Matjaž Juhart: "Ker sta oba moja starša gluha, me je tišina zaznamovala od rojstva do danes."

Matjaž Juhart, specialni pedagog, predavatelj, svetovalec in sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije pravi: "Največji izziv, s katerim se človek dandanes sooča, je prisluhniti sebi. V iskanju užitkov in v igranju vlog, ki jih igramo, smo izgubili stik s samim seboj ter pozabili biti pristni in prisotni."

“Med nami se je razširil nov virus epidemioloških razsežnosti, ki nas razjeda od znotraj ter med nami povzroča stiske in stalno nezadovoljstvo. Posledično smo razvili novo obliko odvisnosti. Poimenoval sem jo Umodvisnost oziroma Odvisnost od uma=misli=ega. Tako dolgo smo poudarjali, kako pomemben je um, da smo izgubili svojo pravo bit in je um prevzel naša življenja v stanje, v katerem smo vsi. Tako močno smo verjeli svojim mislim, da smo se z njimi povsem poistovetili. In mnogi še vedno trdijo, da smo to, kar smo, zato ker mislimo …

Moje življenje niso moje misli. Moje misli ne morejo biti moje življenje. Le kako so lahko moje misli moje življenje, ko pa so misli največkrat izvor nezadovoljstva, stisk in konfliktov? Rezultat naših misli pa je tudi stanje človeštva …” je na svoj profil na portalu Facebook ob najinem drugem Sensa pogovoru zapisal Matjaž Juhart. V njih sva prepletala njegova osebna spoznanja, zasebno življenjsko izkušnjo s strokovnim poslanstvom.

Kako vas je zaznamovala gluhota?

Ker sta oba moja starša gluha, me je tišina zaznamovala od rojstva do danes. Kot otrok dolgo časa nisem vedel, da obstaja drug svet kot gluhota. Doma nismo imeli radia, imeli smo staro pokvarjeno televizijo, na kateri ni delal zvok. Živeli smo v sobici hiše na podeželju, kjer nisem imel stika z zunanjim svetom, zato sem mislil, da je tišina edini svet tega sveta.

V središču zagrebške soseske opazili dva nenavadna sprehajalca

Če sem se skozi odraščanje boril s tišino, je danes tišina del mojega življenja. Tišino iščem v naravi, gozdu, hribih in morju. Kot otrok nisem mogel verjeti, da sta moja starša gluha, zato sem velikokrat preverjal, ali me slišita. Vse to me je zaznamovalo, da sem se odločil nadaljevati svoje delo na področju gluhote tudi skozi študij in delo. Če je bila gluhota včasih bolečina, sem sedaj spoznal, da sta tišina in umirjenost poti, ki vodita v globlja spoznanja človeka.

Kako danes družba poskrbi za otroka v družini gluhih staršev?

Invalidnost staršev močno zaznamuje vsakega otroka ne glede na vrsto invalidnosti. Otrok staršev invalidov ali svojec invalida hodi skozi posebno pot iskanja lastne identitete in svoje vloge. Včasih je to zelo boleče, vendar je vsaka preizkušnja tudi priložnost za osebni razvoj. Včasih so pritiski invalidnosti tako veliki, da nekateri otroci temu podležejo, nekateri od tega pobegnejo, drugim pa daje priložnost za globlje osebno spoznanje. Jaz sem zagotovo šel skozi vse te faze. Človek ne more pobegniti od samega sebe. Te spremlja in ne zapusti. To je lahko prekletstvo, lahko pa je vir rešitve.

Katere aktualne problematike še odpirate v zvezi z gluhoto?

V Sloveniji živi približno 1000 gluhih in skoraj 200.000 oseb z različno stopnjo izgube sluha. Izguba sluha je najpogostejša poklicna invalidnost ter najpogostejša spremljajoča invalidnost starejših. Živimo v zelo hrupnem okolju. Razvoj tehnologije, ki omogoča sestanke na daljavo, glasno poslušanje glasbe, koncerti in hrupen promet močno vplivajo na vse širši pojav v družbi, kjer se ljudje zaradi takega načina življenja soočajo z izgubo sluha.

Če so mi pred leti dejali, da bomo kmalu ostali brez dela na področju gluhote, se danes soočamo z zelo bolečim dejstvom, da se poleg starejših oseb z izgubo sluha pojavlja vedno več mladih, ki si poškodujejo sluh zaradi preglasnega poslušanja glasbe, stalne izpostavljenosti slušalkam ter hrupu na delovnem mestu. Ste pomislili, kje so danes vrtci, šole in stanovanjska naselja? Poleg hrupnih prometnih povezav. Dobivam občutek, da se ljudje bojijo tišine in bežijo v glasne aktivnosti. Tudi sprehod v gozdu ali hribih ni več to, kar je včasih bil.

Ste habilitirani visokošolski sodelavec na Pedagoški fakulteti v Kopru. V čem vidite svoje poslanstvo?

Počaščen sem zaradi povabila Pedagoške fakultete v Kopru kot tudi svojega sodelovanja na Pedagoški in Filozofski fakulteti v Ljubljani, da lahko svoje praktično delo povezujem s teorijo ter študente vpeljujem v svet gluhote in znakovnega jezika. V te vsebine vpeljujem tudi določena psihološka in duhovna spoznanja. Pri delu z invalidi je najpomembneje graditi na človeku samem ter razvoju zdravih medosebnih odnosov. Zdravi odnosi so mogoči le z zdravimi temelji posameznika. Izkušnje z gluhoto ter globlja spoznanja iz življenja mi omogočajo, da posredujem to čutnost.

Nevidna invalidnost, kot se pogosto podnaslavlja gluhoto, zajema vse nas in presega gluhoto v dobesednem pomenu besede. Čemu in komu je dandanes najtežje prisluhniti?

Največji izziv, s katerim se človek dandanes sooča, je prisluhniti sebi. V iskanju užitkov in v igranju vlog, ki jih igramo, smo izgubili stik s samim seboj ter pozabili biti pristni in prisotni. Dandanes človeku največji sovražnik ni sočlovek ali okoliščine, temveč so lahko človeku največji sovražnik njegove lastne misli. To, kar mislimo, vpliva na to, kako se počutimo, in v skladu s tem tudi delujemo.

Kdo smo, zakaj smo in k čemu stremimo?

Osebno menim, da je za človeka najpomembneje, da odkrije, kdo je. Ko odkrijemo v sebi svoj pravi jaz, bomo odkrili, da se v tem skriva največje bogastvo. Največja modrost človeka je v usklajevanju svojega življenja med tem, kar je, in tem, kar deluje, zna, zmore in ima.

Če svoja življenja vrednotimo s tem, kar znamo, kar zmoremo, kar delamo, potem se bomo vedno soočili s trpljenjem in nezadovoljstvom. Na tej ravni se človek stalno primerja; v primerjavi z drugimi je na nekaterih področjih bodisi boljši, na drugih pa slabši. V tej igri bo človek vedno nezadovoljen. Morda na kratek rok doseže občutek sreče, ki pa na dolgi rok ne preživi.

Človek mora na poti življenja preseči te igre vlog ter pravo zadovoljstvo najti v tem, kar človek je. To, kar je, bo človek našel v trenutku miru in tišine. In to je tisti dar, ki sem ga nehote prejel od svojih staršev – da sta tišina in mir priložnosti za odkritje samega sebe.

Kako ozavestiti v sebi notranjo svobodo do izbire o tem, kdo in kaj smo?

Odkrivanje sebe vodi v globlja spoznanja, da smo v tem, kar smo, čudoviti, sveti in popolni. To spoznanje daje človeku notranjo moč ter notranjo svobodo biti to, kar je.

Ko je človek popolnoma pristen in prisoten, takrat ni prostora za negativne vzorce vedenja, kot so pritoževanje, nerganje, kritiziranje in podobno. Ko je človek povezan s samim seboj, se priklopi na vir ljubezni, spoštovanja, opogumljanja in spodbujanja.

Kako reorganizirati osebno pot od trenutne situacije? Kako se prebuditi – prepoznati neprebujeni del sebe, ego, in kolektivno pogojene miselne procese?

Vsak človek mora prehoditi svojo pot. Od rojstva, ko je popolnoma odvisen od staršev, skozi otroštvo in mladost, ko vidi le sebe, in kasnejša leta, ko močno razvije ego skozi sebe, družino, službo in prijatelje.

Vsa ta pot je nujno potrebna, da odkrije in spozna, da je ta pot ega tlakovana s stalnim nezadovoljstvom, primerjanjem, tekmovanjem in stalnim iskanjem nečesa več. Ko pa človek preneha stalno iskati sebe v preteklosti ali prihodnosti in se umiri v sedanji trenutek, se v njem odpre nov, globlji svet. Svojega pravega jaza nikoli ne bomo našli v vlogah, ki jih igramo, temveč globoko v sebi v trenutku miru in tišine.

V svoji zasebni svetovalni praksi TISRCE.si poudarjate, kako pomemben je način razmišljanja, delovanja in kreiranja svojih misli. Zakaj nadzirati svoje misli?

Človek zmotno misli, da je to, kar misli. Moje življenje niso moje misli. Človek pravzaprav v veliki meri ne nadzira svojih misli. Misli se mu dogajajo same od sebe. In velikokrat so te misli negativne, silijo človeka v primerjanje ter mu govorijo nekaj, kar ni res. Kdo pravi, da moramo vedno verjeti svojim lastnim mislim? Naše lastne misli so lahko tudi naš največji sovražnik. Naše lastne misli lahko vodijo v odvisnosti, bolezni, avtoimune bolezni.

Dokler bodo naše misli izhajale iz našega ega, ki je vedno nezadovoljen, vedno išče več in se vedno primerja, bomo v takem stanju vedno nezadovoljni. Ko pa presežemo miselnost, da mi nismo naše misli, temveč da smo več kot naše misli, se rodi nov svet v nas samih, ki je čudovit, poln in svet.

Kaj vse vključuje vaše svetovanje?

Svetovanje je proces, ob katerem človek odkriva globlja spoznanja v sebi samem. Ta pot zahteva odmik od konceptualnega razumevanja, da je vrednost človeka v tem, kakšno izobrazbo ima, kaj zna, koga pozna, kaj zna narediti in kaj lahko doseže. To konceptualno razumevanje človeka sili, da se stalno primerja, da je vedno boljši ter da na koncu pravzaprav nikoli ni povsem zadovoljen.

To je igra, v kateri ne moreš zmagati, kajti nikoli ne moreš doseči ideala. Ko človek spozna, da v tem trpljenju ni zadovoljstva, lahko poišče pot v alkohol, droge, pretirano ukvarjanje s športom ali delom ter mnoge oblike odvisnosti. Lahko pa se zgodi notranje prebujenje, v katerem spozna, da njegova vrednost ni v teh zunanjih vlogah, temveč v njem samem. To je korak v neznano, ki se ga marsikdo boji, pa vendarle vsi tisti, ki so se na to pot spustili, govorijo o mirnejšem, bogatejšem in lepšem življenju. Proces svetovanja vodi človeka vase.

Kje se pričenja zdrav odnos?

Človek ne more imeti zdravega odnosa s sočlovekom, živaljo ali naravo, če nima zdravega odnosa s samim seboj. Kriterij, da človek čuti, da ima zdrav odnos s samim seboj, je občutek miru, zadovoljstva in polnosti življenja. Čim se v ta odnos prikradejo občutki nezadovoljstva, nemira in strahu, je to znak nezdravega odnosa. Strah je nasprotje miru. Velikokrat se v naše odnose vmeša strah, da bomo nekoga izgubili, da nekomu ne bomo dovolj dobri, in vse to so pokazatelji nezdravega odnosa.

Pri vprašanju, kaj lahko starši naredijo za svojega otroka, trdim, da je največ, kar lahko starši naredijo za svojega otroka, to, da ljubijo svojega partnerja. Skozi ta odnos bo otrok spoznal, kaj je zdrav odnos.

Ste plesalec tanga, slišim. Beseda tango izvira iz latinskega korena “tangere” in pomeni ‘dotikati se’. Kako pomemben je živ stik s sočlovekom, tudi dotik, objem?

V prostem času sta v mojem življenju prisotna tudi tango in aikido. Skozi ples in borilno veščino spoznavam, da vrline niso v tehnikah ali korakih, temveč v energiji, ki jo dajem temu. Tango in aikido lahko ustvarjam le pod pogojem, če na drugi strani soplesalka ali aikidoka prispevata svojo energijo. Za dober odnos, stik, ples, objem ali tehniko sta pomembna oba. Da se ustvari skupna zgodba, je potrebna prisotnost in pristnost obeh. In takrat se v življenju rodi nova zgodba.

Matjaž Juhart, specialni pedagog, predavatelj, svetovalec in sekretar Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije. Januarja 2022 je Matjaž Juhart kot sekretar in vodja strokovne službe Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije prejel nagrado za izstopajoče kakovostno in strokovno delo v zadnjih petih letih. Predvsem njemu gre zahvala, da je slovenski znakovni jezik od junija lani vpisan v slovensko ustavo in s tem priznan kot samostojni in avtohtoni jezik Slovenije ter da se njegova raba postopoma le uveljavlja tudi na področju izobraževanja. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani tako oktobra letos odpirajo novo smer magistrskega študijskega programa Tolmačenje: Slovenski znakovni jezik.

Spraševala je: Marjana Lavrič

Poglejte si še pogovor z Matjažem: