Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”

Življenju se zares odpremo takrat, ko si upamo pogumno pogledati resnici v oči. In resnica je vedno mirna. Laž je tista, ki je agresivna, resnica nikoli, pravi strokovnjak Matej Škufca, ki že 20 let vodi terapevtsko metodo POSTAVITEV DRUŽINE. Gre za močno doživetje, ki spremeni marsikatero perspektivo dojemanja življenja. Matej je leta 2002 metodo pripeljal v Slovenijo in hkrati razvil svoj edinstven način dela. Kot asistent nemškega psihoterapevta Berta Hellingerja je ustanovil 1. Inštitut za fenomenološke terapije ter podjetje Korenine in krila.

Postavitev družine temelji na dejstvu, da je družina lahko uspešna šele takrat, ko je posameznik v soglasju s svojimi starši. Ko prizna in sprejme starše, je lahko pripravljen na vse, kar ga čaka v življenju, saj ima korenine, ki mu dajejo moč. Ko se v družini vzpostavi naravni red, lahko posameznik izstopi iz njenih ujetosti in začuti njeno moč, ki ga podpira. Šele takrat se lahko razbremenimo in gremo naprej, brez da bi nas preteklost bremenila.

Nekdo od udeležencev na seminarju vpraša: “Pa kako je to mogoče, da v polju začutiš občutke osebe, ki jo predstavljaš?” Matej mu odgovori: “Ne potrebujemo vedno razumeti vsega z našim umom.”  Tako nekako sem se počutila tudi sama, izkušnja je bila tako zelo močna, da se je um vdal, da bi poskušal razumeti, kako to deluje in po katerih zakonih. Resnica je mirna in čutiš jo v srcu. Ko na seminarju opazuješ svoje ali tuje zgodbe, ki se odvijajo od travme do razrešitve, je olajšanje ter radost na koncu tisto, kar te prepriča, da metoda več kot deluje. 

POSTAVITEV DRUŽINE

Matej, nam lahko razložite, kako izgledajo postavitve družin, ki jih vodite?

Postavitve družine je potrebno doživeti, da jih lahko razumemo. Tako kot je težko nekomu opisati, kako je leteti z letalom. Vsak mora to doživet sam, da lahko zares razume. Na seminarju ni potrebno ničesar razlagati. Dovolj je, da poveste, kaj je vaša tema, kaj bi radi razrešili. Morda je to partnerski odnos ali odnos s starši - to je zame dovolj. Dovolj je, da veš, kateri odnos želiš postaviti v prostor in stvari se začnejo odvijati same. Izbereš si predstavnika za določeno osebo (ali kaj drugega) in predstavniki dobijo občutke tistih ljudi, ki jih predstavljajo. To zna vsak. To je naravna sposobnost človeka. Predstavniki ne pomagajo drugemu, ampak mu služijo, so vodeni v polju. Dobijo občutke tistih, ki jih predstavljajo. S postavitvijo družine je omogočeno, da človek dobi jasen vpogled v notranje dinamike odnosov. Razume jih iz druge/širše perspektive.

Kakšne so običajno te dinamike v odnosih, ki jih težko sami vidimo? 

Naše formiranje dinamik za odnose se je pričelo že pred našim rojstvom z informacijami iz naše okolice. Te informacije so določile, v kakšni formi smo za partnerski odnos. Nekateri zaradi teh informacij pridejo v formo, ki povzroči deformiran partnerski odnos. Lahko rečemo “dovolj imam” in si poiščemo nov partnerski odnos. Vendar to ne pomeni, da bomo začeli znova. Tisto, kar nimamo rešeno s svojimi starši, ne moremo rešiti s svojim partnerjem. Kar z bivšim partnerjem nismo rešili, ne moremo rešiti z novim. Vedno več imamo v življenju tega, kar je za predelati. Večinoma so naši pretekli odnosi nemirni. Če imamo prizadete in nemirne odnose v preteklosti, bomo tudi sami živeli v prizadetih odnosih. Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili. Če smo izgubili mir v odnosu z mamo, ga bomo lahko našli zgolj in samo tam. Mir, ki smo ga izgubili v odnosu s starši, ne moremo najti v partnerskem odnosu. Na postavitvah pa lahko veliko bolj jasno vidimo, kaj se dogaja v naših odnosih. Potrebno pa je tudi zavedanje, da so vsi ti procesi, ki se odvijajo na postavitvah družine, notranji procesi in jih razum ne more ne voditi in ne kontrolirati. Konec koncev je naše telo tisto, ki se z olajšanjem odziva na te procese, s katerimi se očitno spremeni tudi dinamika telesa. Zdravo je, da se v svojem telesu počutimo dobro. 

Nam lahko opišete kakšen praktičen primer iz postavitev? 

Neka ženska recimo postavi v polje osebo, ki predstavlja njo, in osebo, ki predstavlja njenega partnerja, s katerim imata težave. Ti dve osebi se bosta avtomatsko začeli obnašati kot osebe, ki jih predstavljata. Ženska, ki predstavlja partnerko, bo dobila občutek, da je predstavnik partnerja sploh ne vidi. Ta se bo obrnil stran in se ulegel na tla. Rekla bo: “Občutek imam, da ga lahko v trenutku izgubim, sploh se ne morem zanesti na njega.” Nihče pri tem ne govori o tem, da je kdo dober ali slab v odnosu. Predstavljene so stvari samo takšne, kot so. Nato vzamemo še enega moškega predstavnika in ga postavimo v polje, ta se sam od sebe uleže poleg tega, ki že leži na tleh. Objameta se, sta zelo žalostna in jočeta. Njen partner ga noče izpustiti. Ženska, ki od zunaj opazuje sliko svojih odnosov, prepozna, kaj se dogaja. Tako jasno še nikoli ni videla te slike. Vprašam jo, kaj se je zgodilo. Pove, da je njenemu partnerju umrl oče, ko je bil star tri leta. Sedaj je njun sin star tri leta in ne zmore več zdržati v partnerskem odnosu. “Sva na tem, da se bova ločila. In to pomeni, da se bo družinska zgodovina ponovila. Partner je izgubil očeta pri treh letih in sedaj izgleda, da ga bo na nek način tudi moj otrok pri treh letih ostal brez očeta in živel sam z mamo. Tudi moj partnerski odnos bo umrl.”

Tako vidimo, kako v resnici nismo svobodni. Nekaj težkega, kar se je zgodilo v preteklosti, še vedno vpliva na nas in na naše odnose. Ta moški je izgubil mir v odnosu z očetom, nikoli se ni poslovil od njega in ni mu dovolil, da umre. V prostoru, kjer ni časa, pa lahko nekaj spremenimo. Prav to se dogaja na postavitvah družine. Ne bomo spremenili preteklosti, lahko pa spremenimo emocionalno sliko vezano na preteklost. Med postavitvami vidimo, kje je ostalo srce človeka, in da mu ni bilo lahko. Čas je, da trezno pogledamo, kje je bilo težko in dramatično v družini ter to spustimo. Vsekakor je lažje trpeti kot delovati in čakati, kaj bodo drugi naredili. A ko se stvari razrešijo, postanemo zopet celi.

Tak otrok, ki je mlad izgubil očeta, je jezen na očeta, ker mu je umrl. Je sicer povezan z njim, vendar z jezo. Ima pa veliko mame, mama ga obožuje. V tej konkurenci njegova partnerica recimo ne more nikoli zmagati. Tak moški zelo dobro razume ženske in zna z njimi tudi zelo dobro manipulirati. Dejansko pa hrepeni tudi po mami, ker je bil v odnosu z mamo na očetovem mestu. Kar ženska ni morala dati svojemu možu, ker je umrl, je dala otroku, zato ima prekinjen tudi odnos z mamo, ne samo z očetom. Tako hrepeni po obeh. V postavitvi je to lahko vse jasno v petih minutah. Sprememba v informacijah njegove partnerice do tega, kar se je dogajalo z možem, je ta, da je ona prva, ki reče JA temu, kar se je zgodilo. Reče JA smrti njegovega očeta, ki je dedek njenega sina. Potem si rečemo, pa kako lahko to pomaga? Pomaga, ker s tem, ko reče JA smrti, reče JA tudi življenju. Njen partner je preživel to, kar se je zgodilo, in je travmatično vplivalo na potek njegovega življenja. Ampak točno očetova smrt je pripeljala njega k njej. Vse bi bilo drugače, če bi bil oče še živ in zelo verjetno bi si izbral čisto drugo partnerico, ker bi bili vsi odnosi v družini drugačni. Zares sprejete od partnerja pa se lahko počutimo šele takrat, ko spoštujejo naše starše in našo primarno družino. 

NEMIRNI ODNOSI

Kaj je torej rešitev za težave v odnosih? 

Veliko ljudi, ki ima težave v partnerskih odnosih, reče: “Bolj ga moreš imeti rad/a, pa bo vse v redu.” Ženska in moški bosta zmajala z glavo, saj sta to že poskusila in očitno ne deluje. Ljubezni je dovolj, a kljub temu nekaj ni v redu. Lahko rečemo tudi: “Vzami si nekaj časa” ali pa pregovor “Čas pozdravi vse rane”. Vendar ljudje opazijo, da tudi to ne funkcionira, ta pregovor je iluzija. Čas ni pozdravil tega otroka, saj je tudi čez trideset let še vedno travmatiziran. Ne moreš reči: “Saj to je pa že tako dolgo nazaj, to se je že zacelilo, to je mimo.” Zanj ni mimo. In tudi pozitivno razmišljanje ne funkcionira, ker potrebujemo pozitivne premike in odločitve v odnosu. Lahko rečemo partnerjema: “Dajta pozitivno razmišljati.” A če bi se vrnili trideset let nazaj, na dan, ko je moškemu umrl oče, verjetno ni heroja, ki bi rekel temu otroku “pozitivno razmišljaj”. Rekel bi mu: “Joči” in ga ne bi skušal potolažiti. Tako, da bi otrok res razpadel od bolečine. To potrebuje. Potrebuje ob sebi oporo, ne pa tolažbe, saj je neutolažljivo žalosten. Ljudje pa raje rečejo: “Saj ni nič, vse bo v redu.” Otrokom ne pustimo, da so žalostni in potem, ko odrastejo, ne znajo biti srečni. Sreče ne morejo čutiti, ker ne občutijo bolečine. Ker so potlačili eno, potlačijo tudi drugo. Če želimo delati na sreči, moramo delati na žalosti. Smemo čutiti žalost in tudi jezo. Če je nekdo jezen na svoje starše, to ne pomeni, da jih nima rad. Veliko otrok je upravičeno jeznih na svoje starše, in s tem niso rekli, da so slabi starši, ampak so verjetno pač naredili nekaj slabega. Otroku pa očitajo: “Ne smeš biti jezen na očeta in mamo.” Zakaj ne? Sepravi tudi to mora potlačiti. In če ne bo jezen na mamo, bo kasneje jezen na partnerico. Ker je tudi ona ženska in ker ima on odnos z žensko prizadet, potem bo tudi prizadel drugo žensko, ki mu ni naredila nič. Potem smo pa zmagali! Dobra igrica. 

Spoznamo, da če nekaj ni v redu v odnosih, je čas, da pričnemo dodajati red. Ne ljubezen, ne čas, ne pozitivno razmišljanje ne pozdravi odnosov, ampak red. Ljubezen potrebuje, zato, da teče, red in ne obratno. Red vlada med otroci, ve se, kdo je prvi, drugi, tretji… Red je tudi med otroci in starši, pa tudi med generacijami. Vsi imamo mamo in očeta, dve babice in dva dedka, štiri prababice, pradedke… Če ne bi bilo prapraprababice, nas ne bi bilo tukaj. In kakršnakoli je bila, je bila v redu in je naredila vse, da smo lahko tukaj. 

Zakaj smo nemirni v odnosih? 

Na začetku partnerskega odnosa sta fant in punca srečna, takrat prekipevata od ljubezni. Dokler sta samo fant in punca sta skupaj kolikor jima ustreza in takrat se imata super, saj gresta lahko vedno v distanco. Potem se dinamike spreminjajo, s tem, ko se spreminja bližina. Če sta ves čas skupaj, je manj distance in več možnosti za konflikt. Bližina je tista, ki povzroča konflikt. Najbolj pomembna stvar partnerskega odnosa je zdržati bližino. V bližini postanemo nemirni, čeprav partner ni direkten vzrok za nemir. Bližina je vzrok nemira, ker smo bili kot otroci v bližini prizadeti, zato se pojavi nemir v partnerskem odnosu. Sami lahko občutimo, da je partner nemiren v odnosu z nami, pa ne vemo, kaj smo naredili narobe. Nič. Če pogledamo na primer partnerjev odnos z mamo, bomo opazili, da je nemiren tam, bližina z mamo ga je prizadela. Partnerica aktivira ta nemir pri njemu že samo s tem, ker je ženska. Karkoli naredi, ne more tega spremeniti, ker ona ni vzrok. Moramo iti k bistvu. Partner mora rešiti svoj odnos z mamo, da bo lahko bolj mirno živel s svojo partnerico. Ko gledamo nazaj, lahko najdemo mir. In ko najdemo mir, ga tudi nesemo naprej. Noben partner pa ne more biti naš starš. Lahko je le starš našemu otroku.

Torej v odnosih zgolj ponavljamo dinamike, ki smo se jih naučili v svoji primarni družini?

Tako je, zvesti smo svojim staršem. Če mama ne spoštuje očeta, sin ne spoštuje žensk. Kar naredi in reče partnerci, kako jo zna prizadeti, je zgolj premaknjena agresija iz odnosa z mamo na partnerico. Ker je s tem, ko je mama grdo govorila o očetu, zelo prizadela otroka. Kadar je očetu rekla, da je slab, je rekla s tem tudi sinu, da je slab. In otrok ima potem slabo samopodobo. V življenju ima ves čas občutek, da karkoli naredi, ni dovolj dobro in hkrati ves čas išče potrditve. Verjetno ima težave v vseh odnosih z nadrejenimi, ker mu tudi te pokažejo, da ni dovolj dober, ne glede na to, kako se trudi. Tako verjame, da ni dovolj dober. Če mu partnerica pove, da ga ima rada in da je super takšen, kot je, bo jezen na njo! Saj ne verjame v to. Misli, da mu punca laže. Bolj kot sta si fant in punca blizu, bolj se aktivirajo prizadetosti iz družine. Vse prizadetosti, ki smo jih dobili v bližini z očetom in mamo.

Pomembno je poudariti tudi to, da otrok najbolj potrebuje doživeti, da se imata oče in mama rada. Ne samo takrat, ko je star dve leti, pač pa tudi, ko je star petnajst let. Da recimo vidi, da se oče mami zahvali za kosilo, jo objame. Teh slik običajno nimamo kot otroci. Če jih nimamo, pa jih lahko ustvarimo za svoje otroke.

TUDI NEROJENI OTROCI SO DEL DRUŽINE

Kakšen vpliv pa ima lahko dogodek splava na odnose v družini? 

Drugi zakon reda, poleg zakona ranga, je zakon pripadnosti, ki pravi, da kdorkoli je kadarkoli pripadal družini, je njen član. Ne glede na to, kakšno usodo je imel. Lahko je imel zelo kratko usodo. Razlika pri splavu je med abortusom (namenski splav) in izgubljenim otrokom med nosečnostjo (spontani splav). Gre za dva različna dogodka z enakim rezultatom. Živimo v svetu, ki se spreneveda pred dejstvom, da ko ženska namensko naredi abortus, ne želi otroka. Medicina bo rekla, da se še ni začelo, da otrok še nima utripa. Na drugem nivoju pa ženska ne more lagati sama sebi. Ve, da je to bil otrok. Če bi počakali 9 mesecev, bi vsi videli, da je otrok. Če ženska naredi v prvem mesecu nosečnosti abortus, bo rekla, da je bil abortus. Če bo druga ženska v prvem mesecu izgubila otroka, bo vedela, da je izgubila otroka. V prvem in drugem primeru pa je partnerski odnos zelo prizadet. Če gre za namerni splav, ženska s tem reče partnerju “jaz nočem tebe”. Zelo pogosto je zato abortus tudi konec partnerskega odnosa. Ženska abortira s tem tudi partnerja. Lahko je tudi obratna situacija, da ženska želi otroka, je vesela zanositve, moški pa reče, da ga noče ali da si ga še ne želi in reče: “Če me imaš rada, boš splavila.” Ženska ga ima rada in naredi abortus ter misli, da bo na ta način rešila partnerski odnos, ampak kmalu pogosto izgubi tudi partnerja, ker ne zdrži več z njim. Ker partner ni videl otroka, ni videl njene žalosti, ima občutek, da tudi nje ne vidi več. Ta mrtev otrok igra vlogo v njunem odnosu.

Največja problematika pri namenskih splavih je torej predvsem sprenevedanje, da je to otrok. Pri tem je potrebno poudariti, da ne ženska ne moški, ki se odločita za abortus, nista slaba ženska ali slab moški. Niti da gre za slabo odločitev, le odnos do te odločitve je tisti, ki je slab in zato so običajno tudi slabe posledice na partnerskem odnosu. Nikoli pri svojem delu ne govorim v kontekstu dobro ali slabo. Verjamem, da vsak živi najbolje kot zna. V odnosih ni “dobro” ali “slabo".

Nerojeni otrok pa posledično vpliva tudi na vrstni red otrok. Če je splav prva nosečnost ženske, potem to avtomatsko pomeni, da bo naslednji otrok drugi. Ključno vprašanje torej ni, koliko otrok ima ženska, ampak kolikokrat je bila noseča, potem začnejo ljudje drugače šteti in pride do velikih premikov v redu med otroci. V življenju ljudi pa se šele prvega rojenega otroka dojema kot prvega. Tisti, ki je dejansko prvi, je spregledan. Ta, ki se je drugi rodil, ve, da je drugi, tudi če mu mama tega ne pove. Tak otrok se velikokrat počuti, da je spregledan, da ga mama ne vidi. Dejansko dobi občutke prvega (splavljenega) otroka. Velikokrat so takšni otroci agresivini do svojih staršev, pa jim niso te nič naredili. Pa vendar, oni so bili agresivni do prvega otroka.

Če ženska izgubi otroka ali rodi mrtvega otroka, je bolečina drugačna. Pri abortusu je prisotno običajno predvsem to sprenevedanje, kjer ženska ne more otroka prositi za odpuščanje, saj je to njena odgovornost. Če ne bo prevzela odgovornosti, se naslednji otrok ne bo veselil življenja. Če je prvi otrok spregledan, se tudi drugi počuti spregledanega. Prav tako ni dobro, da otrok dobi isto ime kot otrok, ki je umrl pred njim. Ko drugi dobi isto ime kot prvi otrok, je prvi otrok ponovno izključen. Za prvega so našli nadomestilo. Drugi pa nekako nima svoje identitete, saj igra nekaj, kar sploh on ni.

Tako vidimo, kje je naša svoboda v odnosu do staršev oz. kako te informacije vplivajo na nas. Ljudje se potem vprašajo, pa kako drugi otrok ve, da je bila mama pred njim že noseča, saj mu ni povedala? Verjamemo, da otrok ve samo tisto, kar mu povemo. Povemu mu večinoma predvsem v redu stvari. Težke pa običajno zadržimo zase. A otrok je bil zraven, ko je mama naredila abortus. Tista jajčna celica je bila že v njenem telesu. Otrok ve vse, ker ima vse informacije. Že več kot stoletje je znanstveno dokazano, da nastanejo vse jajčne celice v ženskem telesu že v babici. Tako smo bili v maminem telesu že pred njenim rojstvom! Vemo, kakšen je bil mamin porod, vemo, katera po vrsti je mama, vemo v kakšnem odnosu je bila naša babica z dedkom takrat. Vse vemo. Te informacije nas že formirajo. 

Kaj je torej potrebno za razrešitev? 

Pri namenskem splavu je najprej pomembno spoznanje, da je “abortus” otrok. To spoznanje boli, potrebno je, da to spoznata mama in oče tega otroka, ker bodo v nasprotnem k nerojenemu otroku gledali njuni rojeni otroci in na ta dogodek svoje starše opozarjali s svojimi težavami, kot so nemir, hiperaktivnost, agresija, depresija, samosabotiranje… Naslednji korak mame in očeta: prevzem odgovornosti za odločitev abortusa. V tistem trenutku se ženska ni znala ali ni mogla odločiti drugače in je bila zanjo to najboljša odločitev; izven konceptov dobra ali slaba ženska. Pomembno je, da ženska, ki je iz kateregakoli vzroka naredila abortus, najde tega otroka znotraj sebe in mu da prostor ter ime. Da se mu ne gre opravičiti, ampak da prevzame odgovornost za svojo odločitev in mu reče: “Nisem znala drugače, ampak to je moja odločitev in tudi ti si moj otrok, si moj prvi otrok in dala ti bom ime.” S tem se začne odpirati za otroka. To je notranji proces povezan z globoko bolečino in ko to uspe, paralelno prihaja občutek olajšnja. Ko svoje mesto v družini dobi tudi ta otrok, pride ponavadi tudi do spremembe vrstnega reda med otroci, in s tem je končno vsak otrok na svojem pravem mestu. Vzpostavljen je red med otroci, ki ga tudi oni začutijo kot olajšanje. Harmonija v odnosih se lahko razvije šele takrat, ko je vsak član družine viden in spoštovan, neglede na njegovo usodo. Tukaj govorimo o notranjih procesih. To so odločitve staršev, za katere praviloma otroci ne bi smeli izvedeti, ker to ni njihova odgovornost.

Sem sicer mislila, da je pomembno, da starši to povedo svojim otrokom, ampak očitno le v primeru, ko se sami niso uspeli s tem soočiti in dogodek pusti posledice na njih?

Tako nekako. Če starši o abortusu povejo svojim otrokom, otroci čutijo in skozi občutek spoznajo, da starši niso sprejeli odgovornosti za svojo odločitev. Ne da bi se zavedali, breme s tem preložijo na otroka. Na podzavestnem nivoju je bilo to narejeno že prej, ker otroci vedno podzavestno gledajo tja, kjer ni ljubezni. Ta prenos odgovornosti je tudi zavestno očiten; saj se starš, ko to pove otroku, oddahne, po drugi strani pa gre otroku (ne glede na njegovo starost) v trenutku, ko to sliši, slabše. Temu pravim prenos odgovornosti s starša na otroka. Gre torej še enkrat za prevzemanje odgovornosti za to odločitev, ki je pomemila smrt abortiranega otroka. 

V primeru, da je ženska med nosečnostjo otroka spontano izgubila, pa je situacija popolnoma drugačna, saj vidimo da, ko to mama pove svojemu živemu otoku, je sama zelo žalostna in prizadeta, in se ob skupnem žalovanju z rojenimi otroci s tem zbliža in poveže. Če ženska izgubi otroka, je prvi korak, da pride nazaj v življenje ta, da dovoli bolečini in žalosti, da jo razsuje. In da spozna, da ni kriva. Ko je sebe okrivila, je paralizirala svoje občutke. Šele ko spozna, da ni kriva, ker so druge sile o tem odločale, začuti bolečino in z bolečino se lahko poveže z otrokom.

Spregledano je tudi to, kako zelo pogumno je, da se ženska, ki je izgubila otroka med nosečnostjo, vrne v partnerski odnos po tej izkušnji in je spet pripravljena zanositi. Vedela je, da je tvegano, da lahko spet izgubi otroka, ampak je verjela. Morda se jima je to zgodilo dvakrat, ampak še vedno vztrajata, čeprav bi bilo bistveno lažje obupati. Je prizadet partnerski odnos? Je. Ko se rodi otrok, je prizadeto starševstvo? Je. Tega otroka imajo radi bolj kot vse na svetu, najmanj za tri. Kaj manjka temu otroku? Prva dva otroka. Družina je sicer srečna, ampak je prazna, sreča ni polna. Vedno nekaj manjka. Ne upajo si biti srečni. Ljubezen je, a odnosi bodo vseeno prizadeti. Kaj bo prineslo mir v te odnose? Nerojeni otroci. Tam je mir. Tja gleda tut njihov rojeni otrok. Čuti tudi, da mamo notranje vleče k temu otroku. In postavitve služijo ravno temu, da pride skupaj tisto, kar je bilo prej ločeno.

Potrebno je torej videti širši kontekst. Predvsem pa moramo spremeniti odnos do smrti. Bolj kot bomo spoštovali smrt, bolj bomo spoštovali življenje. Smrti se ne rabimo bati. Smrt ni tako grozna in agresivna, kot so nam želeli predstaviti. Izkušnja smrti je lahko dobra spodbuda za življenje. Drugače gledamo na življenje, ko smo se pripravljeni soočiti s smrtjo.

Kaj pa so lahko še kakšni širši konteksti v ozadju tega, da se ženska odloči za abortus?

Zavedati se moramo tudi tega, da lahko v življenju dobimo vse, kar si želimo, a običajno ne zdržimo v sreči. Sabotiramo svojo srečo, da pridemo na nivo informacij, ki jih imamo iz svoje izvorne družine. Če je bila tam sreča v partnerskem odnosu nekje na oceni 3/10, ne smemo mi biti srečni na 6/10, to je za nas nekako prepovedano. Tudi abortus je eden izmed načinov, kako sabotirati svojo srečo. Ženska sabotira življenje in tudi samo sebe. To se pokaže v postavitvah družine. Če pogledamo primer ženske, ki je imela že več abortusov, ugotovimo, da je tudi njena mama imela abortuse, stvari se ponavaljajo. Potem vidimo še, kaj je zadaj… Njena mama je izgubila sestro, ko je bila še čisto majhna, in tako je, namesto da je tudi ona šla na drugo stran, del nje šel na drugo stran z abortusom otroka. Tako je tudi hčerko v naslednji generaciji vleklo k tej umrli sestri ne da bi se tega zavedala. Temu rečemo slepa ljubezen. A če je mama naredila abortus, to še ne pomeni, da mora tudi hči narediti abortus. Lahko pa iz te izkušnje ugotovi, da je življenje dragoceno in da ga bo bolj čuvala.

Tako začnemo razmišljati bolj konkretno o duhovnem svetu, katerega del smo, in ni ločen od tega sveta. Materialni svet je zgolj zgoščena vibracija. Smo med temi svetovi. V tem svetu je dragocen predvsem čas in kaj bomo naredili s tem časom, ko smo tukaj. Lahko trpimo in smo v vlogi žrtve ali pa nekaj naredimo iz tega življenja, ne glede na to, kako so živeli naši predniki.

Med postavitvami, ki jih delam, nekaj postaviš v prostor. Neko notranjo sliko, ki jo imaš. V bistvu gre za soočenje z resnico. Vsi bi radi živeli v svetlobi, ampak če želimo iti naprej, je potrebno pogledati tja, kamor nihče noče pogledati, kar je težko. Pogledati moramo v temo. V temi bomo videli kakšnega nerojenega otroka, kakšno travmatično izgubo, kakšnega alkoholika, ki so ga postavili v temo. Morda bomo morali temu alkoholiku reči: “Dedek, hvala, ker si preživel vojno.” V trenutku se bo spremenil odnos do tega človeka in nam bo šlo boljše v življenju. Ne bomo spremenili njihovega življenja, ampak svoj pogled na njihovo življenje. Želimo, da so drugi sočutni z nami, ampak sami pa ne bi bili. Tudi naši starši lahko podpišejo, da so krivi, da nam gre slabo, ampak s tem še ne bomo imeli rešitve, imeli bomo samo krivca. In s tem zavedanjem nam ne bo šlo čisto nič boljše, ker bomo odgovornost za svoje življenje še vedno podtaknili drugim. 

Kako pa lahko splavljen otrok vpliva na odnos med sorojenci, recimo med bratom in sestro? 

Recimo, da imamo prvega otroka, potem enega splavimo, in potem pride na svet tretji otrok. Med prvim in drugim je vedno nekaj vmes. Prihaja do konfliktov, a nihče od niju ni kriv. V takih družinah torej nekdo, ki se ni rodil, vpliva na odnose med otroci, ki so se rodili, pa tudi na odnose med otroci in starši in med očetom in mamo. Mrtvi vedno igrajo vlogo. Sestra, ki se je rodila kasneje, je bila zraven, ko se je zgodil abortus. Na neki ravni se tudi sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi se ta otrok rodil. Bi se ona potem sploh rodila? Tudi brat je vedel, četudi mu ni povedala, ker je čutil mamo, da je v drugem stanju. Ko je mama naredila abortus, je vedel, da mama ni več ista, kot je bila dan poprej. On je čutil njeno nosečnost še preden je ona vedela, da je noseča. Notranje se je že začel veseliti. Ni ji bilo treba nič povedati. Ta zgodba je prizadela družino, zato je pomembno, da mama pogumno v sebi pogleda tja in tam poišče mir. 

Lahko pogledamo tudi situacijo, ko ima ženska dva otroka in je eden uspešen, drugi pa sramota družini, recimo, da je alkoholik. Vsak je član družine in vsak ima enako pravico pripadnosti, družinska duša ne sodi, kdo je boljši in slabši. Babica je babica, dedek je dedek in pika. Za otroka sta obe babici ali oba dedka enako dragocena. Otrok bo objel tudi dedka, ki je alkoholik in mu pokazal, da ga ima rad. Otrok vidi tisto, kar je bistveno: dedka. Vsi ostali pa vidijo alkoholika. Kasneje, ko odraste, pa ima tuje mnenje, mnenje tistih ljudi, ki jih je ta moški prizadel in tako ima tudi on prizadeto mnenje. 

ALKOHOLIKI IMAJO PREKINJEN ODNOS Z OČETOM 

Kaj pa je običajno vzrok za alkoholizem? 

Če je bil naš oče alkoholik, si pogosto najdemo partnerja, ki je zelo podoben očetu, lahko ima tudi druge odvisnosti, vednar je enako nezanesljiv. Alkohol ni edina odvisnost. Deloholik je zelo blizu alkoholiku, podobno je odsoten. Alkoholikov običajno ne spoštujemo. A očitno je, da gre družinam, kjer je alkoholik, slabo. Alkoholiki sicer lahko povzročajo nemir, agresijo, slabe odnose, vendar niso slabi ljudje. Alkoholiki ne pijejo, ker so slabi ljudje, ampak, ker jim gre slabo. Alkohol omami bolečino. Kdor ima težave z alkoholom, je žalosten. Nima rad sebe, ima občutek, da ni dovolj dober in si tudi dokaže, da ni dovolj dober. Zakaj je ta človek tako žalosten? Če naredimo distanco in ne obsojamo, lahko vidimo več. 

Recimo, če je bil oče alkoholik, lahko ugotovimo, da je v otroštvu ali med vojno izgubil očeta. Ostanemo brez besed in ugotovimo, da smo bili zelo slepi, ko smo mislili, da je slab človek. Ni slab, je zelo prizadet otrok. Alkohol je energija, od katere odvisnik postane odvisen. Ne nadomesti pa energije, ki mu manjka. Tista energija je oče. V klinikah za odvisnike so zato bistveno bolj uspešni moški terapevti, ker imajo večinoma vsi alkoholiki prekinjen odnos z očetom, z moškimi. Terapevt že samo s tem, ker je moški, nekaj nadomesti. 

Rešitve so torej vedno v iskanju miru v svoji primarni družini? 

Na eni točki je potrebno pustiti tudi starše, da imajo mir. Vse so naredili. Vse so nam dali. Šteje to, da imamo življenje in spoznamo njegovo dragocenost. Vse ostalo pustimo pri starših, saj nismo tako pametni, da bi vedeli, kaj bi bilo za njih boljše. Odpovejmo se svojim očitkom ter pojdimo naprej. Naprej pa gremo lahko samo s hvaležnostjo. Svoboda je resničen občutek hvaležnosti v srcu. Če bomo živeli drugače kot naša družina, bomo sicer večkrat morali zdržati tudi občutek prevare svoje družine. A potrebno si je upati živeti tudi drugače. Pogum ima veliko srce. Življenje nas čaka. 

Več informacij o seminarjih in individualnih postavitvah, ki jih vodi Matej Škufca najdete na: korenineinkrila.com

Napisala: Ana Vehovar

Poglejte si tudi podkast:

• Preberite si še: V partnerskem odnosu drug drugemu pritiskamo točno tja, kjer boli... (Matej Škufca)

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj