Odnos je nekaj dokončanega. Odnos je samostalnik, za njim pride pika, medenih mesecev je konec.
Odnos lahko nadaljujete, samo da bi se držali svojih obljub. Lahko ga nadaljujete, ker je udoben, prikladen, lagoden. Lahko ga nadaljujete, ker nimate kaj drugega storiti. Lahko ga nadaljujete, ker če bi ga razdrli, bi to za vas pomenilo obilo težav ... Odnos pomeni nekaj dokončnega, zaključenega, zaprtega.
Ljubezen nikoli ni odnos, temveč je povezovanje. Zmeraj je reka, ki teče brez konca. Ljubezen ne pozna pike. Medeni meseci se začnejo, a se nikdar ne končajo. Ni kot roman, ki se začne na eni točki in konča na drugi točki. Je pojav, ki traja. Ljubimci dočakajo konec, ljubezen pa se nadaljuje, saj je kontinuum. Nedovršni glagol je, ne samostalnik.
In zakaj zmanjšujemo lepoto povezovanja na zgolj odnos? Zakaj se nam tako mudi? Ker povezovati se pomeni negotovost, odnos pa gotovost. Odnos v sebi nosi dokončnost, medtem ko je povezovanje le srečanje dveh tujcev, ki se morda samo dobita za čez noč in se zjutraj poslovita. Kdo ve, kaj se bo zgodilo jutri? In tako zelo nas je strah, da želimo stvar narediti dokončno, želimo jo narediti predvidljivo. Radi bi, da se jutrišnji dan prilagodi našim zamislim. Ne dovolimo mu svobode, da bi se ravnal sam po sebi. Zato nemudoma zmanjšamo vsak glagol na raven samostalnika.
Zaljubljeni ste v žensko ali v moškega, pa že takoj premišljujete o poroki. O tem, kako bi iz tega naredili zakonito listino. Zakaj? Kako se zakon sploh lahko vključuje v ljubezen? Zakon se v ljubezen vključi, ker ljubezni sploh ni tam. Zgolj fantazija je, in veste, da bo fantazija izginila. Preden se razblini, se je treba ustaliti, preden se razblini, je treba nekaj ukreniti, da razhod ne bo več mogoč.
V boljšem svetu z več meditativnimi ljudmi, ko se bo po zemlji razširilo malo več razsvetljenja, bodo ljudje ljubili, neizmerno ljubili, vendar bo njihova ljubezen ostala povezovanje, ne odnos. Ne pravim, da bo njihova ljubezen zgolj trenutna. Vse možnosti so, da bo njihova ljubezen segala globlje od vaše, da utegne vsebovati višjo intimo, utegne vsebovati več poezije in več božanskosti. In vse možnosti so, da utegne njihova ljubezen trajati dlje kot traja kateri koli vaš tako imenovani odnos. Vendar pa ne bo zajamčena z zakonom, s sodiščem, s policistom. Jamstvo bo notranje. To bo zavezanost iz srca, to bo tih stik.
Če uživate v družbi nekoga, bi radi v njej uživali vse več. Če uživate v intimnosti, bi jo radi vse bolj raziskovali. In kar nekaj je cvetov ljubezni, ki vzcvetijo šele po dolgotrajni intimi. Obstajajo tudi sezonske cvetlice. Šest tednov so tam, na soncu, toda po šestih tednih vnovič za vekomaj izginejo. Obstajajo cvetlice, za katere traja leta dolgo, da vzcvetijo, in obstajajo cvetlice, za katere traja dolga leta, da vzcvetijo. Dlje ko traja, globlje gre. Vendar pa mora zaveza segati iz enega srca v drugo. Ni je treba niti ubesediti, kajti ubeseditev bi pomenila, da jo naredite posvetno. To mora biti tiha zaveza, od očesa do očesa, od srca do srca, od biti do biti. Treba jo je razumeti, ne izgovoriti.
Pozabite na odnose in se naučite povezovati. Ko ste nekoč v odnosu, začnete drug drugega jemati samoumevno, kar pa uniči vsa ljubezenska razmerja. Ženska meni, da moškega pozna, moški meni, da pozna žensko. Nihče ne pozna nikogar! Nemogoče je poznati nekoga drugega, saj nekdo drug za nas ostaja skrivnost. In če drugega jemljete kot samoumevnega, je to žaljivo, nespoštljivo.
Misliti, da svojo ženo poznate, je zelo, zelo nehvaležno. Kako lahko poznate žensko? Kako lahko poznate moškega? Saj sta vendar procesa, ne stvari. Ženske, ki ste jo poznali včeraj, danes ni tukaj. Ogromno vode je preteklo po Gangesu. Zdaj je nekdo drug, povsem drugačen. Povezujta se vnovič, začnita vnovič, ne jemljite je kot samoumevne.
Zazrite se zjutraj še enkrat v obraz moškega, s katerim ste spali včeraj. Ni več isti človek, ogromno se je spremenilo. Tako nepreštevno veliko stvari se je spremenilo. To je razlika med stvarjo in osebo. Pohištvo v sobi je isto, toda moški in ženska nista več. Raziskujte vnovič, začnite vnovič. Na to mislim, ko govorim o povezovanju.
Povezovanje pomeni, da venomer začenjate, da se nenehno trudite spoznavati drug drugega. Znova in znova se drug drugemu predstavljate. Poskušate uzreti številne plati osebnosti drugega. Poskušate prodreti vse globlje v njegov svet notranjih občutij, v globoke vdolbine njegovega bitja. Poskušate razplesti zagonetko, ki je ni moč razplesti. Ravno v tem je radost ljubezni, namreč v raziskovanju zavesti.
In če se povezujete, pa tega ne zmanjšate na zgolj odnos, potem vam bo druga oseba postala ogledalo. Z raziskovanjem njega boste nehote raziskovali tudi sebe. Ko se boste podajali vse globlje vanj, spoznavali njegova občutja, misli, njegove globlje vzgibe, boste spoznavali tudi svoje lastne globlje vzgibe. Ljubimca si postaneta ogledali in tedaj ljubezen postane meditacija.
Odnos je grd, povezovanje pa je čudovito.
V odnosu obe osebi postaneta slepi druga za drugo. Samo pomislite, kako dolgo je že minilo, odkar sta si z ženo pogledala v oči. Kako dolgo je minilo, odkar ste si ogledali svojega moža? Nemara leta. Kdo pa sploh gleda lastno ženo? Saj vam je že samoumevno, da jo poznate, kaj naj bi si torej sploh še ogledovali? Bolj vas zanimajo tujci kakor znani ljudje, saj poznate vso topografijo njihovih teles, poznate njihove odzive, veste, da se bo vse, kar se je že zgodilo, vnovič zgodilo, znova in znova. To je krog ponavljanj.
Pa ni tako, v resnici ni tako. Nič se nikdar ne ponavlja. Vsak dan je vse novo. Samo vaše oči se postarajo, vaše domneve zastarijo, na vašem ogledalu se kopiči prah in nezmožni ste odsevati drugega.
Zatorej vam pravim, da se povezujte. Ko rečem povezujte, mislim na to, da venomer ostanite na medenih mesecih. Ves čas iščite in preiskujte drug drugega, poiščite nove načine, kako se lahko ljubita, iznajdite nove načine, kako sta lahko drug z drugim. In vsaka oseba je neskončna skrivnost, neizčrpna je in nedoumljiva, tako da je nemogoče sploh kdaj reči: "Poznam jo" ali: "Poznam ga". V najskrajnejšem primeru lahko rečete: "Potrudil sem se po najboljših močeh, a skrivnost ostane skrivnost."
Pravzaprav velja, da več ko veste, skrivnostnejša vam postaja druga oseba. Tedaj je ljubezen nenehna pustolovščina.
Iz knjige Ljubezen, svoboda, samost (Osho)
Poglejte si še: