Ko me pogledaš, se počutim nekaj posebnega

Iztočnica za moje razmišljanje o temi, s katero vas želim nagovoriti, je odlomek iz knjige Peta gora:

... Elija si je napolnil kozarec. Srce mu je začelo divje tolči. Ženska mu je postajala vse bolj všeč. Ljubezen lahko vlije več prahu kot to, da stojiš pred Ahabovim vojakom, ki s puščico meri naravnost v tvoje srce; če zadene, umreš, in vse je v božjih rokah. Če pa te zadene ljubezen, se moraš s posledicami njenega sladkega strupa ubadati sam.

»Tako rad bi ti povedal,« je pomisli.

»A ne vem, kako: lažje je govoriti o božji ljubezni.«

»Kadar sem s tisto žensko, mi je tesno pri duši.«

»Ravno nasprotno,« mu je odvrnil angel.

»In to ti ni pogodu. Kajti navsezadnje bi se utegnil še zaljubiti vanjo.«

Eliju je postalo nerodno. Angel je poznal njegovo dušo.

»Ljubezen je nevarna,« je rekel.

»Zelo,« je odvrnil angel. »Pa kaj potem?«

To je rekel in izginil.

Nekateri se hitro in pogosto zaljubljajo, pri drugih mine kar nekaj časa, ko lahko rečejo, da so zaljubljeni. Zaljubljenost je močno in zelo intenzivno čustvo, pravzaprav mešanica čutenj, ki izbruhnejo z vso silovitostjo. To so: so hrepenenje, sramežljivost, ranljivost, strah pred izgubo, razburjenje...

Vzbudijo se ob prisotnosti osebe, ob kateri imamo občutek, da se zanima za nas in smo ji všeč. Zaljubljanje spremlja tudi močan očesni kontakt. S pogledi nezavedno komuniciramo in si brez besed podajamo energijo. Ste se kdaj vprašali, kaj je vzrok, da ravno določena oseba v nas vzbudi tako močno čustvovanje?

Razmišljajmo v smeri, da so vsa znana čustva v nas ves čas prisotna. Ob stiku z določeno osebo pa jih začutimo kot nekaj novega. Lahko bi rekli, da se počutimo, kot da se nam zavrti, da ne čutimo več »tal pod nogami«, kar poleteli bi...in rožnata očala nosimo...

Ugotovimo, da silovitih čustev ne moremo več kontrolirati. Pravzaprav jih tudi nočemo, ker nam je prijetno. Trudimo se kontrolirati vsaj svoje vedenje. Poskušajmo razumeti, kaj se nam dogaja. Če o sebi želimo izvedeti več, je na mestu vprašanje: zakaj me ta oseba tako močno privlači, pa sploh ni nič takega storil/a?

Kaj mi sporoča z očmi, ko se pogledava? Kaj vzbudi v meni? Je to morda občutek pomembnosti, željenosti, občutek, da sem nekaj posebnega, da sem privlačen/na, občutek ženskosti/moškosti, občutek, pripadnosti in zavedanje, da nisem sam/a...?

Poglejmo natančneje na primer občutek POMEMBNOSTI. Naša temeljna potreba, ki morda v življenju doslej ni bila v celoti zadovoljena, je ravno potreba po tem, da smo pomembni, da smo nekaj posebnega in zaželeni. Lepo se počutimo ob človeku, k nas gleda, ki se zanima za nas, nam prikima, ko spregovorimo, se nam nasmehne, nam nakloni pozornost, NAS POTREBUJE.

In ko dalje raziskujemo sebe in svoj notranji svet, se lahko vprašamo, kako čustvujemo in se vedemo tudi v krogu ostalih ljudi: prijateljev, sodelavcev v svoji delovni sredini, znancev... Nas morda tam prevzema občutek, da nismo dovolj pomembni, se vedno znova trudimo, da dobimo potrditev od drugih, se počutimo, da nismo dovolj cenjeni, želimo veliko narediti in se ves čas dokazujemo, da bi drugi končno dojeli, kako pomembno je, da nas imajo?

Poskušajmo ugotoviti, od kje in od kdaj poznamo ta občutek. Kdaj v preteklosti, v primarnih odnosih, smo se počutili, da smo bili prikrajšani za pomembnost? Ob kom smo se tako počutili? Kdo se ni dovolj zanimal za nas in nam ni dal dovolj potrditev in pohval? Ob kom, ki nam je bil blizu, se je bolečina tako globoko in pomembno zasejala v nas? To je naš temeljni, pravzaprav boleči občutek, ki vpliva tudi na druge naše odnose.

Ko vemo, od kod in od koga imamo boleče primanjkljaje, ko se zavestno ponovno srečamo s primarnimi odnosi, se srečamo tudi svojo žalostjo in jezo ob krivici, ki nam je bila storjena. Takrat gremo lahko naprej. Varno je iti naprej, če zmoremo brez strahu pogledati in se soočiti s svojo zgodovino. Šele, ko breme začutiš, zaznaš, ga udomačiš ter z njim zavestno zaživiš, se dovolj okrepiš, da zmoreš nezavedno spremeniti v zavedno. To je spreminjanje samega sebe.

Pa se vrnimo k zaljubljenosti! Izredno nas privlači oseba, ob kateri se neskončno lepo počutimo ravno zato, ker nam zapolni praznino in nam navidezno zaceli našo rano. Stvari so seveda vzajemne in lahko trdimo, da ima tudi ta oseba enako oz. podobno »praznino«, zato se tako močno povežemo. Kasneje, ko zaljubljenost mine in se odnos nadaljuje, je izrednega pomena dejstvo, da lahko ravno v odnosu s človekom, ki je ranjen na podoben način, svojo rano končno zacelimo.

Zakaj občutek, da je zaljubljnost težka?

Ker »zaljubljene« občutke težko zadržujemo v sebi (Česar srce polno je, rado iz ust gre! - sl. preg.), a hkrati neradi o njih govorimo. Ni res, da ne moremo živeti brez določene osebe, le težko nosimo vsa občutja, ki se nam silovito prebujajo. Če vse to poskušamo razumeti, lažje nadziramo svoje ravnanje. To pomeni, da ne bomo brezglavo klicali nekoga, v katerega smo zaljubljeni, da ne moremo niti minute več živeti brez njega, temveč »odraslo« sprejmemo, kar čutimo, se o čustvih pogovorimo z nekom, ki nam je blizu in nas razume, ter se tako umirimo.

In namesto: Brez tebe ne morem živeti (to je reakcija najstnikov), rečemo: Ob tebi se počutim pomembno. Ali pa: Ko me pogledaš, se počutim nekaj posebnega. To je odrasla drža.

Zaljubljenost kot vstop v odnos

Zaljubljenost je pomembno čutenje. Je vstop v odnos, je faza, ki se zgodi, preden se začne prava navezanost. Je trenutek intimnosti med dvema, ki ju tako globoko nezavedno in močno pritegne skupaj, da se zdi, da se ne bosta nikoli več ločila. Vse to se zgodi z razlogom, da se splete vez, ki bo kasneje pomagala vzdržati, ko rožnatih očal ne bo več in se bo podrla romantična predstava o odnosu in o drugi osebi.

Takrat se začne vstop v pravi ljubezenski odnos, navezanost, povezanost in pravo intimo, kjer ni več vse tako preprosto. Začne se delo na sebi ter delo na odnosu, da gresta kot par lahko naprej na neko višjo pot. Kljub temu, da so bila čustva v zaljubljenosti tako močna, nimajo dolgega roka, zato je pomembno, da se prične graditi odnos, ki pa je zmožen vzdržati tisto težo, ki jo posameznik sam ne bi zmogel. V nadaljevanju ljubezenskega odnosa se vzbudijo nezavedni mehanizmi, ki jih nosimo s seboj iz otroštva in se jih verjetno sploh ne bi zavedali, če nas partner ne bi opozoril nanje.

Lahko torej zaključimo, da zaljubljenost ni nevarna, težki in nevarni so lahko samo občutki, če o njih ne spregovorimo. Občutki so čisto »naši« in obvladljivi, če jih poznamo. Ob zaljubljenosti spoznavati sebe in druge ljudi je nekaj najlepšega na svetu in hkrati najdragocenejša izkušnja. Telo in um nam povesta, kateri ljudje nas privlačijo in katerim se je bolje izogniti, kakšnih odnosov si želimo in kakšnih ne.

In če se vrnemo k odlomku knjige na začetku, se zahvalimo svojim angelom varuhom, torej našim notranjim glasovom, ki so vedno na mestu in vedno pridejo, ko jih potrebujemo: nas tolažijo, opozarjajo, pohvalijo in končno pripeljejo na pravo pot. Vendar le, če poslušamo in slišimo.

Lidija Bašič Jančar, Študijsko-raziskovalni center za družino

• Poglejte si še: Zaljubiti se je enostavno - ostati zaljubljen pa je izbira

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja