Le v tišini lahko zacelimo svoje rane

Od trenutka, ko se zjutraj zbudimo, smo neprestano obdani s hrupom. Takim, ki prihaja od zunaj – naj si bo to budilka, glasba ali pisk, ki naznanja, da je kava pripravljena.

Le v tišini lahko zacelimo svoje rane (foto: profimedia) profimedia
3. 9. 2021

Življenja živimo v sobivanju z najrazličnejšimi zvoki, in ti, ki nam prinašajo največ napetosti in stresa, so ti, kateri živijo v nas. Naši umi so prepojeni z mnogoterimi mislimi – nikoli namreč ne nehamo misliti. In ko prepletemo sozvočje zunanjih vplivov in okolja ter naših lastnih misli in lastnega dialoga, opazimo, da nam v bistvu ostane precej malo prostora, kjer bi resnično lahko občutili in doživeli – tišino.

Menim, da se lahko vsi strinjamo v tem, da je tišina vrlina, univerzalna vrlina. Stara toliko kot čas sam. Še preden je človek ustvaril umetne zvoke, je bil Univerzum prostrano polje, kjer je edini zvok/ne-zvok obstajal v obliki tišine in spokojnosti. Lepota tišine je v tem, da preprosto je. Da obstaja. Ničesar na njej ni umetno povzročenega in sprogramiranega (kot je npr. tehnološko povzročeni hrup). Ponuja nam možnosti in odprtost, ki je ne moremo takoj opredeliti – priložnost, da si vzamemo čas in izkopljemo skrivnosti in nauke, ki se bohotijo znotraj nas.

Kljub temu pa nam tišina ni nekaj naravnega. Še posebej v tem modernem času, kjer se instinktivno počutimo nelagodno, kadar smo soočeni z nepričakovanim premorom v gibanju/akciji. V nas se naseli nelagodna navada zapolniti trenutke tišine s površinskimi pogovori – tako imenovanimi »small talki«. Ali še huje, namenoma se izogibamo situacijam, kjer je odsotnost hrupa, kakor da bi se bali sobivati s tišino ali s samoto in da je to nekaj, kar zahteva specifičen okus ali posebno spretnost, ki je ne premore vsak.

Prisili me, da se vprašam: ali je narediti prostor za tišino nemogoča naloga v naši moderni, glasni in hrupni družbi? In če je, ali morebiti zamujamo tihi šepet in magičnost, ki nam jo vesolje želi predati? Ali smo izgubili stik s pravim bistvom?

V vrtincu glasnosti in ropota, ki nas obkroža, je tišino precej lahko najti – je povsod okrog nas. Naučiti bi se morali razgaliti zvok do te mere, da zavestno kreiramo tišino. Hkrati bi s tem pripomogli našemu okolju, naravi in jo razbremenili, si sami napolnili baterije in ustvarili mirnost znotraj in zunaj sebe. Se predali višjim vibracijam, ki jih Zemlja še kako potrebuje.

Jedro narave je tišina

Vzemi si trenutek v času vsak dan in se na nek način poveži z njo. Hodi bos/a po travi, zaplavaj v morju, reki ali jezeru, opazuj sončni zahod ali vzhod, pobožaj žival ali uredi vrt. Ko se boš prepustil/a naravi, boš občutil/a spokoj in brezpogojno, čisto srečo in zadovoljstvo v svoji sredici.

Ko sem v naravi, ugotovim, da se čas dobesedno ustavi. Nikjer ga ni, zlijem se z večnostjo. Ne obstajata niti prihodnost niti sedanjost, ker je vse eno. Tudi misli se umirijo. Vse, kar ostane, je čarobnost – žvrgolenje ptic, žuborenje vode, piskanje vetra in vmes – vzdihljaji tišine.

Nahrani in neguj tišino

Prebiraj duhovne knjige ali članke, ustvarjaj, riši, piši, poslušaj dobre posnetke razsvetljenega učitelja, prakticiraj jogo, poslušaj glasbo, ki ti ugaja, pleši in gibaj telo v svojem ritmu – vse to bo nahranilo tvoj mirno sredico.

Brez početja tega, kar ljubimo, ne bomo nikoli našli prave tišine.

Meditacija je tisto nekaj, kar marsikdo uporabi, ko išče svoj mir. Toda, kakorkoli, za razliko od narave, kjer je tišina sama po sebi dana, je meditacija nekoliko zahtevnejša. Sedenje ali ležanje v tišini in mirnosti lahko privede do vsega ostalega, kot želenega. Naši možgani nenehno premlevajo. Kadar je v mojem življenju več drame, možgani postanejo še glasnejši. Misli postanejo vseobsegajoče in pričnejo nadzorovati vse aspekte mojega obstoja, energija prične usihati. Kakor, da bi možgani pričeli srkati vso moč iz celotnega telesa.

Toda kljub temu je potrebno vztrajati  - nepopustljivo in neomajno negovati in hraniti moč za tiho meditacijo ali mirne aktivnosti, ki nam razbremenijo misli.

Zaupaj tišini

Manj pozornosti, kot posvečam razmišljajočemu, premišljajočemu umu, mehkejše in medlejše postajajo moje misli, hkrati pa privabljam več tišine in mirnosti.

In namesto, da se bojimo in upiramo svojim mislim, raje bodimo zavedni. Dovolimo jim, da so, toda nanje se nam ni treba navezati ali se jih oklepati. Imamo telo, ki čuti in možgane, ki mislijo. So del nas, toda niso naša celota.

V tišini postanemo pozorni na dejstvo, da imamo svobodo in moč izbiranja takih misli, ki jih želimo negovati in jih povečevati in teh, ki jih želimo ignorirati in zmanjšati.

Tišina in mirnost gresta z roko v roki. Skupaj sta lahko naša najboljša prijatelja. Obožujem zgodnja jutra in noči tik pred spanjem, ko ugasnem luči in se v rahli meditaciji zlijem v večnost miru, spokoja in tišine, mojega/tvojega bistva.

Tišina in mirnost sta naši učiteljici

V tišini je moja glava lahkotnejša, nedoumljiva moč pride na plano in mi pomaga znebiti se težke preteklosti, odpustiti tem, ki so me prizadeli, sprostiti zadržana čustva in se predati brezmejni ljubezni. Tako sem sredi tišine zacelila rane in se hkrati prepojila z globokimi dognanji, ki jih nikoli ne bi odkrila v hrupu.

Včasih pa je tudi to težko, tudi meni ne uspe vedno in tudi sama se spopadem z mislimi, kot so: »to je pretežko, nimam časa, morda jutri, drug teden; ko končam z drugim delom; tega ne potrebujem, ….«, in nato se zgodi nekaj – znova me od nikoder popadejo negativne misli, kjer se zalotim, da mislim na najslabše. Tišina v tistem trenutku zapusti moje obličje in izgine.

Toda jaz sem samo človek.

Zmeraj se lahko vrnem nazaj. Le prisluhniti si moram. Ta glas v meni ve, kaj moram storiti. In bolj, kot ga poslušam in se mu prepuščam, močnejši postaja. Ustvarja čudeže, ker je poln ljubezni, modrosti, poguma in radosti. Vodi me do ljudi, ki so mi namenjeni, vodi me na kraje, ki so mi usojeni in vodi me do stvari, ki jih želim početi.

Prišli bodo dnevi, ko bo polno hrupa in prišli bodo dnevi, napojeni z božansko umirjenostjo in vse to je prav. Vse je energija, vse se pretaka. Možnosti so neomejene, le odstraniti moramo motilce, ki nam včasih onemogočijo videti pravo bistvo. Življenje ni le bolečina in trpljenje z občasnim lepim vremenom, življenje je točno takšno, kot si ga mi zamislimo.

Slaviti moramo lepoto nekaterih zvokov, kot je jok novorojenčka ali odlično glasbo. Kljub temu pa si ustvariti ritual, kjer načrtno utišamo vse zunanje hrupe in prisluhnemo zvoku narave  - glasbi matere Zemlje – in ji dovoliti, da nam zaigra lepo melodijo in zapoje prijetne tone. Videli boste, da so ti zvoki božanski in resnično lahko ozdravijo premnogo lačno in zapuščeno dušo.

Zaključila bi rada s temi čudovitimi mislimi Wayne Dyer-ja, ki je o tišini zapisal takole:

Pomislite na prostor med notami, ki zaznamuje glasbo. Glasba (utelešen zvok) ni nota niti skupek not. Če hočemo imeti glasbo, je potreben tih, prazen prostor med notami. Nota brez vmesnega prostora je en sam dolg zvok. Glasba prihaja iz tihote med notami. Nič? Da, toda nujno potreben, če želimo ustvariti utelešen zvok. Brez niča ni glasbe.

Pomislite na prostor v vazi, ki ji omogoča, da je vaza. Vaza ni preprosto glina, ali kristal, ali kaka druga snov, ki jo je pač uporabil oblikovalec. Če hočete imeti vazo, potrebujete tih, prazen in neviden prostor, obdan s snovjo. Če udarite po vazi s kladivom, boste imeli še vedno vso snov, vaze pa ne več. Absolutno morate imeti nekaj tihega, praznega, nevidnega prostora, če hočete imeti vazo. Brez niča ni vaze.

Pomislite na sobo: soba ni soba, če ni tihega, praznega prostora, obdanega s snovno obliko. Soba ni malta, les in tramovi, ki sestavljajo njen snovni del. Zmečite te snovi na kup, in sobe ne bo nikjer. Če hočete imeti sobo, morate imeti ta tihi, prazni nevidni prostor, obdan z vso tisto snovjo. Brez niča ni sobe.

Ta tihi, prazni prostor, ki je znotraj vsega snovnega, se imenuje dao.

Ti si del celote. Ti si tišina.

Nina Kirbiš

Poglejte si še: