Lucija Čevnik je doktorica socioloških znanosti, profesorica, specializantka lacanovske psihoanalize, publicistka, mentorica, svetovalka in avtorica knjižnih uspešnic Mama hčerki in Hčerka mami.
Lucija, v čem se odnos mama–hči razlikuje od odnosa mati–sin?
Razlike so predvsem v tem, da mama v odnosu do hčerke pogosto zrcali samo sebe. Skozi hčerko zelo močno začuti svoj lastni jaz oziroma jo pogosto dojema kot svojo malo različico sebe. Skozi njo občuti svoje lastne bolečine, svoje krivice in svoje strahove. Po eni strani jo je strah zanjo, po drugi strani pa jo želi zaščititi in jo nekako vidi kot podaljšek sebe. Lahko bi rekla tudi, da jo dojema kot svojega notranjega otroka.
Po drugi strani pa je odnos med mamo in sinom drugačen, ker gre za odnos z drugim spolom. Sin ni enak hčerki, zato se mama skozi njega ne more identificirati tako, kot se lahko prepozna ali vidi v hčerkinem bistvu, v hčerkinem sebstvu.
In prav tu pogosto nastopi problem, saj mama to hčerkino sebstvo dojema kot svoje lastno oziroma ga skuša celo zamenjati za svojega. Pogosto prav zato pride do pretirane povezanosti, do neke neskončne prepletenosti, ki pušča zelo globoke rane. Te so toliko bolj boleče, ker so pogosto nezavedne in zgrajene iz pretirane ljubezni, ki je lahko posesivna, preveč oklepajoča, hčerki pa onemogoča, da bi našla svoje bistvo in svoj jaz.
Kaj so znaki pretirane prepletenosti v odnosu mama-hči?
Hčerke, ki so nekako prilepljene na mamo, ne morejo samostojno delovati. Z mamo imajo, tako rekoč, brezmejen odnos, v katerem ni več jasno, kje se mama konča in kje se hčerka začne. Kot da sta zliti v eno.
Kličeta se večkrat na dan, pogovarjata se o tem, kaj bo katera kuhala, delita si drobne skrivnosti, skupaj komentirata, kakšen je oče ali kakšen je hčerkin partner, in pogosto ju tudi kritizirata. To je tista pretirana prepletenost, v kateri druga drugi pogojujeta odnos ter ustvarjata neskončen krog žrtvovanja in krivde. Mama se žrtvuje, hčerka pa ji skuša to na neki način vračati z občutkom dolžnosti in hvaležnosti.
Kako se travma kaže v odnosu med materami in hčerami? Katere so najpogostejše dinamike oziroma vzorci, skozi katere je travma prisotna v tem odnosu?
Kadar je mama sama doživela travmo, tega velikokrat sploh ne prepozna, njeni impulzi pa se prenašajo na otroka že med nosečnostjo. Mama nato deluje iz svoje lastne notranje dinamike in vzgaja skozi vsakdanje življenje, skozi način, kako funkcionira. Ti vzorci se, hote ali nehote, prenašajo na otroka, saj ta mamo opazuje in se uči iz njenih odzivov, iz njenih poljubov, dotikov — ali pa iz njihove odsotnosti. In prav skozi to otrok začne razumeti sebe.
Pomembno je tudi, ali se otrok sploh lahko nasloni nanjo, ali je mama zares tam. Otrok vse to zelo močno čuti. To se pozneje kaže tudi v tem, kako dojema samega sebe in kako gradi odnose z drugimi. Ali dotik razume kot nekaj, kar boža, objema in privlači, ali pa kot nekaj, kar odbija, boli in reže. In seveda to, česar se naučimo v otroštvu, pozneje najmočneje zrcalimo prav v odnosih s svojimi otroki in s partnerji.
Tudi sama sem bila v otroštvu precej zanemarjen, predvsem čustveno zanemarjen otrok. Veliko sem bila sama. Zato sem imela pozneje tudi sama težave pri vzgoji, predvsem s tem, kako hči spustiti v svoj notranji svet, v svojo izoliranost, v ta občutek zaprtosti.
Težko sem našla prostor zanjo znotraj svojega intimnega, ozkega prostora, ki je bil dolgo rezerviran samo zame, ki sem si ga oblikovala po svoje, potem pa je bila nenadoma v njem tudi ona. Kako zadovoljiti njene potrebe in kako sploh ljubiti njo, če imaš problem ljubiti sebe?
To je bil moj največji izziv kot mama: kako dati ljubezen, kaj ljubezen sploh je ter kako jo začutiti v sebi in jo predati njej, da jo bo lahko občutila.
To je najtežje: sam ne znaš ljubiti sebe, počutiš se nevrednega, nemočnega in imaš občutek, da sploh nisi sposoben ničesar predajati naprej. Vse, kar nosiš v srcu in kar daješ drugim, se zdi okamenelo.
Obenem pa te je strah. Želiš si, da bi bil tvoj otrok ljubljen, da bi začutil tvojo ljubezen, vendar se bojiš, da tega ne zmoreš dati. Bolj kot otrok odrašča, bolj se to zrcali nazaj in vidiš, kje so te šibke točke ter kje je ta manjko ljubezni, povezanosti in topline.
Kaj pa ljubosumje v odnosu med materjo in hčerjo?
Ko je hči lepa, mladostna in ima vse tiste lastnosti, ki jih je pri mami s staranjem vedno manj, je lahko mama, ki se močno identificira s svojo zunanjostjo, ob tem zelo prizadeta. Sama tukaj pogosto omenjam pravljico o Sneguljčici: kako mačeha ne zmore sprejeti prebujajoče se lepote svoje pastorke in kako zato nad njo pošlje lovca ter jo skuša uničiti. Prav zato se mi zdi ta pravljica tako zanimiva, zlasti v starejši različici, kjer mačeha Sneguljčico večkrat obišče v preobleki branjevke in jo skuša trikrat pokončati.
Enkrat ji prinese pas in jo z njim močno zategne. V tem je zelo jasna simbolika. Kaj pomeni nekoga zategniti okrog pasu, okrog telesnega središča, okrog rodil? Na tak način ji onemogoči razvoj ženskosti, torej tudi materinstva. Takšna mama, ki je ljubosumna na hčer, jo na neki način simbolno "kastrira", da zanjo ne bi bila več nevarna. Hči, ki je zavrta, ne bo iskala pozornosti pri moških, kar mami ni po volji.
Naslednjič jo obišče z glavnikom. Tudi ženski lasje so močan simbol ženske neukrotljivosti, saj jih je bilo skozi zgodovino vedno treba nekako ukrotiti, spletati v kite, spenjati v figo ali pokrivati z ruto. Tudi to je način obvladovanja ženske energije. Čarovnice pa so v pravljicah skoraj vedno razmršene, neukročene ženske, ki se niso pustile podrediti.
Zdi se mi, da je v tej pravljici res veliko simbolike, povezane prav z ljubosumnim odnosom med mamo in hčerjo. Na koncu je tu še jabolko, prepojeno s strupom, ki kaže na ambivalentno ljubezen. Pogosto govorimo, da mama ljubi brezpogojno, vendar v resnici ljubezen ni povsem brezpogojna. Mama ljubi tudi skozi svoje nezavedne pogoje: če boš ustrezala, če se boš odzivala na moje impulze, če boš takšna, kot te potrebujem. In tudi kadar to ozavestimo, se mi zdi, da je prav to najtežje sprejeti.
Pomembno je tudi, da prepoznamo predvsem tisto, za kar smo sami notranje naravnani oziroma, če tako rečem, programirani. Vidimo namreč selektivno. Nekdo drug, na primer oče, lahko pri hčerki opazi lastnosti, ki jih mama sploh nikoli ne bi prepoznala ali pomislila, da so v njej.
Vir:
