V partnerskem odnosu se pogosto aktivirajo nerazrešene vsebine iz primarne družine, zlasti potlačena čustva in neizrečena jeza do staršev.
"Vedno več ljudi se zaveda, da partnerski odnos ni odnos ena na ena. En moški in ena ženska, ampak je odnos ena družina z drugo družino," pove Matej Škufca, s katerim se bomo družili naslednji vikend v Bohinju. Na voljo še zadnja mesta, če se nam želite pridružiti, kliknite --> TUKAJ.
"V partnerskem odnosu se srečata dva družinska sistema. Če pogledamo samo eno generacijo nazaj, velja, da ženska s partnerjem ne more razrešiti tistega, kar je v njeni primarni družini ostalo nerešeno oziroma česar njena starša nista razrešila med seboj. Enako velja za moškega: s partnerko ne more razrešiti tistega, česar med seboj nista razrešila njegova starša.
V sebi nosimo veliko potlačenih čustev in neizrečenih besed, namenjenih materi in očetu, saj smo v odnosu otrok–starši pogosto občutili preveč strahu, hkrati pa tudi dovolj spoštovanja, da stavkov, ki smo jih nosili v sebi, nismo izrekli.
Jeza do staršev je lahko upravičena. Otrok sme biti jezen na svoje starše, saj to še ne pomeni, da jih doživlja kot slabe; slabo je lahko dejanje, ki so ga storili. Če starši otroku ne dovolijo, da izraža jezo, se bo pozneje ta potlačena jeza pogosto aktivirala v partnerskem odnosu. Tisto, česar deček ni mogel izreči svoji materi, bo pozneje kot mož ali partner veliko lažje izrekel svoji ženi oziroma partnerki.
Čeprav določena jeza v resnici ni bila namenjena nam osebno, nas lahko vseeno prizadene. Konflikti v partnerskem odnosu so zato lahko opozorilo, da moramo delati na sebi. Partnerski odnos ni terapevtski odnos; v njem se ne moremo terapevtsko razreševati, saj partnerju nismo starši. Partnerski odnos je predvsem prostor osebne rasti in dela na sebi."
