji nasproti – kakšen je ta človek, kakšne so njegove misli in kakšna njegova duša. Je svetla ali temna?

Zato je njihova prva igra skrivalnica, ko si prekrijejo oči in rečejo: “Zdaj me ne vidiš.” Otrok ve, da mu skozi oči vidiš v dušo.

Lahko lažete v besedah, vendar svojih oči nikoli ne boste mogli naučiti laganja.

Dovolj je torej človeka pogledati v oči in dobili boste veliko informacij o njem. Problem te naše civilizacije je, da ljudje zato, ker najmanj verjamejo sebi, dopuščajo drugim, da jim lažejo, četudi so jim nameni lažnivca popolnoma jasni.

O človeku govorite kot o vesoljskem plovilu. To je zelo vznemirljiva izjava. Razložite nam, kaj naj bi to pomenilo.

Osnovni problem sodobnega človeka je nepoznavanje, kdo pravzaprav je on sam. Moderna znanost je človeka razdelila na drobne dele; medicina zdravi del po del, organ po organ. Biologija in fizika sta izdelali načine motorično-kemijskega delovanja telesa, medtem ko so ga religije naučile, da mora imeti po duhovni plati posrednika z višjimi stanji zavesti. Tako je današnji človek usmerjen na vse okrog sebe, zelo malo pa nase in svoj notranji svet.

Ko k vsemu temu dodamo še izobraževalni sistem, ki nas od otroških let usmerja na vse, kar se dogaja okrog nas, in nam jemlje velik del znanja, ki smo ga prinesli s seboj ob utelešenju, dojamemo, zakaj je tako težko zapustiti pet človeških čutil in poiskati odgovore v tistem šestem čutu. Že zdavnaj sem napisal, da se šesti čut v nas prebudi, ko razumemo čustva srca in občutja duše.

Čustva nas vežejo na materialno, občutja pa na duhovno. S sprejemanjem našega nastanka, poti in dela ter s spoznanjem, da nas skozi življenje čustva in občutja vežejo na oba svetova, fizičnega in duhovnega, bomo prišli do nivoja zavesti, ki prepoznava namen našega obstoja. Ta ni nič drugega kot božja previdnost, ki deluje skozi nas.

Smo kreatorji božanske zavesti in vsaka oseba ima svobodno voljo, da izbere pot, po kateri bo šla. A ko človek doseže nivo mentalne, intuitivne zavesti, dojame, da je vse božja volja in božje dopuščanje. Takrat se mu odprejo vrata k notranjemu svetu in tu prepozna zapis vesolja v sebi. Ozvezdja, zvezde, planeti, kometi … vse to je v nas.

Preslikan del vesolja kot njegov odtis, pravzaprav pravi osebni zemljevid, kdo smo.

Če se zavedamo, da se vesolje nahaja v nas, potem je enostavno dojeti, da je človek vesoljno plovilo. Vsaka naša misel, električni valovi, krvne celice in živčni impulzi potujejo od zvezde do planeta, v bistvu smo edinstveni v enosti in vsak naš dotik z drugo osebo je trk svetov.

Pravite, da nebo daje, človek pa darila vrača. Kaj mi dajemo nebu?

Raje postavimo vprašanje tako: Kaj človek daje materi zemlji? Ona ga rojeva, ona ga hrani in vzgaja, spremlja vsak njegov korak in skozi njo odhaja. Neresno smo dojeli naše bivanje na vodnem planetu. Krstili smo ga kot Zemlja, ker hodimo po zemlji, a je, tako kot mi sami, v 80 odstotkih sestavljena iz vode. V tem kemičnem združenju dveh atomov vodika in enega atoma kisika se skriva skrivnost življenja. Ali je voda v vesolju? Najbrž je.

Znano je, da znanstveniki raziskujejo vesolje v upanju, da bi našli mesto, podobno našemu, kjer bi imeli možnost vzpostaviti novo postajo življenja. Za zdaj je niso našli oziroma nam vsaj tako zagotavljajo. Kar je resnica in s čimer se vsi strinjajo: za človeško raso ni življenja brez vode. Da je to resnica, vidimo ob nastanku vsakega od nas. Razvijamo se skozi materino nosečnost v plodovni vodi. In kot sem rekel, vsak človek nosi del vesolja v sebi; to pomeni, da naše ženske in Zemlja Mati rojevajo zvezde.

In čeprav vse to zveni kot lepa znanstvenofantastična zgodba – ko preučite znanja starih svetov in starih civilizacij, posebno mitologijo našega boga Roda, ki je govorila o rojstvu duš in njihovem prihodu skozi ozvezdje Feniks, vam bo morda bolj jasno, zakaj današnji človek živi evolucijo.

Znanost je dokazala in posnela, da se je v daljnih meglicah, ki se vidijo skozi ozvezdje Feniks, v zadnjih nekaj stoletjih rodilo na stotine novih zvezd. Ko poznate karto neba in astronomsko mesto, ki ga zdaj zavzema sončni sistem, boste videli, da smo na zodiakalni krožnici vstopili v ozvezdje Vodnarja, pod katerim se nahaja ozvezdje Južne ribe z eno od štirih kraljevskih zvezd Fomalhaut, pod njimi je ozvezdje Eridan in še naprej ozvezdje Feniks.

Vsem raziskovalcem in tudi religijskim ideologom je poznano, da je Fomalhaut predstavljen kot arhangel Gabriel, ki je božji glasnik, ali – če želimo še bolj jasno dojeti sporočilo neba – BOG PRIHAJA. Nebo daje, človek darila vrača.

Kako je videti vojna na nebu?

Vojna na nebu je hkrati vojna v srcu vsakega človeka. Veste, niso vsi na tem svetu ljudje. Verjetno bo marsikoga zmotila ta moja predpostavka, a sem prepričan, da se bo del bralcev strinjal z mano. Čas, ki je pred nami, je čas prebujanja. To je doba, ko zlo doseže vrhunec, a se obenem začne prebujanje. Vsak bo predstavil svoj pravi obraz.

Pogled, besede in dejanja bodo pokazali, kdo je kdo. Prihajajo duše iz ognja in v ognju Feniksa bo izginil največji del zla. Uravnoteženje dvojnosti tega sveta mora obstati, a vse, kar je bilo zgoraj, bo spodaj, in vse, kar je bilo spodaj, bo zgoraj.

Zavest je občutek ali karakteristika, kakor jo kdo želi razumeti, ki se bo pojavila v vsakem od nas. Vsi vemo, kako vest lahko peče. Gori, a zanjo ni zdravila, razen iskrenega kesanja.

To je doba ognja – kakor na nebu tako na zemlji. Potrudimo se z dobrimi deli, razumevanjem, odpuščanjem, molitvijo in z vračanjem k izvorni vlogi človeka, ki je misel Boga, ublažimo moč njenega plamena, v nas in okrog nas. Bodimo spet dobri ljudje.

Baje ste dekodirali znake glagolice in azbuke? Kaj nam sporočajo ti kodi?

Ko sem dešifriral in dekodiral znake glagolice in azbuke, sem razumel sporočilo prednikov. V njih so nam pustili možnost, da se še bolj spojimo s preteklostjo z runami in simboli, ker sta obe nastali iz njih.

Odkril sem, da azbuka govori o kozmičnem poreklu človeka, medtem ko glagolica nosi v sebi znanje elektromagnetizma.

Vesolje je dvojno in je sestavljeno iz moškega principa elektrike in ženskega principa magnetizma. Vezje, ki ustvarja polje. Kar se tiče vesolja, je to polje zavesti, a kar se tiče človeka, je to njegova avra. S harmonizacijo obeh polj vsak od nas s trudom in vztrajnostjo lahko doseže najvišji nivo razvoja duha in telesa, in to je postati bogočlovek.

Pot je dolga in prepredena z mnogo preizkušnjami in izzivi. Bogočlovečnost nam bo pokazala, da je življenje radost, da ga je treba živeti z otroško radovednostjo. In potem bomo vedno željni učenja; celo takrat, ko bomo učili druge, bomo vedeli, da je še veliko tega, česar ne vemo.

Egoizem in vzvišenost bomo odvrgli iz naših umov, da bi po naših delih ta svet naredili lepši – ne le zase, temveč za vse. Na tej poti bomo dojeli, da so orodja za mir, razvoj in poduhovljenost naš pogled, besede in dotiki, s katerimi se dotaknemo duš vseh ljudi, ne glede na to, ali so ob nas ali ne.

Zato: naučimo se znova vsi govoriti. Prenehajmo prizadevati druge in jih omalovaževati. S povezovanjem z enostjo vsega, kar obstaja, se hkrati povezujemo sami s seboj. Kajti Bog je v nas in mi smo v njem.

Pravite torej, da ljudje v teh časih ne znamo primerno govoriti?

Res je. V tej nezdravi civilizaciji, osnovani večinoma na materializmu, dobičku, zunanji podobi, egoizmu in aroganci, večina ljudi ni pozabila le, kako se govori, pozabila je, kako se diha.

Diha se na škrge, govori skozi zobe. Dih škripa, besede zvenijo kot lajež. Preveč zlobe je prišlo med ljudi in številni so si dovolili soditi, poniževati, klevetati, lažno poskušajo sebe dvigniti na neki nevidni lestvici vrednosti. In hkrati vzporedno z vsemi temi svojimi postopki poskušajo pomanjšati vse, ki mislijo drugače ali se obnašajo drugače od njih samih.

Skupaj z njimi transhumanistični mediji in vsa zakupljena sredstva javnega informiranja spodbujajo nemoralo, brutalnost, poželenje in vse tiste značilnosti ter vsebine v ljudeh, ki uničujejo njihovo izvorno, božansko poreklo.

Oddaljili smo se od očitne resnice, da je ta svet ustvarjen iz raznolikosti, vključenih v enotnost. Človeštvo je prenehalo spoštovati načela božanske kreacije in je sebe postavilo nad njo. Bolno obnašanje skupine in posameznikov, ki so se označili za elito, se je preneslo na celotno družbeno skupnost. Globalistični principi so postali življenjski vzor tudi v manjših sredinah in zaradi tega je človek izgubil vrline, ki so mu dajale vrednost obstoja.

Pozabili smo, kako je videti in čutiti božanski dotik v nas in okoli nas. Naš nabor besed je poenostavljen, reven, digitalizirali smo vse sfere družbenih komunikacij, odvrgli smo knjige, pozabili naravne veščine ročnega ustvarjanja, izklopili smo miselno dejavnost.

Kje vi vidite izhod iz tega?

Čim prej je treba prenehati uničevati naravo in naravo v nas. Vrnimo se k samemu sebi, poiščimo odgovore v zapisu, ki so nam ga pustili predniki v našem DNK. Samo tako bomo razumeli vse, kar se je odigralo skozi zgodovino, to sprejeli, oprostili samemu sebi in prednikom, odgnali strah in žalost, ki sta se v nas nabrala zaradi lažnih učenj in znanj, ki so nam bila ponujena kot največja resnica. Krenimo na novo pot radosti življenjskega bistva. Ponovno bomo odkrili prave, naravne kakovosti moškega in ženske ter vseh živih bitij okrog nas in šele takrat bomo spregovorili z glasom razumevanja.

Kakšna je ta pot, h kateri nas nagovarjate?

Ta pot, po kateri se bomo vrnili k razumevanju Nepoznanega (Boga), se začne z združitvijo štirih smeri, s katerimi pojasnjujemo življenje in vse, kar ga gradi. Te smeri so religija, filozofija, znanost in umetnost. V tem trenutku so se vse oddaljile od resnice. Da bi se ponovno vrnili na pot, ki povzdiguje življenje in njegove vrednote, je nujno, da se vsi odpremo vsemu, kar k nam prihaja iz kozmosa in globine matere zemlje.

Vibracije in energije so se spremenile, človek doživlja evolucijo, vendar je ne razume, ker je zavzet s tujimi mislimi in povsem otopel za intuitivni razgovor s svojim višjim jazom. Nikoli nima časa zase in težko dostopa do svojega bitja. Poiskati sebe v sebi je zelo dolga, a hkrati tudi zelo kratka pot. Gre od uma do srca. Šele ko skozi srce steče reka življenja, se preko tako ozaveščenega posameznika vrnejo resnica, znanje in svoboda za novo razumevanje nastanka, obstoja, vloge in namena celotnega človeškega rodu.

Nikoli v zgodovini človeštva ni bilo večje potrebe po tem, da človek resnično vzljubi sebe, kajti šele takrat dojame, da je za to potrebna izredna moč. Tiho ljubiti sebe je uspeh in moramo si ga izboriti. Potem postane človeku jasno, da bo obdaroval svojo dušo, šele ko bo dovolil drugemu, da ga ta ljubi.

Tretji, najbolj pomemben del k dobri komunikaciji z vsem, kar nas obkroža, pa se začne v trenutku, ko človek iskreno, z vsem svojim bitjem vzljubi drugega, s katerim spet postane eno. To je božji blagoslov. Takrat spozna, da nikoli ni sam in da je njegov namen biti eno v enosti. Odvrže egoizem in sprejme duhovnost kot osnovo komunikacije z vsem vidnim in nevidnim.

Ljudje mislimo, da vemo, kaj je duhovnost. Kaj v resnici pomeni živeti duhovno?

Lepo ste rekli: mislijo.

Duhovnost ni človeška misel. Duhovnost je božanska misel v nas, s katero smo prišli na ta svet, s katero bomo našli svoj namen, pot, delo in s katero bomo odšli s tega sveta.

Mi smo božanska misel in na to smo pozabili. Zato se, po mojem mnenju – in to vedno poudarim, ker nikomur ni treba slediti mojemu tolmačenju – duhovnost nahaja globoko v nas samih in je nekaj, česar nas nihče ne more naučiti. To preprosto najdemo ali pa nikoli do tega ne pridemo.

V tej naši civilizaciji v odhajanju so ljudje postali sužnji tujih misli. Dovolili smo, da nas drugi upravljajo, in tako smo se odrekli svobodi, ki pa je poleg miru, znanja, resnice in ljubezni osnova za naše duhovno življenje.

Vse te vrednote nam ne pomenijo nič, če v našem umu ne biva razum. Domišljija je najbolj nevarna značilnost ljudi, ki hvalijo in predstavljajo drugim svojo visoko duhovnost, in s tem tiste, ki jih poslušajo, vodijo v napačno smer.

Živeti in razumeti svojo duhovnost pomeni nikomur ne vsiljevati osebnih spoznanj. Tako kot sonce nikogar ne prosi, naj se obda z njegovimi žarki svetlobe in toplote, tako tudi duhoven človek ne išče nikogar, ki bi sledil njegovi poti.

Kakšna je pot ali usoda človeka, ki izbere materialnost na škodo duše?

Napačna. Naše babice so govorile, da je denar zlo. Mi danes pravimo, da je denar nujno zlo. Vsi ga potrebujemo in lažno bi bilo reči, da lahko živimo brez njega, vendar pa po drugi strani vsi vemo, da ni denar ta, ki nas osreči. Prav tu je treba iskati ravnovesje med materialnim in nematerialnim svetom. Dualnost sveta, ko govorimo o dobrem in zlem, se vidi v tem, da je v vsakem dobrem nekaj zla in v vsakem zlu delček dobrega.

Predstava bogastva današnje dobe se zrcali v denarju, slavi, vplivu, nepremičninah in vsem tistem, kar nekoga postavlja na višji družbeni položaj od drugih.

Kakor koli, pravo bogastvo je blagostanje duše, s katero človek čuti, da je njegovo življenjsko zadovoljstvo zdravje, spokoj, mir in skladnost, ljubezen v družini, delo, ki ga osrečuje in od katerega lahko lepo živi ter pomaga drugim.

Je to, kar širite med ljudi, znanje prihodnosti?

Prej bi rekel, da so to moja osebna spoznanja, do katerih sem prišel, hodeč po svoji življenjski poti. Na osnovi povabil in odzivov vidim, da so ljudem všeč, ker skozi moje napisane in govorjene besede najdejo sebe. Prav v tem je namen vsega, kar delam – da spodbudim vse, ki me slišijo, da delajo na sebi; da najdejo svoj namen obstoja in naredijo ta svet lepši.

Ne pričakujem, da kdor koli sledi moji poti, ne dajem nasvetov niti ne želim iz svojega učenja delati kakršne koli šole. Enostavno delim tisto, kar dobim, ljudje pa naj sami odločijo, kaj bodo s tem naredili. Če se uresniči samo del tega, kar delam, in to pripomore k boljšemu jutri za vse nas in za ta modri planet, bom odšel s tega sveta z radostjo otroškega pogleda v očeh.

Lanac ljubavi (Ogrlica ljubezni) je vaš prvenec, ki je naletel na odličen odziv. Komu priporočate branje te svoje duhovne povesti?

Da, to je prva knjiga, ki sem jo napisal v veri, da je to zgolj moj izlet v književnost, ne vedoč, da bo pisanje postalo poklic, od katerega živim. Duhovna povest, ki bralca vodi iz preteklosti v sedanjost, prinaša številna vprašanja, s katerimi se srečuje sodobni človek. Večna borba med dobrim in zlim in potreba verjeti v nekaj mnogo večjega in močnejšega od vsega, očem vidnega in rokam otipljivega, je razlog, da se bralci poistovetijo z junaki romana.

Odzivi so tudi mene presenetili. Večina se je odzvala zelo čustveno, pripovedovali so mi, da so se ob branju njihove duše radostile. Zato to knjigo priporočam vsem, ki želijo najti odgovore na vprašanja svoje duše. Knjiga je sestavljena iz dveh delov, iz fizičnega in duhovnega sveta, dočim je v drugi knjigi zapisan še tretji del božanske kode, v katerem je celotna zgodba prenesena v matematiko in številke, za katere niti sam nisem vedel, da obstajajo. Že med pisanjem sem dojel, da so besede kar prihajale same od sebe, zato se tudi roman začenja s pesmijo “Meni je rečeno”. Še danes se iz te knjige učim tudi sam. Da, ta knjiga me še vedno uči.

Kaj pomeni biti povezan s svojim duhom?

Sijajno vprašanje za nadaljevanje prejšnjega odgovora. Ko se povežeš s svojim duhom, kar ni nobena skrivnost ali težek proces, imaš rešitve na vsa življenjska vprašanja. Vsak lahko to naredi, vendar za to potrebuje mir, potrpljenje in vztrajnost. V vsakem trenutku lahko svojemu višjemu jazu oziroma duhu, ki je povezan z Izvorom, postaviš vprašanje in dobil boš odgovor.

Intuicija ti bo odgovorila, še preden boš v tišini zaključil svoje vprašanje. Vendar pa vse, kar ti začnejo možgani sporočati po tem, ni več intuicija, ampak prihaja iz matrice spodnjega sveta, ki govori skozi strah, lažno upanje, nerealne možnosti in bujno domišljijo.

Če se boste ozrli na svojo preteklost, boste videli, kako ste zgrešili, kadar niste poslušali svojega notranjega glasu, ampak ste šli po poti, ki so vam jo predlagali drugi. Čeprav je bil mnogokrat predlog podan z dobrimi nameni, se je lahko za vas izkazal kot napačen. Ko sem sam to dojel, sem prenehal dajati nasvete. Od takrat govorim skozi svoje izkušnje, slušateljem pa predlagam, da iz njih potegnejo sporočila.

Napake, padci, vzponi, porazi in uspehi so me naučili, da svoja čustva in občutke uporabim na najbolj ugoden način, da bi sprejel svoje življenje kot igro in ne boj. Konec koncev, moj duh je nasproti mene sarkastičen in z veliko dozo humorja. Zakaj mu ne bi vrnil na isti način?

Kako se počutite, ko ste v Sloveniji, kakšni smo Slovenci?

Moje prvo srečanje s Slovenci je bilo sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Prav zares se mi zdi, da med vašimi prostori in mano obstaja neka globlja vez. Čutim, da na območju južnih Alp, na izviru in okrog toka reke Save, na vrhu in v podnožju Triglava pa tudi na primorskem delu Jadranskega zaliva, obstaja veliko zapisov o prostoru in času, ki kot da so me čakali – čakali mojo zavest, da mi odkrijejo svoje skrivnosti. 

Spraševala: Taja Zuccato