Psihologi pravijo, da na našo nezavedno izbiro partnerja vplivajo vzorci in dinamika, ki smo ji bili priča v izvorni družinski celici.
V življenju vsakogar se vsaj nekajkrat najde nekdo, ki ga poniža, užali ali mu da občutek ničvrednosti. A za mnoge ljudi je boleč in travmatičen odnos nekaj, kar se ponavlja – ne enkrat, temveč znova in znova. Tiho dovoljujejo, da jih partner zmerja, obtožuje, razvrednoti. Sčasoma začnejo tega človeka sovražiti, izgubijo vero v ljubezen in – kar je še huje – tudi v sebe. Ne zavedajo se, da pri tem nikoli ne gre za drugega – moškega ali žensko – ampak zanje same. Za njihovo nezavedno izbiro, ki korenini v pomanjkanju samospoštovanja in notranje vrednosti.
Moški ali ženske, ki se ne cenijo, ki se globoko v sebi ne čutijo vredne ljubezni, so pogosto nagnjeni k temu, da izbirajo partnerje, ki njihovo ranljivost izkoriščajo za svoje toksične igre. Toda ravno takšni odnosi – naj bodo še tako boleči – prinašajo priložnost za pomemben premik. So ogledalo, v katerem lahko uzremo svoje nezavedne vzorce in se vprašamo: Zakaj ostajam tukaj, kjer trpim? Zakaj ne postavim meje? Zakaj še vedno verjamem, da je to ljubezen? V tem smislu so tudi »napačni« partnerji pravzaprav pravi – ker nam pokažejo, kje moramo zrasti.
Ljubezen ni trpljenje. In ni strah. Tisti, ki ostaja v odnosu samo zato, ker se boji osamljenosti, zapuščenosti ali družbenega obsojanja, ne živi v ljubezni, temveč v navezanosti. Pogosto gre za bolezensko obliko čustvene odvisnosti, ki odpira vrata posesivnosti, nadzoru in strahu. Če vas ni strah, da boste nekoga izgubili – šele takrat ste pripravljeni zares ljubiti. Ljubezen ni lastništvo. Ljubezen je svoboda – svobodna odločitev, da z nekom delite življenje, ker ga spoštujete in cenite, ne ker ga potrebujete za svojo čustveno varnost.
Namesto da izbirate bolečino, trpljenje in dramo, izberite mir. Izberite rast. In kar je najpomembneje – nikoli ne sklepajte odločitev iz strahu. Strah krči, ljubezen širi. Strah zapira, ljubezen odpira. Tam, kjer vas ni več sram, da ste to, kar ste, tam se začne prava pot.
In ko stopite nanjo, ne boste več iskali tistih, ki vas ranijo – temveč tiste, ob katerih lahko ostanete celi.
