Tako sva se imela rada, a ne zmoreva več živeti skupaj. Kot da eden iz drugega vlečeva le najslabše. Dokler ni bilo otrok, je še nekako šlo. Potem se je začelo lomiti.
Zakaj včasih, kljub ljubezni, naklonjenosti, ne gre?
Pravijo: V partnerstvu je najpomembneje, da oba govorita isti jezik.
Kaj pravzaprav to pomeni? Kako doseči?
Vrnimo se v otroštvo. Vsak otrok se od staršev nauči čustvenega jezika svoje družine. Nekdo skriva žalosti, drugi jeze, tretji strahove... Vsakega ob partnerju najbolj zaboli v situacijah, ki so mu poznane iz otroštva. Če je doživljal ignoranco ali da sta jo starša živela eden do drugega, ga bo povsem zvilo, ko ga bo ljubljena oseba ignorirala. Drugega najbolj prizadene neiskrenost, tretjega eksplozija jeze...
S čustvenim jezikom, ki se ga je naučil v primarni družini, komunicira s svetom. Ko odraste, si ustvari svojo družino. V partnerstvu še naprej govori le čustveni jezik, ki ga edinega zna... kot se je »govorilo« doma.
- Partner vam s svojim obnašanjem kaže, katere rane iz otroštva imate še nezaceljene v sebi
- Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”
Kdor je pripravljen učenja skupnega čustvenega jezika, izboljšuje svojo komunikacijo. Dokler pa vsak govori svojega, je v konfliktih približno takole:
Ona tuhta: »Res bi lahko vedel, kaj rabim v tem trenutku.« A tega, kar potrebuje, ne pove jasno in glasno, ker se kot otrok ni naučila primerno komunicirati. Le v sebi kuha mulo, ki je je iz konflikta v konflikt več.
Ali drug primer: ko njej nekaj ni v redu, se izkriči nad njim.
On ob tem čuti: »Prizadela me je. Žalosten sem.« A tega seveda ne bo pokazal, saj je moški. V otroštvu se je naučil, da je edino sprejemljivo, da je trden, za solze, žalost ni bilo mesta.
V boleči stiski odide na pivo ali tri. Ali ostane še dlje v službi. Ali osvoji še naslednjo športno trofejo. Ali ves svoj čas posveti hobiju. Ali se umakne v utrujenost in spanje.
Vsak v paru uporablja svoj čustveni jezik. Bolj kot imata bolečo situacijo, bolj govori vsak svojo govorico. Manj in manj se razumeta. Partner v konfliktu drugemu odpre rane, ki še niso zaceljene iz otroštva. Kdor je ranjen, odreagira ranjeno. V tem primeru sta oba.
Njune poti se počasi oddaljujejo, čeprav se še imata rada in se spoštujeta. V kolikor tako stanje traja predolgo, vse dobro med njima počasi začne odmirati.
Dokler je še kaj žerjavice na domačem ognjišču, se da še vse rešiti.
Poiskati si je potrebno terapevtsko pomoč. Nič hudega, če drugi noče na terapijo. Glavno, da začne eden. Za dober, kot slab odnos, sta vedno potrebna dva. Pomembno je zavedanje: Nikoli ni za vse kriv le tisti drugi.
Z zunanjim opazovalcem človek odkrije, kako (napačno) odreagira v stresni situaciji. Ko je stisnjen v kot, zazna le nasprotni pol, ki ga je prizadel, sam sebe zlepa ne vidi v realni sliki.
V terapevtskem procesu človek ozavešča, kako odreagira. In najpomembneje, nauči se začutiti svojo bolečino in jo na primeren način dati iz sebe, da je ne nosi več v odnos s partnerjem. Zato ne reagira ranjeno, njuna komunikacija se izboljšuje. Spet lažje čutita en drugega, se sprejemata.
Četudi en sam iz para dela na sebi, so spremembe velike. Kadar pa imata voljo za učenje skupnega čustvenega jezika oba in to še pravočasno, ko je njuna ljubezen še živa, se dogajajo spremembe skoraj čez noč.
Zato, ne čakati pet, deset in več let, da se bo vse uredilo samo od sebe. Še tako goreča ljubezen ne zdrži dolgo na prepihu in strupenem mrazu.
SPREMINJAJ SEBE IN SVET SE BO SPREMINJAL S TEBOJ.
Tatjana Miljavec
