Ječa uma, ki potrjuje kot resnično le tisto, kar koristi lastniku, je spolzka in peče. Vemo, kar ni svoboda, je ječa. Prisila mnenjskih voditeljev, ki sledijo le lastnemu interesu, gradi subtilno ječo, ki jo na neki točki posamezniki sprejmejo za svojo.
Ko ječa postane domača, se rešetke zabrišejo in ljudje prostovoljno vztrajajo v osami, izolaciji in odtujenosti, ki jih ječa vsili.
Svoboden človek hodi, opazuje, se veseli in živi. Razume, da je stvarstvo velika skrivnost, njemu pa, tako kot tudi drugim, je dano opazovati ta čudež življenja. Prepoznava, da je na svetu mnogo svetov: velika večina ljudi sledi stvaritvam drugih, redkih posameznikov, ki gredo po poti malo dlje. Redki prepoznajo notranje programe, ki jih omejujejo. Svoboden človek pomaga soljudem iskati vrata in odpirati ključavnice; poišče orodja za premagovanje večjih in manjših ječ, v katere se ljudje zaprejo.
Svoboden človek ve, da ječa služi tistemu, ki je zavrtel ključ na ključavnici.
Svoboden človek ni nikdar sam, nikoli osamljen. V sebi nosi mir, ki ga polni in hrani. In v svojem stremljenju ne izgublja volje, saj ječam ni konca ne kraja. Ve, za kaj je bil poslan.
V udobju se svetijo le oblačila, nikdar svetloba duše. A tudi ječa ima mehkobo – v njej ni velikih tveganj. V njej se zgodi epilog – potovati in se gnati za cilji ...
Celoten tekst lahko preberete v tiskani reviji Sensa december/januar 2018
Poglejte si še: Za vsa svetišča je že davno poskrbela Nikrmana - Prasila, ki ureja vse na Zemlji
Novo na Metroplay: O duhovnih praksah v psihoterapiji | Prof. dr. Borut Škodlar
