Ljudje se ne zavedajo, koliko modrosti lahko potegnejo iz svoje IZGORELOSTI

Na robu izgorelosti sem živel več let in spoznal naslednje.

Ljudje se ne zavedajo, koliko modrosti lahko potegnejo iz svoje IZGORELOSTI (foto: profimedia) profimedia
22. 7. 2022

Mislim, da se ljudje ne zavedajo, koliko modrosti lahko potegnejo iz svoje izčrpanosti in izgorelosti.

Vsi se moramo na neki točki v življenju soočiti z izgorelostjo, izčrpanostjo ali depresijo. Nekateri se zataknejo v blatu, drugi se uspešno prebijajo skozi njega. Malo ljudi pa v resnici ve, kaj ljudem pomaga, da se prebijejo skozi in spet zaživijo v vsej svoji živosti.

Izgorelost – rob smrti, rob življenja. Sam sem ga dosegel. Tam sem živel več let.

Lažni jaz je takrat MORAL izgoreti. Hrepenel je po smrti. Ni bil resničen.

Moja neavtentičnost je morala umreti. Govoril sem ne, ko sem mislil da, in da, ko sem mislil ne. Potlačil sem jezo vedno znova in znova, da bi bil videti vljuden. Potlačil sem svoj obup, da bi ljudje mislili, da mi gre dobro. Zatiral sem svoje želje in hrepenenja. 

Zatiral sem modrost intuicije. Pretvarjal sem se, da sem duhoven, prijazen, neobsojajoč, strpen, močen... V resnici pa je pod mojim površjem vrel strah, sovraštvo in bes.

Poskušal sem se izogniti razočaranju tistih, ki sem jih imel rad.

Vendar, česar takrat nisem vedel, je, da me lahko moja »divjost« reši. Moj bes, moj teror, moj eksplozivni obup ... Vse to ima sposobnost, da me naredi celega, če bom lahko prebavil te napačno razumljene energije. Bolj ko jih zatiram, bolj sem izčrpan in bolj izgorevam.

Nevarnost je bila v tem, da sem domneval, da je z mano nekaj »narobe«, ker sem se počutil tako »negativno«. To sem videl kot nekakšen neuspeh, kot svoje slabosti, zato sem se oddaljil od teh, v resnici silno inteligentnih signalov, teh »klicev« po novem življenju.

V svoji nevednosti sem stran potiskal tiste stvari, ki so me poskušale rešiti. In šele takrat sem spoznal naslednje:

Odpiranje resnici našega življenja je strašljivo, ampak nujno. Včasih moramo najprej izgoreti, življenje nas mora spraviti na kolena, pahniti v čisti obup in nemoč, nas odpeljati v podzemlje svoje duše in nam povedati grozljivo resnico o »jazu«.

Govoriti moramo svojo surovo resnico in tvegati, da bomo odtujili vse okoli nas.

Biti moramo pripravljeni soočiti se z našo najglobljo osamljenostjo in besom ter tvegati izgubo prijateljev, družine, podpornikov...

Tvegati moramo svoje veselje. Slediti moramo klicu srca.

Narediti moramo majhne korake proti stvarem, ki nas strašijo.

Pustiti si moramo umreti ... Umreti v tistem, kar smo nekoč mislili, da smo bili.

Včasih se moramo zlomiti, izgoreti, končati z vso nasnago, ki se je nabirala v nas ... in se dotakniti čudovitega ognja Resnice. 

To je pot pogumnih – in pot tistih, ki tako ali tako nimajo več izbire.

Vir: Jeff Foster