Magnetizem je življenjska substanca, duh življenja, ki ima svoje zakonitosti. Ljudje se med seboj privlačimo ali odbijamo na različnih ravneh svojega bitja. Veliki indijski mistik in duhovni učitelj Hazrat Inyat Khan govori o petih vrstah magnetizma: telesnem, umskem, srčnem, dušnem in duhovnem.
Kaj je magnetizem? Med magnetizmom in vibracijo v resnici ni razlike, gre za isti pojav, pravi Khan. Vsak človek na osnovi svojih lastnosti navzven ustvarja vtis o sebi oz. oddaja vibracije, ki so bodisi privlačne ali odbojne. Privlačnost oz. odbojnost med ljudmi deluje ves čas, tudi če se tega ne zavedamo. Ko se srečamo z nekom, se zgodi prej kot v hipu. Bolj kot je človek senzibilen, bolj je občutljiv za zaznavanje privlačnosti ali odbojnosti nekoga drugega.
V nadaljevanju podrobneje povzemamo Khanovo učenje o magnetizmu.
Telesni magnetizem – privlačnost lepega telesa
Telesna privlačnost je sezonska – pride kot letni čas in tako kot ta tudi mine. Tako kot ima drevo svoj čas cvetenja, tako obstaja tudi v človeškem življenju obdobje telesne privlačnosti, ki se imenuje mladost; v mladosti je telesna privlačnost najbolj izražena.
Khan govori o treh vrstah telesne privlačnosti. Prva se nanaša na pravilno delovanje telesnega mehanizma in na dobro vzdrževano telo, druga na privlačnost telesnih oblik in njegovih značilnosti, s katerimi se rodimo, tretja pa je posledica harmoničnega gibanja telesa. Oseba, ki nima nobene od teh lastnosti, ne more biti privlačna na telesni ravni.
Ko opazujemo človeka od zunaj, je prva stvar, ki deluje na nas, njegova telesna oblika in značilnosti njegovega telesa. Vsak posameznik je, čeprav ne v celoti, odgovoren za svoje telo. Oblika telesa in njegove lastnosti niso namreč le podedovane, govorijo nam o stanju človekovega uma, o njegovem pogledu na življenje, o pogojih, v katerih živi. Osnova privlačnosti telesnih oblik in drugih značilnosti telesa so poleg pravilne drže pravilni telesni proporci. Od njih je odvisno, ali je telo privlačno ali odbojno.
Naslednji vidik telesne privlačnosti se nanaša na pravilno delovanje telesa (utrip srca, kroženje krvi), pa tudi na zunanjo in notranjo čistost telesa. Ta mehanizem vzdržujemo s pravilnim življenjskim slogom, s skrbjo za zdravje in blaginjo ter z vzdrževanjem pravilnega življenjskega ritma. Ljudje zaradi sodobnega življenjskega sloga prepogosto zanemarjamo svoje telo in pozabljamo, da je to vozilo našega duha.
Tretji vidik telesnega magnetizma je povezan z gibanjem: načinom hoje, sedenja, pitja, uživanja hrane, gledanja, govorjenja. Iz tega, kako se človek giblje, lahko razberemo njegove slabosti in moči, govori nam o njegovih radostih in žalosti. Nerodno gibanje razkriva neroden um; um človeka s surovim gibanjem je seveda surov. Vendar pa to še ne pomeni, da moramo v svojem vsakdanjem življenju razviti umetno, izumetničeno gibanje, da bi lastno gibanje polepšali in ga naredili privlačnejšega, kajti vse, kar je umetno, nima moči. Kar očara, je nedolžnost gibanja, njegova naravnost. To, kar nekoga dela privlačnega, je nadzor nad gibanjem in zavedanje vsakega posameznega giba. Zato tisti, ki se giblje mehansko, ki pri gibanju ni zavesten, ne more biti telesno privlačen; tisti pa, ki razvije nadzor nad svojim gibanjem, istočasno razvije tudi svojo telesno privlačnost, ki se izraža v različnih oblikah.
Umski magnetizem – privlačnost ostroumnega človeka
Pogosto je umski magnetizem močnejši od telesnega. Nekdo je razmišljujoč. Razmišljujočemu človeku ni treba spregovoriti niti besede ali narediti česar koli drugega, že samo dejstvo, da je razmišljujoč, je lahko privlačno. Naslednji način, na katerega se kaže ta magnetizem, je govorjenje, izražanje. Vrsta umskega magnetizma je tudi moč dojemanja in razumevanja. Obstajajo ljudje, do katerih čutimo privlačnost, ker razumejo to, kar jim povemo in mislimo. Ni njuno, da bi z nami spregovorili, da bi se razkrila njihova moč privlačnosti. Tisti, ki nam je blizu zaradi umske privlačnosti, lahko le sedi pred nami in nas posluša, in ko se pogovarjamo z njimi, se počutimo, kot bi bili eno z njim. Človek z umom, ki ga odlikuje ostro zaznavanje, lahko očara srca neumnih in modrih, ker razume oboje. Tako kot moder človek išče nekoga, ki bi razumel njegovo modrost, tako tudi neumen hrepeni po kom, ki bi poslušal njegove zgodbe in ga razumel. Zato je človek s sposobnostjo ostrega dojemanja priljubljen pri vseh.
Tudi ustvarjalnost predstavlja enega od umskih vidikov, ki se lahko izraža v obliki izumiteljstva ali umetniških dejavnosti. Ustvarjalni geniji držijo v svojih rokah meč zmage, kajti vse, kar ustvarijo, jim prinaša uspeh, njihovi osebnosti pa magnetizem, ki privlači vsakogar, ki razume njihove dosežke. Pomemben vidik uma je prav tako sposobnost pojasnjevanja, presojanja. Tovrstni ljudje so cenjeni in priljubljeni zaradi nasvetov, ki jih dajejo. Četrti vidik uma je sposobnost pomnjenja. Človek, ki si zapomni verze, citate, pesmi, besede ali ideje, v sebi kopiči znanje, je torej učen. S sabo ima vedno prodajalno vsega, kar je preštudiral, izkusil in videl, kar privlači tiste, ki spoštujejo znanje. Peti vidik uma je povezan z občutki. Um s smislom za občutke je briljanten kot diamant. Ima kvaliteto tekočine, s toplino občutkov lahko utekočini trde kristale. Človek s takšnim umom izraža svojo kvaliteto izjemno inteligentno, lahko bi rekli tudi taktno. Zna se igrati na občutljivem polju človeških občutkov, zato v svojem govoru in delovanju uporablja humorne in igrive prispodobe. Je magnet predvsem za tiste s subtilnim dojemanjem. Kadar se družbi ljudi pridruži skrajno resen človek, brez smisla za humor, in prisede trdo in togo kot skala, ubije razpoloženje v celem prostoru; toda če prisede nekdo, četudi je tujec, in razkrije sposobnost svoje ostre umske inteligence, osvoji v trenutku vse prisotne. Njegov um je namreč plešoči um, kajti besede, ki jih ustvarja, plešejo in njegovi stavki prebujajo radost simfonije. Resna plat tovrstnega uma je taktnost. Vsakdo lahko čuti, misli, govori in deluje, vendar ni vsakdo pri tem tudi takten. Privlačnost taktnega človeka je onkraj besed. Vsaka njegova beseda, vsak gib in dejanje učinkuje na druge, kajti takšen človek ni le obziren, temveč je poosebljena obzirnost. Še zdaleč niso vsi ljubeznivi ljudje tudi taktni. Obstajajo takšni, ki so silno ljubeči, a netaktni; bolj kot želijo zadovoljiti svoje prijatelje, manj jim to uspeva. Njihove ljubeznive besede se spremenijo v kamenje namesto v cvetice. To seveda ne pomeni, da nimajo ljubezni in simpatije, le taktnosti jim manjka.
Magnetizem srca – privlačnost žarečega ognja
Magnetizem srca je močnejši od umskega, saj se slednji dotika površine, medtem ko srce prodira v človeške globine. Srce bi lahko najbolje opisali kot žareč ogenj – kadar je živo (odprto); ko je srce mrtvo (zaprto), je kot zamrznjen sneg. Privlačnost srca ne potrebuje zunanjega izraza, kajti človek z ljubečim srcem je nedvomno privlačen. Zato ni treba, da o ljubezni sploh govorimo, kajti ljubezen govori sama, ne potrebuje besed. Ogenj ne kriči navzven: "Gorim!" Vročino njegovega sija občutimo brez besed. Ljubeče srce ima kvalitete Božanskega bitja, zato je človeško srce največji magnet. Prvotni božanski vidik je, kot je zapisano v Bibliji, ljubezen; manifestacijo tega principa v njegovi popolnosti najdemo v človeškem srcu, zato je prebuditev srca v bistvu prebuditev Boga v človeku. Če ima človek zaprto srce, božansko v njem ne more (o)živeti.
Kvaliteta srca je to, kar privlači, ne le ljudi, temveč tudi živali in ptice. Pogosto se nam na potovanju zgodi, da srečamo tujca, ki govori drugačen jezik, pa vendar občutimo tiho prijateljstvo z njim. Četudi ne govori, govori njegovo srce in naše srce ga sliši. Glas srca nas doseže pred izgovorjeno besedo. Glas srca je glasnejši; besede, ki jih izreče srce, so jasnejše od izgovorjenih. Srce ne pozna nobenih ovir, ko se želi koga dotakniti, zato je svojevrsten fenomen. Če je v človeku karkoli, kar lahko imenujemo živo, je to srce – ne srce v telesnem, temveč v mističnem smislu.
Hazrat Inyat Khan govori o treh možnostih medčloveške privlačnosti na ravni srca. V prvem primeru imata dva, ki se privlačita, enako kvaliteto srca z majhnimi razlikami. Drugi razlog za privlačnost med dvema je, da je njuna kvaliteta srca precej nasprotna, in tretji je, da je povsem nasprotna (prvi je srce, drugi je kamen). Razlaga prvega od treh pravil je: podobno privlači podobno – ljubeči človek naravno privlači sočutnega človeka. Drugo pravilo pravi, da imata dva, ki se privlačita, določene srčne kvalitete, ki se med seboj dopolnjujejo; skupaj torej tvorita popolno srce, zato sta si privlačna. Pogost je primer ljudi, ki so si precej različni in so veliki prijatelji. In tretje pravilo pravi, da tisto, kar je najbolj fino, išče tisto, kar je najbolj gosto, da bi se lahko izrazilo – to je srečanje dveh nasprotnih polov, ki tvorita popolno celoto.
Drugi zakon, ki po Khanu deluje v območju srčne privlačnosti, je zakon odbojnosti. Po tem zakonu sicer obstaja verjetnost, da sočuten človek postane prijatelj z manj oz. polovično sočutnim, tako kot lahko moder človek prijateljuje z neumnim oz. s polovično neumnim, vendar med njima pogosto vlada odbojnost. Takšna človeka ne moreta hoditi skupaj. Moder človek lažje shaja z neumnim kot s polovično neumnim, kajti slednji mu zelo otežuje življenje.
Naslednji razlog za medsebojno odbojnost je neharmonična porazdelitev kvalitet, povedano drugače: kvalitete enega niso združljive s kvalitetami drugega. Oba imata lahko ljubeznive kvalitete, toda ker te med seboj niso združljive, izzovejo odbojnost.
Tretji razlog odbojnosti v odnosu je neodzivnost enega na sočutje drugega; tudi od človeka, za katerega pravimo, da nima srca, pričakujemo odziv na svoje sočutje oz. simpatijo do njega; toda če tega odziva ni, se počutimo, kot da bi stali pred železno steno, kar sproži odbojnost.
Starodavne legende pripovedujejo o svetnikih, razsvetljenih dušah, ki so se pogovarjali s pticami in z drugimi živalmi. V katerem jeziku so govorili? V jeziku srca. V Bibliji je zapisano, da je dvanajst apostolov razumelo vse jezike. Zakaj? Ker so prebudili svoja srca. Ko se prebudi srce, lahko razumemo drugačne jezike, še preden so besede izgovorjene, tudi ptice in zveri, sočutje vpliva celo na rastline in drevesa. Sočuten človek ustvarja atmosfero, ki naravno privlači druge – dobre in slabe, nihče ni imun na sočutje srca.
Ko se med prijateljema pojavijo nesporazumi, ko se sočutje obrne v nesočutje, ko sladko postane grenko, in ko se eden od njiju vpraša, zakaj je tako, kaj si bo navadno odgovoril? "Drugi ni razumel." Zelo verjetno bosta tako rekla oba. Le redki bodo pomislili: "Nisem razumel drugega", večina bo menila: "Drugi me ni razumel." Zakaj mora biti med nami toliko nerazumevanja? Čemu? Vzrok za to je pomanjkanje sočutja, kajti nobena beseda ne more posredovati popolnega razumevanja, ki ga lahko posreduje le srce drugemu srcu. Obstajajo subtilni valovi sočutja in senzibilnost zaznavanja občutkov, kot so hvaležnost, občudovanje, prijaznost, ki se jih ne da izraziti v besedah. Besede niso sposobne razložiti teh finih občutkov; le kvaliteta srca jih lahko izrazi v popolnosti in le kvaliteta srca jih lahko tudi v polnosti razume. Je potemtakem pretirano reči, da je človek, dokler ni njegovo srce prebujeno, podoben mrtvecu? Šele ko se prebudi srce, postane človek zares živ.
Kako lahko razvijemo magnetizem srca, ki je močnejši od vseh drugih človeških vplivov in kvalitet? Khan pravi, da si zanj ne bi smeli prizadevati, to bi bilo napačno. Razvijati kvaliteto srca zato, da bi bili privlačni za druge? To bi bilo sebično, sebičnost pa je ovira na poti privlačnosti. Magnetizem pride, ko nimamo nobene želje po kakršni koli moči, ko sledimo naravnemu razvoju kakovosti srca. Srce samo ima moč, da se razvija in širi, le zapreti ga ne smemo. In ko naletimo na človeka brez sočutja, imejmo v mislih, da je v resnici tudi njegovo srce polno sočutja, le odpreti ga mora.
Magnetizem duše – privlačnost nedolžnosti
Četrti in najvišji vidik magnetizma je magnetizem duše. Pojem duše je tako malo razumljen, da je večini ljudi težko zaznati in razlikovati dušne kakovosti, ki so seveda drugačne od kakovosti uma in telesa. So več od tega, kar imenujemo vrline, njihova privlačnost je izjemna. Lahko bi jim rekli tudi angelske kakovosti, toda ker smo človeška bitja, jih je bolje imenovati dušne kakovosti.
Osnovna kvaliteta duše je nedolžnost. Obstaja velika razlika med nedolžnostjo in nevednostjo. Neveden ne ve, medtem ko nedolžen istočasno ve in ne ve. To je nedolžnost, ki nas privlači v otroku, ta privlačnost, ki jo čutimo ob njem, ima nebeški značaj. Otrok ne ve, zato je nedolžen, toda ko nedolžna duša doseže točko, na kateri ve, je božanska.
Otroške nedolžnosti ni mogoče obdržati za vedno; četudi bi si kdo za to
prizadeval, je to nemogoče, kajti življenje na Zemlji prej ali slej pomete z njo. Ko otrok odrašča, postaja vse bolj pameten, kar mu prinaša zadovoljstvo. Ljudje to imenujejo zdrava pamet ali praktičnost ali celo modrost.
Pogosto zamenjujemo nedolžno dušo s preprosto dušo. Nedolžna duša je v resnici preprosta, vendar ne tako, kot mislijo ljudje. Vsak otrok prinese s seboj na zemljo dušne kakovosti, toda ko odrašča, nanje pozabi, kajti najprej se uči zemeljskih kakovosti. Ko zemeljske kakovosti pri človeku dozorijo in se razvijejo skozi spoznavanje in učenje praktične strani življenja, ko postane razlikovanje med dobrim in slabim, med pravilnim in napačnim jasno, nastopi čas za razvoj duše. Če se duša razvije, začne kazati dušne kakovosti kot znak svojega razvoja.
Tisti, ki razvije svojo dušo, dobi nov pogled na življenje. Vse znanje, pridobljeno skozi izkušnje, spretnosti, praktičnost, zdrav razum ali modrost, izgubi svojo trdo lupino in se ohrani le v obliki esence – in nedolžnost nastopi kot naravni rezultat tega. Nedolžen torej pozna esenco modrosti, čeprav se na prvi pogled zdi, da je le preprost.
Nedvomno je človek z dušnimi kakovostmi pogosto nerazumljen. Njegov jezik je drugačen. Toda istočasno ima sposobnost in moč prodiranja v druge. Ko v življenjepisih svetnikov beremo o njihovi preprostosti, kako so se pogovarjali s pticami, z drevesi in s cveticami, lahko poskusimo razumeti, da njihov um ni bil zgolj preprost, bil je poln modrosti, čeprav je deloval drugače. Človek z dušnimi kvalitetami lahko prijateljuje z modrimi in neumnimi, s krepostnimi in z grešniki, ni ovire, ki bi obstajala med dvema dušama. Njegova duša bo dosegla dušo drugega, in bolj kot je globoka, globlje bo prodrla vanj.
Naslednja kvaliteta duše je harmonija. Naravni vzgib razsvetljene duše je, da ustvari harmonijo, v kateri najde mir – za razliko od nerazsvetljenega, ki svoje zadovoljstvo išče v nenehnem boju. Tudi odsotnost strahu je dušna kvaliteta – to je svetloba duše, ki osvetljuje probleme, ki nas težijo, da lahko življenje vidimo jasneje in ki nam daje moč, s katero premagujemo težave. Kvaliteto duše vedno prinaša hrabrost, pogum.
Dušne kvalitete se izražajo skozi umetnost, glasbo, poezijo. Na katerem koli področju želi nekdo izraziti svojo dušo, se bo ta vedno izrazila v obliki ljubezni, harmonije in lepote.
Duše dvojčice: srečanje vprašanja in odgovora
Od davnine obstaja prepričanje o obstoju fenomena, imenovanega duša dvojčica. Nekateri ljudje čakajo in neutrudno iščejo svojo dušo dvojčico in številni so v svojem življenju nesrečni, ker je še niso našli. Kaj je pravzaprav duša dvojčica? Na kratko bi lahko rekli, da je to oseba, ki je vprašanje, in oseba, ki je odgovor na to vprašanje. Ko se srečata dva človeka in je en od njiju vprašanje, drugi pa odgovor na to vprašanje, sta to duši dvojčici. Vendar se na žalost najpogosteje dogaja, da se srečata bodisi dve vprašanji ali dva odgovora.
Dve osebi sta lahko v otroštvu pridobili ali sta bili že rojeni z lastnostmi, ki se med seboj prilegajo. Ni treba, da sta ti dve osebi nasprotnega spola, lahko sta prijatelja ali partnerja v življenju, to sploh ni pomembno. Pomembno je, da sta to dve duši, od katerih ena odgovarja na vprašanje druge – in vsak človek je hkrati vprašanje in odgovor.
Ti dve duši, ki sta s seboj prinesli med seboj ujemajoče se lastnosti, postaneta prijateljici v trenutku, ko se srečata, in v skupnih trenutkih najdeta zadovoljstvo, ki ga še nikoli nista izkusili, kajti njuno dosedanje življenje je bilo le vprašanje, ki je nenadoma dobilo odgovor. Večini duš se to zgodi prej ali slej v življenju, za vsakega pride čas, ko spozna nekoga, ki predstavlja odgovor na vprašanje njegove duše.
Ni treba, da duše poznajo, katero vprašanje nosijo, in seveda tega tudi ne vedo. Prav tako ne vedo, kaj je odgovor na to vprašanje, vendar ko ta pride, vedo, da se ujema z njihovim vprašanjem, da jih izpolnjuje; nezavedno so torej prepričane, da je ta drugi odgovor na njihovo vprašanje.
Zelo verjetno je, da sta bili duši dvojčici prijateljici že v pretekli inkarnaciji, še preden sta prišli na Zemljo, nedvomno je bila povezanost med njima ustvarjena že pred njunim prihodom na Zemljo, zato sta v trenutku, ko se srečata, prepričani, da se poznata že mnogo, mnogo let.
Pogosto se zgodi, da se ljudje ne zavedajo, da so srečali svojo dušo dvojčico; četudi jo velikokrat poznajo, niso prepričani o njej.
Zgodba o mladem brahmanu
Znan je primer sester, ki sta bili tako predani druga drugi, da se je zdelo, kot da je obstajal svet, namenjen samo njima, in drugi svet, ki je bil povsem ločen od njega. Včasih sta druga drugo klicali 'moja duša dvojčica'. Potem sta bila sodelavca, ki sta v življenju skupaj delala, načrtovala, se trudila in trpela, in ko je eden od njiju umrl, mu je drugi sledil – tudi onadva sta bila duši dvojčici. V Indiji je dobro znana zgodba o mladem brahmanu (pripadniku indijske verske sekte), ki se je po svoji poroki podal na romanje, medtem ko je njegova žena ostala doma. Po dveh ali treh mesecih ji je nek premeten moški prinesel vest, da je njen mož umrl. Želel je ustvariti nemir v hiši in videti, kako brahmani žalujejo. Toda v trenutku, ko je mlada nevesta slišala za moževo smrt, je umrla. Po šestih mesecih se je mladenič vrnil domov in izvedel, da je ob novici o njegovi smrti njegova žena umrla. Nihče ni videl solze na mladeničevem obrazu ali slišal joka; le stisnil je ustnice in nikoli več ni spregovoril, kot da svet okrog njega ne bi več obstajal. Ljudi je skrbelo zanj, zato so mu poslali stražarja, da bi bdel nad njim, vendar je nekega dne pobegnil. Odšel je na mesto, kjer so upepelili njegovo ženo, kjer ogenj, ki ga uporabljajo pri kremacijah, razsvetljuje okolico tudi ponoči, zato je to videlo veliko ljudi. Približal se je ognju, skočil je nanj, naredil je še tri zavoje okrog njega in mrtev padel na tla.
Lahko bi se vprašali, ali morda ne gre za napako v duši, da se rodi kot taka, kajti za duše dvojčice so razmere v tem svetu pogosto izjemno neugodne. Vendar pa je kljub okoliščinam, pa naj so te ugodne ali ne, zadovoljstvo duš dvojčic, da so druga z drugo in da živijo druga za drugo, dokaz, da ne moremo govoriti o napaki. Roditi se na ta svet in se boriti v njem do konca življenja za svoje cilje ne more biti napaka – to je naravno.
Tendenco duš dvojčic lahko opazimo tudi med živalmi in pticami.
Neki lovec je pripovedoval zgodbo o dveh ptičih. Nekoč je ustrelil ptico in še preden mu jo je uspelo pobrati s tal, je z drevesa priletel drugi ptič, ki je s kljunom preveril, ali je bil njegov na tleh ležeči prijatelj res mrtev. Ko je ugotovil, da je mrtev, je v hipu tudi on omahnil v smrt. Celo nižja bitja, živali in ptice, lahko najdejo svojo dušno dvojčico – pravzaprav še veliko hitreje, kajti za razliko od ljudi živali niso tako zelo zagledane vase.
Kot dva mandlja v eni lupini
V zemeljski človeški sferi obstajajo še duše dvojčice drugačne vrste.
Njihova narava je drugačna, ker se morajo skozi življenjske okoliščine, ki so jih pripeljale skupaj, šele razviti kot duše dvojčice. Ko se razvijejo, postanejo duše dvojčice. To je podobno, kot bi v eni lupini rasla dva mandlja. Lupina predstavlja okoliščine, kalup, ki ju je združil z namenom, da bi skozi življenje ’potovala’ čim bolj strpno. Iz te prispodobe lahko izvlečemo pomemben nauk, iz katerega se lahko veliko naučimo: vsako od dveh mandljevih jedrc ima rob, katerega del je na določenih mestih odstranjen, da bi lahko drugo jedro raslo. Če bi mandlja povsem pritiskala drug v drugega, ne bi nikoli zrasla. Tako pa med njima vlada vzajemnost – kot bi si rekla: "Pustil te bom rasti." "Tudi jaz te bom pustil rasti." "Del mojega bitja bo eno s tvojim ." "Rasla bova kot en mandelj." Če tega koncepta ne bi bilo, ne bi obstajala možnost za skupno rast. Te lekcije bi se morali naučiti tudi ljudje.
Mandlji lahko rastejo skupaj, toda duše ne morejo rasti tako, kajti vsaka duša ima svoj ego, ki želi biti v ospredju. To ne pomeni, da človek nima ljubezni, temveč da postavlja svoj ego pred ljubezen duše. Čeprav se tega morda ne zavedate, je vendarle tako. To je tudi razlog, zakaj tisti, ki naj bi postali duše dvojčice, pogosto zanikajo ta privilegij – zgolj zato, ker se nočejo darovati drugemu.
Kaj je prijateljstvo? Prijateljstvo je žrtvovanje. Kaj je ljubezen?
Ljubezen je sprejemanje in spoštovanje dobrega in slabega v ljubljenem; če ni tako, potem eden od njiju ne more rasti. Nihče ne more biti sebičen in hkrati ljubeč, kajti to ni združljivo.
Vesna Fister
- Preberite si še: Zgodba o odpuščanju z močnim sporočilom