Medgeneracijske travme lahko najbolje opredelimo kot psihološke in čustvene rane, ki so se sčasoma nakopičile in prenesle na prihodnje generacije. Simptomi travm se lahko kažejo na številne načine, vključno s tesnobo in depresijo.
Generacijske travme, imenovane tudi medgeneracijske travme, lahko vztrajajo v družinah desetletja ali stoletja in se prenašajo s staršev na otroke in s starih staršev na vnuke ter njihove otroke.
Vse več raziskav kaže globoke negativne učinke travm na otroke, tudi če otroci sami nikoli niso doživeli te travme.
Tako so zgodnje raziskave preučevale otroke tistih, ki so preživeli drugo svetovno vojno in holokavst ter odkrile presenetljive učinke na zdravje njihovih potomcev, čeprav otroci teh travm nikoli niso prestali iz prve roke.
Nato pa zopet te otroci kot odrasli lahko prenesejo travmo naprej na lastne otroke, kar ima za posledico uničujoč začaran krog slabih rezultatov, duševnih in fizičnih bolezni za celotne družine, skupnosti in kulture, ki se zgolj prenaša iz roda v rod.
KAJ POVZROČI GENERACIJSKO TRAVMO?
Generacijska travma se lahko začne po vsaki travmatični izkušnji. Medtem ko je raziskava o preživelih holokavsta najbolj trdna, so raziskovalci raziskali več drugih virov generacijske travme, kot so:
- genocid
- zasužnjevanje in množično zapiranje temnopoltih Američanov
- incest
- nasilje v družini
- naravne nesreče
Vsaka stresna situacija ali situacija, ki povzroča tesnobo, lahko povzroči trajne spremembe vedenja, prepričanj in vzorcev. Te situacije lahko povzročijo, da ljudje spremenijo svoj pogled na svet. Njihovi otroci pa se teh vedenj in vzorcev naučijo od svojih staršev.
Toda generacijska travma sega daleč onkraj naučenega vedenja; je družbena, kulturna in morda celo genetska izkušnja, ki lahko povzroči nepopisno škodo v družinah, ki živijo v travmatičnem krogu.
KAKO GENERACIJSKA TRAVMA VPLIVA NA DRUŽINE
Starši izkusijo travmo iz prve roke, vpliv pa se na različne načine prenaša na naslednje generacije. Spodaj naštevamo nekaj glavnih načinov, kako lahko generacijske travme vplivajo na družine.
1. NAUČENO VEDENJE
Travmatični dogodki lahko spremenijo pogled ljudi na svet okoli sebe. Lahko povzročijo, da starši izgubijo zaupanje v druge ljudi (ali sisteme), obtičijo v načinu preživetja in oblikujejo svoja prepričanja glede na svoje izkušnje.
Eden zaskrbljujočih primerov, kako lahko travmatični dogodki spremenijo vedenje, ki se prenaša skozi generacije, je Tuskegeejev eksperiment. V tridesetih letih 20. stoletja je ameriška služba za javno zdravje začela z rasističnim, žaljivim in izkoriščevalskim poskusom: njen cilj je bil raziskati učinke sifilisa, toda ker se nihče ne bi prostovoljno okužil s smrtonosno boleznijo, so tisti, ki so sodelovali pri izvedbi poskusa odločili okužiti 600 temnopoltih moških v Alabami brez njihove privolitve.
Raziskovalci so zavajali in tem moškim povedali, da se zdravijo zaradi nejasne in izmišljene bolezni. Pravzaprav so jih okužili s sifilisom. Na stotine neznanih udeležencev je okužilo svoje žene, od katerih so nekatere rodile otroke, okužene s to boleznijo. Nihče od moških se nikoli ni zdravil za sifilis.
Poskusi v Tuskegeeju so temna sled v ameriški zgodovini in le en primer belopoltih izvajalcev zdravstvenih storitev, ki eksperimentirajo na temnopoltih bolnikih. Ti raziskovalci so povzročili nepopisno travmo nedolžnim ljudem, ki so svoje zdravje zaupali zdravstvenim delavcem. Za družine, ki so bile nevede žrtve teh poskusov, in črnsko skupnost na splošno je bilo Tuskegee jasno sporočilo: ne zaupajte zdravstvenim delavcem, še posebej, če so beli.
V poročilu Ameriškega zdravniškega združenja Journal of Ethics so raziskovalci raziskali, kako učinek poskusov v Tuskegeeju vpliva na črnske skupnosti do danes. Ljudje, katerih stari starši so umrli zaradi poskusov v Tuskegeeju, govorijo o tem, kako še vedno dvomijo v zdravstvene delavce, do te mere, da zavračajo nujne operacije, če ni na voljo temnopoltega kirurga, ki bi opravil poseg.
2. VEČJE TVEGANJE ZA DUŠEVNE BOLEZNI IN ODVISNOSTI
Druga nevarnost medgeneracijske travme je povečano tveganje za duševne bolezni. Kanadski raziskovalci so ob pregledu podatkov, zbranih po holokavstu, ugotovili, da so otroci in vnuki preživelih holokavsta močno podvrženi psihičnim težavam in boleznim.
Ugotovili so, da je bilo več generacij kasneje po travmatičnem dogodku v teh družinah večja verjetnost, da bodo imeli potomci odvisnosti in duševne bolezni, kot so:
- depresija
- anksioznost
- posttravmatska stresna motnja
- odvisnost od alkohola ali drog
Dejstvo, da imajo družine preživelih holokavsta višje stopnje duševnih bolezni, kaže na tragičen trend: travma prizadene ljudi tudi desetletja ali stoletja po dogodku.
Na primer, nekdo, ki je bil žrtev nasilja, je morda preveč pazljiv in vedno išče, kje preti nevarnost. To izkušnjo nato neposredno ali posredno sporočijo svojim otrokom, ki bodo lahko tudi sami postali hiperprevidni, čeprav niso bili nikoli žrtve nasilja.
3. EPIGENETSKE SPREMEMBE
Drug potencialni dejavnik pri generacijski travmi je genetika. Epigenetika se nanaša na področje, ki preučuje, kako se lahko izražanje genov spremeni zaradi določenega vedenja in okoljskih dejavnikov.
Starši, ki doživijo travmatični stres ali stisko, lahko doživijo epigenetske spremembe. Če se te epigenetske spremembe zgodijo, preden imajo otroke, lahko spremembe vplivajo na njihove bodoče potomce tudi v odrasli dobi.
Neka študija je na primer pokazala, da so starši, ki so bili v predporodnem obdobju izpostavljeni lakoti, imeli otroke, ki so bili kot odrasli bolj dovzetni za bolezni.
Epigenetske spremembe obeh staršev igrajo pomembno vlogo in te spremembe so kodirane v DNK, ki ga starši prenesejo na otroka pred spočetjem. Na ta način generacijsko travmo fizično podedujejo mlajše generacije.
4. TELESNO ZDRAVJE
Generacijske travme lahko vplivajo tudi na fizično zdravje in dovzetnost za bolezni. Nedavna študija je preučevala stopnjo umrljivosti otrok vojakov državljanske vojne. Otroci moških, ki so bili zaprti kot vojni ujetniki, so imeli nižjo pričakovano življenjsko dobo kot otroci očetov, ki niso bili vojaki.
Poleg tega so otroci vojakov ujetnikov v taboriščih z manj težkimi razmerami živeli dlje od tistih, katerih starši so bili v najhujših taboriščih za ujetnike. Raziskovalci so zaključili, da lahko intenzivnost travmatičnega dogodka dodatno vpliva na rezultate fizičnega zdravja.
KAKO USTAVITI CIKLUS TRAVME
Prvi korak k ustavitvi cikla travme je zavestno zavedanje travme, ki jo nosimo v sebi, nato pa sledi postopno spreminjanje vedenjskih vzorcev. Ljudje, ki so jih starši fizično zlorabljali, se morajo na primer naučiti spretnosti in mehanizmov obvladovanja svojih čustev, da prekinejo začarani krog travme.
Naslednji korak je, da poiščete zase primerno strokovno pomoč. Psihoterapevti in strokovnjaki za duševno zdravje imajo orodja in strokovne izkušnje, s katerimi lahko ljudem pomagajo pri predelavi njihove travme, razumejo njen vzrok in si prizadevajo preprečiti, da bi se ponovila. Lahko vam pomagajo razjasniti, kako pretekli dogodki oblikujejo vaše prihodnje vedenje in kako se to vedenje lahko prenese na vaše otroke. Nekaterim družinam lahko koristi družinska terapija za obravnavanje neprilagojenega vedenja.
Okrevanje po medgeneracijski travmi ni enostavno, vendar je mogoče z delom, časom, predanostjo in sočutno pomočjo, doseči potrebne spremembe.
apn.com
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?
- Priporočamo knjigo: Podedovane družinske travme, Mark Wolynn, založba Primus
SENSA POGOVOR S PSIHOTERAPEVTKO VESNO MIRT O TRAVMAH:
POGLEJTE SI TUDI PODKAST, v katerem je gost mag. Miran Možina, psihiater in psihoterapevt ter ustanovitelj in direktor ljubljanske podružnice Univerze Sigmunda Freuda z Dunaja, kjer govori tudi o medgeneracijskih travmah:
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
