Ali znamo zares ljubiti?

Zaradi ljubezni smo pripravljeni premikati gore, sneti zvezde z neba, hoditi do konca sveta. Toda ali znamo zares ljubiti? Duhovni učitelji in starodavne filozofije ljubezen vidijo kot nekaj posebnega, višje stanje duha, ki nas povezuje z drugo osebo, pa tudi z vsem, kar nas obkroža. Možna je le med ljudmi, ki so dosegli določeno stopnjo duhovne zrelosti.

Ali znamo zares ljubiti? (foto: Pexels) Pexels
4. 9. 2020

Odkar obstaja svet in ljudje na njem, o ljubezni razpravljajo vse civilizacije. Ljubezen je tema številnih knjižnih, glasbenih in drugih umetniških del in nas ne glede na to, da se nam včasih zdi, da je o ljubezni že vse povedano, še naprej na številne načine neizčrpno navdihuje.

Zaradi ljubezni smo pripravljeni početi marsikaj: ljubezen nam daje spodbudo in moč, za katero se nismo niti zavedali, da jo imamo, in zaradi nje smo pripravljeni premikati lastne meje in odkrivati nove kontinente. Po določenih zapisih je bil celo Magellan v svojih odpravah na pot do Novega sveta navdihnjen z globokimi čustvi, ki jih je gojil do ženske, ki ga je kot zvezda Danica vodila in mu v mislih razlagala pot.

Brez ljubezni smo kot prazna lupina

Ljubezen je tisto, kar življenju daje smisel in brez nje bomo vedno čutili primanjkljaj. Je psihološka potreba vsakega izmed nas in takšna je postala v trenutku, ko smo prvič začutili to prekrasno stanje. Ne glede na to, kakšne so naše življenjske izkušnje, smo vsi doživeli to stanje in po določenih ocenah se je to zgodilo že v maternici matere, kjer smo začutili brezpogojno, resnično, božansko ljubezen. Od takrat se naša želja za ponovno izkušnjo takšne ljubezni ne preneha.

Zaradi ljubezni smo pripravljeni početi marsikaj: ljubezen nam daje spodbudo in moč, za katero se nismo niti zavedali, da jo imamo, in zaradi nje smo pripravljeni premikati lastne meje in odkrivati nove kontinente.

Kako se učimo o bližini?

Ne glede na to, da nas resnična, brezpogojna ljubezen vse privlači, se večini ljudi nikoli ne zgodi. Že ko pridemo na ta svet, se o ljubezni učimo drugače in se učimo z drugačnim, pogojevanim principom ljubezni, ki določa večino naših poznejših čustvenih izkušenj, ki jim napačno pripisujemo ljubezen.

Ljubezni se učimo od staršev

Otrok, ki na ta svet pride nič kaj pokvarjen in čist, si namreč vse, kar doživlja v odnosu s starši, razlaga kot dokaz ljubezni, in se na takšni izkušnji o njej tudi uči. Ko starš svojo ljubezen do otroka pogojuje z določenim načinom obnašanja, različnimi dosežki in podobno, otrok v svojem nezavednem umu sklepa, da je vreden ljubezni le, če zadovolji pričakovanja staršev. Različne oblike starševskega kaznovanja, ki sledijo, če se ta pričakovanja ne izpolnijo, otrok dojema kot spodbudo, da se bori za nagrado.

Tako v zameno za eno vrsto obljubljene ljubezni otrok nezavedno pristaja na izsiljevanja staršev ter svoje obnašanje in osebnost prilagaja temu, kar se od njega pričakuje, in se istočasno odpove sebi in svoji resnični osebnosti. Vendar tako že na začetku nezavedno blokira duhovni razvoj.

Da bomo dojeli, kaj je prava ljubezen, pogosto najprej moramo dojeti tisto, kar ni.

Egli Ilić, priredila Petra Arula

Poglejte si še: Če imate z nekom dogovor duše, so v ozadju višji nameni

ali pa Vse ostalo je tako zelo nepomembno...