Le kar imaš, lahko daš

Če nimamo denarja, ga ne moremo podariti niti posoditi pomoči potrebnim. Če ne znamo pisati, ne moremo sami napisati knjige ali učiti pisane besede svojih otrok. In tako je z vsem in povsod, tudi s čustvi.

Le kar imaš, lahko daš (foto: Unsplash.com) Unsplash.com
15. 9. 2020

Kar imamo oziroma znamo, to lahko damo. Če je otroka strah grmenja in če je tudi vas strah grmenja, boste otroka pomirili le tako, da boste zmogli najprej pomiriti sebe. Dokler se vi tresete od strahu, lahko otroku še tako prigovarjate, da ga ni treba biti strah, a ga to ne bo pomirilo. In med odraslimi ni dosti drugače. Vse kar imate, kar zmorete, kar znate, lahko daste nekomu, ki to potrebuje. 

  • Živiš kakovostno partnerstvo in z zgledom učiš ljudi, da so partnerski odnosi lahko varni, prijetni in zaupanja vredni.
  • Iz izkušenj veš, da lahko živiš lepo življenje kljub otroštvu, polnemu nasilja, zlorab... Nekdo, ki ima podobne izkušnje, bo v vaši prisotnosti zaznal upanje in dobil moč za soočanje s travmami.  
  • Če imaš občutek, da ti je v življenju lahko lepo, se boš znal iskreno veseliti s sočlovekom, ko mu bo v življenju lepo.

Če nečesa ne zmorete in če to drugi potrebuje, vi niste nekdo, ki mu to lahko da (lahko pa to postanete). 

  • Če ne znaš sprejeti podpore, boš težko podpora drugemu.
  • Če imaš občutek, da se moškim ne da zaupati, boš težko v oporo prijateljici, ki ima težave s partnerjem in prelomljenim zaupanjem v partnerskem odnosu.
  • Če si nepotrpežljiv do sebe, ne moreš biti potrpežljiv do svojih otrok. 
  • Če ne verjameš vase, ne moreš verjeti v druge ljudi. 
  • Če imaš občutek, da si nečesa ne zaslužiš, se boš težko iskreno veselil z drugim, ki to ima. 
  • Če te je strah lastne jeze in si jeze ne dovoliš izražati, ne boš vedel, kaj storiti, ko se drugi jezi. 
  • Če ti je prepovedano čutiti žalost, ti bo neznanka, kako biti v tolažbo nekomu v stiski.  
  • Če ne znaš postaviti cene svojemu delu, boš težko pomagal nekomu do občutka, da je njegovo delo cenjeno.

Zelo pogosto imajo posamezniki občutek, da zmorejo biti do drugih bolj dobri, kot pa jim to uspe do sebe, a je največkrat to le navidezna dobrota, ki se sočloveka ne dotakne zares. Pogosto je celo obratno in ljudje tovrstno podporo prezirajo in jih jezi. Ta pomoč se namreč ne čuti kot pomoč, ampak kot obveza, ukaz, da je pomoč treba sprejeti, četudi čutiš, da ti ne ustreza in si je ne želiš sprejeti. Ob zavrnitvi te pomoči pa je osebi, ki želi nuditi pomoč, neprijetno in je užaljena. To pomeni, da v prvi vrsti gesta ni bila namenjena vam, ampak je to potrebovala ta oseba, ker zakaj bi bil nekdo užaljen, če vam želi zares le pomagati in vam pomoč, ki jo nudi, preprosto ne ustreza.

Večina nas bi rada bila dober človek, ki zna biti v oporo ljudem. A dokler nečesa sami v sebi nimamo, bo na tem področju podpora bolj poskus podpore kot prava podpora, ki zares pomaga. Zato, ko gradite sebe in postajate vedno bolj samozavestni, z vedno večjim samospoštovanjem in se znate vedno bolj veseliti življenja, gradite ne le lepšega sveta zase, temveč za vse ljudi okrog vas. Zaradi vaših sprememb pri sebi, svet postaja lepši in življenje drug ob drugem bolj prijetno. Cilj je torej najprej pomagati sebi, da boste nato lahko učinkovito pomagali drugim.

Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri