Ljubi in povej to s svojim življenjem

6. 12. 2018
Deli
Ljubi in povej to s svojim življenjem (foto: pixabay)
pixabay


Ob neki priložnosti je neki novinar poskušal izzvati mater Terezijo, albansko redovnico, ustanoviteljico reda Misijonark ljubezni, neutrudljivo dobrotnico in Nobelovo nagrajenko.

Vprašal jo je: “Mati Terezija, zdaj imate 70 let. Ko boste umrli, bo svet videti enak kot pred vami. Kaj se je na svetu spremenilo po vsem trudu, ki ste ga vložili vanj?” Svetnica mu je brez kančka nestrpnosti in z očarljivim nasmeškom odgovorila: “Veste, nikoli nisem želela spremeniti sveta. Prizadevala sem si biti kot kapljica čiste vode, v kateri bi lahko odsevala Božanska ljubezen. Se vam to zdi majhna stvar?” Kot se je v navzočnosti matere Terezije pogosto dogajalo, je v prostoru nastala smrtna tišina. Nihče si ni drznil ničesar pripomniti. Svetnica se je znova obrnila proti novinarju in mu rekla: “Zakaj si tudi vi ne prizadevate, da bi postali kapljica čiste vode? Potem bi bila že dva. Ste poročeni?”
“Sem, mati Terezija,” je odgovoril novinar.
“Povejte to tudi svoji ženi. Potem bomo že trije. Imate otroke?” je vprašala.
“Imam tri otroke, mati Terezija,” je odvrnil novinar.
“Povejte to tudi svojim otrokom. Potem nas bo že šest,” je dejala dobrotnica.

V začetku 50. let prejšnjega stoletja, ko je mati Terezija še kot mlada nuna poučevala učenke v ženskem samostanu v Kalkuti, je nekega dne na pločniku videla umirajočo žensko. Odnesla jo je do bližnje bolnišnice, kjer je zaradi prevelike zasedenosti niso hoteli sprejeti. Trmasto je vztrajala, dokler ženske niso položili na žimnico na tla, kjer je po nekaj urah umrla. Po božjem klicu avgusta 1948 je Terezija redovno obleko zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena, in do svoje smrti nesebično služila ubogim. Ustanovila je red Misijonark usmiljenja, ki skrbijo za lačne, gole, brezdomce, slepe, pohabljene, gobavce, za vse, ki se počutijo nezaželeni, neljubljeni, za katere nihče ne skrbi, za ljudi, ki so postali breme za družbo in se jih večina izogiba. Njen red je sprva štel 12 sester, kmalu pa se je začel širiti po vsej Indiji in nato po celem svetu. Ustanovila je na stotine zavetišč, sirotišnic in domov za uboge v več kot sto državah; bila je ena izmed prvih, ki je ustanovila domove za bolnike z aidsom. Leta 1982 je pregovorila Palestince in Izraelce, da so prekinili streljanje, da so lahko rešili 37 psihiatričnih bolnikov iz bolnišnice v Bejrutu. Pomagala je lačnim v Etiopiji, žrtvam sevanja v Černobilu, žrtvam potresa v Armeniji ... Ko je v pošvedranih sandalah stopila na slavnostni oder Nobelovih nagrajencev, je bila prva, ki je zavrnila razkošno protokolarno pogostitev in prosila, da se denar nameni pomoči potrebnim v Kalkuti.

Živimo v svetu, kjer sta svetloba in tema sočasno prisotni. Mati Terezija nam s svojim zgledom kliče, naj vendar izberemo svetlobo:

“Verjemite v majhne reči, kajti v njih je vaša moč.”
“Vsakič, ko se komu nasmehnete, je to dejanje ljubezni, darilo človeku, čudovita stvar.”
“Nikoli ne bomo poznali vsega dobrega, ki ga lahko stori preprost nasmeh.”
“Ljubezen se začne s skrbjo do najbližjih – svojih domačih.”
“Širite ljubezen, kamorkoli greste. Naj nihče ne pride do vas, ne da bi od vas odšel srečnejši.”
“Če ne morete nahraniti sto ljudi, nahranite samo enega.”
“Če sodite ljudi, jih nimate časa ljubiti.”
“Želim, da bi se zanimali za svoje sosede. Ali poznate svojega soseda?”Sv. Avguštin je v četrtem stoletju zapisal: “Ljubi in povej to s svojim življenjem.”

Mati Terezija nam je s svojim življenjem povedala, da ljubezen postane verodostojna in prepričljiva šele takrat, ko jo resnično živimo.

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani reviji Sensa december/januar 2019, v prodaji od 7. decembra.

Decembrska Sensa vam je na voljo tudi skupaj s knjigo Mance Košir Iz trebuha in neba.    

Poglejte si še: Dokler se ne naučiš tega, kar te življenje uči, se ti lekcija ponavlja

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez