"Kljub temu da sta druga svetovna vojna že skoraj 80 let in prva svetovna vojna 100 let za nami, lahko hitro prepoznamo, kako te vojne še vedno vplivajo na odnose v družini," razlaga Matej Škufca v Sensa podkastu.
Družina vojno občuti predvsem tako, da vojna vzame moškega in ženske ostanejo same z otroki. Da bi preživele, morajo prevzeti tudi vlogo moškega.
Kaj pa se zgodi, ko se moški vrne, če sploh preživi? Vojna ga tako prizadene, da ne more več nazaj prevzeti svoje prejšnje vloge. Otroci v tej družini pa dobijo izkušnjo, da bo za vse poskrbela mama, moški pa imajo zgolj stransko vlogo.
Hčerke zato ponotranjijo, da bo vedno mama poskrbela za vse, in tudi same kasneje prevzamejo to vlogo. Sinovi imajo podobno izkušnjo – ponotranjijo vlogo očeta, ki ga je vojna oropala moči, in prenesejo vso svojo odgovornost na žensko. Iščejo močno žensko, ker so imeli šibkega očeta, kar nikakor ni dobro za partnerski odnos. Moški torej iščejo svojo izgubljeno moč.
Tako vidimo, da vojna še vedno vpliva na odnose. Ženske imajo še danes pogosto občutek, da lahko vse same, da moškega sploh ne potrebujejo. To ni zgolj vpliv sodobne družbe, ki jih k temu nagovarja, temveč tudi dediščina preteklosti – naše babice oziroma prababice so morale preživeti same. To je bil za njih edini način, da so preživele in ni v kontekstu, kdo je dober ali slab.
Z moškimi je iz vojne prišel tudi alkohol
Moški pa so se iz vojne vračali tako prizadeti, da jih je pogosto ob povratku spremljal alkohol, ki jim je pomagal preživeti. Alkohol je zbrisal emocije in spomine, saj bi sicer trezni znova in znova podoživljali preteklost.
S tem spoznanjem lahko na alkoholike pogledamo z več sočutja. Lahko se vprašamo, zakaj moški v resnici pije ali je pil. Pogosto ugotovimo, da je pil zato, da je lahko preživel vojno.
Ko to razumemo, lažje stopimo korak nazaj in se izognemo obsojanju. Seveda alkohol ne opravičuje slabih odnosov, ki jih vedno poslabša, a kljub temu lahko imamo več razumevanja.
Marsikdo ob tem spozna, da je bil ta mož – čeprav alkoholik – še vedno oče. Preživel je vojno in dal življenje naprej. Njegova žena ga je kljub vsemu čakala in imela rada.
Številni ljudje so tudi v vojni izginili, njihovega groba nikoli niso našli. Njihova odsotnost še danes ustvarja praznino v družini. Morda je čas, da se nanje spomnimo. Da ne pozabimo nanje in se zavedamo cene, ki so jo plačali tudi za to, da je življenje šlo naprej.
"Raje sem sama, kot da bi ostala sama."
Kot posledica tega imajo torej ženske še danes pogosto občutek, da lahko vse same in da moškega ne potrebujejo. Pogosto celo zavračajo njegovo podporo in pomoč. Moški pa se zaradi tega počutijo nekoristne in nepotrebne. Vojna je pustila posledice tudi v tem, da moški ne vedo več, kakšna je njihova vloga.
Notranji stavek pri takšnih ženskah je: "Raje sem sama, kot da bi ostala sama." Izognejo se izgubi moškega tako, da ga sploh ne sprejmejo v svoje življenje – tako kot je morda njihova prababica izgubila moškega v vojni.
Težje je namreč ostati z moškim in mu zaupati, da bo dovolj močan zanjo. Moški pa se mora vprašati: kje bo našel to moč, ki jo ženska išče? Najde jo lahko pri moških v svoji družini, v svojem izvoru. Tam lahko najde moč, s katero lahko vzpostavi stabilnost, ki jo ženska potrebuje.
Kajti ženska, ki je z močnim moškim, je mirna ženska. Ve, da se lahko nanj zanese tudi v času nosečnosti in materinstva, ko potrebuje močnega moškega, ki bo prenesel to odgovornost.
In če se tega doma nismo naučili, ker nismo imeli zgleda, se lahko naučimo sami. Veliko stvari se lahko naučimo na novo. A nekaterim je lažje naučiti se kitajščine kot sebe postaviti na prvo mesto.
Iz podkasta:
Novo na Metroplay: “Slovenci plačujemo previsok davek za svojo trdoživost.” | Aljoša Bagola