"Nikoli več ne bom jedel mesa. Tako se je končal moj prvi dan v Indiji."
Proti večeru so učinki bhanga in čilija končno popustili. Vrnil sem se na ulico Čandni Čovk in brezciljno postopal po vrvečem bazarju. Nisem imel kam. Iz množice mimoidočih se je pojavil moški s prijaznim nasmehom. Navdušen nad tem, da sem tako daleč prišel spoznat njegovo izročilo, me je povabil na večerjo v obcestno restavracijo. Najina miza je bila zunaj, le nekaj centimetrov od ceste. Ko mi je pripovedoval o družinskih običajih, je mimo primahala bela krava, ki se je stiskala ob svojega telička. Ob njunem nežnem vedenju, milih gibih in velikih prelepih nedolžnih očeh se mi je stopilo srce. Mati krava je pozorno spremljala vsak teličkov gib. Ko je sesal njeno mleko, ga je nežno lizala. Ulegla se je le nekaj centimetrov od najine mize in se igrala z njim. Še nikoli nisem bil tako blizu krave, videl sem jih le na oddaljenih pašnikih, mimo katerih smo drveli po avtocesti. Osupel sem bil nad njunim ljubečim odnosom, ki je bil tako podoben tistemu med materjo in otrokom.
Privihral je natakar in treščil najina krožnika na mizo. Bil sem sestradan, saj sem ta dan zaužil le bhang in čili. Tek pa mi je spodbudil tudi boj s kačo. Planil sem po hrani. Na polovici obroka me je prijazni gostitelj vprašal: »Gospod Richard, bi radi, da vam pojasnim, kaj so vse te jedi?«
»Prosim.«
Pokazal je na vsako jed in jo opisal: »To je čaval oziroma riž. Temu, kar je videti kot pšenični kruh, rečemo roti. Ta zelenjava je sabdži. Juha je narejena iz leče in ji pravimo dal. Tole je pikantna priloga, čatni.« Potem je pokazal na majhne koščke na rižu. »To pa je meso.«
Zadnje besede so mi eksplodirale v glavi. Zastrmel sem se v koščke mesa, potem pa v kravo s teličkom. Ravno takrat se je mati krava sklonila in me polizala po nogi. Srce mi je zajokalo. Le zakaj moramo zaklati čudovito živo bitje, samo da bi pojedli nekaj mesa? Krava ima rada nedolžnega telička, on pa njo. Zakaj sem slepo sodeloval pri tem? Zakaj smo tako slepi in gluhi za grozote v klavnicah? Kako je lahko človeška družba postala tako brezčutna ob krutostih do teh Božjih otrok? Čeprav zdaj nisem jedel kravjega mesa, sem prvič razumel povezavo med svojo prehrano in trpljenjem živali. Ko sem pomislil na tisoče živali, ki jih vsak dan ubijejo v Ameriki, sem se zlomil in razjokal.
Mojemu ubogemu gostitelju ni bilo nič jasno. »Je kaj narobe, gospod? Kaj vas je tako vznemirilo?«
S težavo sem spregovoril: »Hvala za vse, gospod.« Vstal sem in odrinil stol. »Prosim, oprostite mi, ampak ne počutim se dobro.« Ko sem odhajal, sem pobožal kravo in njenega telička, ona pa mi je počasi polizala roko.
Tisoče ljudi se je gnetlo na ulici. Na moje presenečenje in veselje sta sredi te gneče ravno predme prikorakala Ramsey in Jeff in me sprva sploh nista opazila. Nisem ju videl od dneva, ko smo se ločili v Kabulu.
»Menih, to si ti!« je kriknil Jeff. »Kakšno olajšanje, da smo se srečali. Ne morem verjeti.«
»Hej, stari,« je vzkliknil Ramsey, »skrbelo naju je zate od dneva, ko si se izgubil.« Stisnili smo si roke in se objeli. Spet smo bili skupaj. Odpeljala sta me na streho cenenega hotela, da bi prenočil pri njiju. Ko sem pod zimskim zvezdnatim nebom zadremal na vrveni postelji, sta se mi v sanjah prikazala krava in teliček. Medtem ko ju je mesar neusmiljeno zaklal, da bi dobil njuno meso, sta me nemočno gledala s solznimi očmi. Iz srca mi je privrela svetopisemska zapoved: Ne ubijaj! Ko sem se prebudil iz morastih sanj, mi je bilo neznosno slabo, zato sem oddivjal na stranišče, da bi se olajšal.
Stranišče je bilo z aluminijasto ploščo pokrita betonska luknja na strehi, obdana z razpadajočim opečnatim zidom. Temno je bilo kot v rogu in ni bilo vode. Samo bhangiji oziroma cestni pometači so z lopatami praznili stranišča. Iztrebke so izgrebli, jih naložili v vedro in odnesli na glavi. Ampak to stranišče že dolgo ni bilo očiščeno. S sečem prepojeno blato se je nakopičilo nad višino tal. Ker nisem mogel zadrževati bruhanja, sem bil ujet v latrini. Okoli mene je brenčal mrčes in me pikal, in čutil sem, da mi nekaj leze po nogi. Od slabosti sem lahko le bruhal in drgetal v hladnem potu. Ves ta čas sem v mislih videl samo kravo in telička, ki sta me gledala z nedolžnimi očmi. V temni strešni latrini v starem Delhiju sem se spet zaobljubil svojemu Gospodu. Nikoli več ne bom jedel mesa. Tako se je končal moj prvi dan v Indiji.
Radhanath Svami
Iz knjige Pot domov, Avtobiografija ameriškega svamija
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
