Družinski odnosi, ki smo jih igrali od najmlajših let, imajo velik vpliv na našo izbiro partnerja. Na podzavestni ravni bodo nekateri svojemu partnerju vedno starši, medtem ko bodo drugi ostali zamrznjeni v vlogi otroka. Ključ je v zavedanju teh vzorcev.
Čustvena bližina in povezanost z drugo osebo sta primaren namen partnerskih odnosov, nekaj, kar si želimo vsi, ko se spuščamo v zvezo na dolgi rok. Morala bi biti osnova in izhodišče, na katero se dodajajo vsa druga področja odnosa – medsebojno spoštovanje in razumevanje, skupna stališča, zanimanja in cilji, tako kot tudi uživanje v skupaj uresničenih vrednotah.
Šele takšen – celosten in smiseln odnos s partnerjem – daje občutek izpolnjenosti in zadovoljstva, zagotavlja osebno rast ter omogoča, da ostanemo v odnosu tudi takrat, ko se v njem pojavijo neljubi izzivi. Vendar se zdi, da zelo malo parov uresniči kakovosten odnos, ker je celo takrat, ko se na zunaj zdi odnos popoln, zelo pogosto zgrajen na napačnih temeljih.
Matrica odnosa
Vsak odnos je v svoji osnovi izmenjava energije. Kot otroci smo bili odvisni od energije staršev in zato je energija, ki smo jo v teh letih prejeli od njih skozi ljubezen, pozornost, razumevanje in zaščito, usodna ne le za zdrav razvoj naše osebnosti, temveč tudi za kakovost energije, ki jo bomo vnesli v odnos z drugimi.
Različni pristopi v psihologiji in duhovnosti (npr. Hellingerjeve konstelacije, soulwork, gestalt in dr.) pravijo, da se energijski tok v naših odnosih vrezuje v naš podzavestni prostor in ga oblikuje skladno z izkušnjami, ki smo jih v teh odnosih doživeli. V takšnem procesu zaseda vsaka oseba, ki je za nas pomembna, poseben položaj v podzavestnem prostoru našega uma – položaj, ki metaforično predstavlja vlogo, ki jo je na energijski ravni ta oseba igrala ali igra v našem življenju.
V idealnih odnosih, v katerih vsak član družine tudi energijsko – in ne le formalno – opravlja svojo naravno dejavnost, staršem (in vsem prednikom) pripada položaj v prostoru za nami. Iz tega prostora prihaja energijska podpora. Če smo od staršev dobivali zdravo energijo in smo se iz njihovega odnosa učili tudi o zdravih partnerskih odnosih, bomo lahko s partnerjem (ki je v takšnih, idealnih odnosih naravnost zraven nas) energijo predajali naprej na lastne otroke. Njim pa naravno pripada položaj v prostoru pred nami.
Porušen pretok energije
Toda v resničnosti je tak naravni pretok redek in naš duševni zapis namesto idealnega pogosteje odraža motnje, ki so nastale zaradi neustreznega energijskega pretoka v otroštvu. Če so, na primer, naši starši zaradi kakšnega razloga obtičali zamrznjeni v identiteti otroka ter so, namesto da bi nam bili v podporo, iskali podporo v nas, jih ne bomo nikoli doživeli v njihovi naravni vlogi, temveč jih bomo v podzavestnem umu verjetno postavili na položaj, ki naj bi pripadal otroku. Zato nikoli ne bomo tudi mi otroci, to pa se bo prav tako odražalo na naše poznejše odnose in vloge, ki jih bomo v odnosih igrali.
Če namreč energije, ki so nam jo starši prikrajšali, nismo nadomestili s pomočjo koga drugega (iz družine ali zunaj nje), bo treba prostor v našem umskem zemljevidu zapolniti in se bomo skozi življenje premikali v nenehnem poskusu, da skozi druge odnose nadomestimo to energijo.
Ne moremo popolnoma predvideti, kako se bodo motnje v odnosih odražale na posameznega človeka, ker je vsak posameznik zase ter je izpostavljen celi vrsti subtilnih, a tudi zelo kompleksnih energij v interakciji. Vendar je določene modele le možno opaziti. Ti bodo posebej prišli do izraza v partnerskih odnosih, v katerih bo imela večjo pomembnost v našem življenju vloga staršev nasprotnega spola.
Egli Ilić, Petra Arula
- So res vsega krivi starši? Je sploh dobro brskati po preteklosti?
- Matrica odnosa: Model mati-sin
- Matrica odnosa: Model oče-punčka
- Matrica odnosa: Model brat-sestra
- Matrica odnosa: Model otrok-otrok
- Matrica odnosa: Kje je izhod?