Medsebojni odnosi so največji TEST

Medsebojni odnosi. Kak zelo čudovita stvar. Kažejo vse, kar se kazati da.

Medsebojni odnosi so največji TEST (foto: profimedia) profimedia
20. 10. 2021

Kako se počutimo, ko nas nekdo ne pokliče, kadar smo se za to dogovorili? Kako se počutimo, ko drugi ljudje ne odreagirajo po naših pričakovanjih? Ampak tako se mi počutimo. Mi sami. Kako le bi drugi človek moral to vedeti, on samo živi sebe in morda prav tako v nekih svojih prepričanjih, ki ne kažejo objektivne resnice. Tako kot mi morda vidimo le svojo subjektivno resnico. To pomeni, da je to naše občutenje, ne občutenje drugih ljudi. In samo mi sami vemo, kaj to je. Brbota pod površjem, žarki le tega sijejo navzen, večkrat se to kaže v eskalaciji čustev, ki prisiljo um in telo v delovanje – v smislu besed ali fizčnega kontakta. S tem stopimo osebi v njen intimni prostor. Le kako se bo odzvala? Kako se odzovemo mi, ko tako občutimo. Napad je najboljša obramba. Drži?

Ne. Ranljivost. Ljubezen. Sprejemanje. Spoštovanje. Razumevanje. Enost. 

Kadar se zgodi to, sprevidimo, da to izhaja bodisi iz nesprejemanja sebe kot celote, bodisi iz nesprejemanja sogovornika kot celote; sestavljeno je iz družbenih konstruktov, ki smo jih naučeni in iz naših lastnih prepričanj ter osebnih izkušenj, ki jih skoz življenje pridobivamo. Dober občutek bi bil stopiti ven iz tega in se osvoboditi. 

Energijsko smo povezani. Nebesedna komunikacija predstavlja 80% komunikacije. Poleg intonacije, tempa govora, mimike, artikulaciije, obnašanja, pravilnega govorjenja in vseh drugih delov retorike izražanja je prisotno tudi zavedanje o tem, ali iskreno izražamo le svojo resnico brez, ali z določeno motivacijo vplivanja na sogovornike. In ta se občuti. Motivacija je lahko pozitivna ali negativna. In ni potrebna, saj ne želimo manipulirati z nekom, saj to ni potrebno, niti zdravo. Vsak človek hodi svojo pot, bo že prišel do tam, kjer mora priti, ko bo čas za to. Pomagaš mu lahko samo z iskrenim izražanjem. In ne z namenom pomoči. 

Vzgoja otrok. Pri vzgoji otrok je 80% zgled. Posnemanje. Enako je med ljudmi. Edino s tem, da si kar si, in živiš svojo resnico v skladu s tem, kar res čutiš, da je prav – tu ni prisotnih nikakršnih motivov vplivanja na sočloveka, lahko spremeniš ljudi. Kadar si to želiš, kadar je tvoj namen tak, tega zagotovo ne boš dosegel. Ker to ni avtentično izražanje, sočlovek bo začutil, da želiš nanj vplivati in se bo odzval obrambno, vsak na svoj način – z molkom, z besom ali drugimi oblikami nesprejemanja podajanja take oblike energetskega izražanja.

Priti do tega pri sebi. Poslušati sebe. Ko vidim pri sebi, da me ob določenih odnosih zadeva začne izčrpavati ali pa mi kaže različna čustva kot je jeza, sram, žalost, strah, vidim, da to vpliva na mene. Da mi kaže del mene, kateri še potrebuje moje lastno sprejemanje. V tem trenutku je pomembno biti iskren. Do sebe in do drugih. Na spoštljiv način.

Jeza mi pokaže, da je nekdo prestopil mojo nevidno mejo. Ali pa da, jaz ne morem sprejeti nekoga v celoti in mu želim dopovedati, da nima prav.

Žalost mi pokaže, da moj notranji otrok joče. Ali pa mi žalost pokaže, da sem človek, ki je sočuten do življenja.

Sram mi pokaže nesprejamanje sebe v celoti.

Strah mi pokaže nezaupanje v spontanost življenja.

To so možne razlage.

Kakorkoli, bistveno se je vedno obračati navznoter. Najlažje je gledati okrog sebe in iskati krivce za lastna občutja in misli, delati iz občutka žrtve ali pa prevelike moči. Preseganje le tega je v tem, da pogledamo v sebe in smo konstruktivno kritični in obenem stabilni. Sprva je grozno, ko vidiš, da je dejansko vse v tebi. Najraje bi se obrnil stran in zaloputnil vrata.

Ločiti sebe od drugih. Kaj je tvoje, kaj je njihovo. Bolj kot vidiš, kaj je dejansko tvoje, bolj ko se poglabljaš v sebe, bolj razpoznaš, kaj je dejansko tvoje in kaj ni. Kaj moraš pri sebi še sprejeti, spremeniti. In bolj postajaš svoj lastni steber modrosti, ko rešuješ svoje lastne travme, bolj vidiš dejanske ljudi take, kot so. Niso samo mama, oče, prijatelj, otrok, sovrstnik, starejši občan, drugače misleči, ampak je to človek v vsej svoji sestavi. In bolj ko se indivdualno usmeriš v sebe, bolj postajaš blizu drugim. Precej paradoksalno. 

Izhajanje iz sebe k drugim. Ker kot smo vsi edinstveni in različni, smo obenem tako zelo podobni in povezani. Jaz sem ti in ti si jaz in vsi smo eno. Pa ne samo v človeškem smislu, ampak v dimenzijah narave in vesolja. 

Naša odločitev je, ali se bomo vrteli v enakih vzorcih v življenju. To se dogaja takrat, ko se ločimo od drugih tudi na tak način, da njih obosjamo, da smo zaradi njih mi takšni, kot smo. Pa smo res? Ali pa jih obsojamo, ker so drugače misleči. Ker v bistvu potem počnemo isto. In ne sprejmemo. Nismo nič boljši. Pa ni bistvo v tem, da smo boljši od drugih. Kvečjem v tem, da smo vsak dan boljši odtenek človeka mi sami. S tem se primerjajmo. In tudi, če nam kak dan ne uspe, to ni nič narobe. Je samo dodana vrednost našemu razvoju. 

Pomembno je gibanje v spirali. Ker to se ne konča tako hitro. 

Samo začeti je treba. Pri sebi. 

Ljudje smo prišli na svet, da doživimo magično izkušnjo življenja. Prehoditi moramo določeno trnovo pot, da pridemo do določenih spoznanj o sebi in svetu. Ker svet je v nas. Vrtnica nosi trnje, pa zato ni nič manj lepa. 

Gibanje v vzorcih in gibanje v spirali je drugačno. Kadar se gibljemo v vzorcih se gibamo po isti tirnici. Kadar se gibamo v spirali, nadgrajujemo.

Pa ne misliti, da nikoli ne boste občutili čustev, ki so neprijetna. So neprijetna, a niso nesprejemljiva. So normalna. Ločevanje na dobro in slabo, na nasprotja, samo kažejo na dualnost v nas. Na stabilnost, ki se združi v eno.

Kadar se mi zgodi, da se počutim neprijetno ob drugih zaradi kakršnikoli razlogov, se spomnim na vse, kar je tu zapisano. Si zaupam in dopuščam in sprejmem tudi misli in čustva, ki mi morda ne ustrezajo. Ko si rečeš, pa to sem že dal skozi. Si ja, na drugem nivoju. In zdaj si tu. In tudi to sprejmi. Bolj kot iz vidika negativnosti, sprejmeš to iz vidika otroške radovednosti in zanimanja. Ko znova in znova dosežeš globino svojih občutenj, in si rečeš, kaj res, tega sem sposoben. Kako zelo zanimivo.

Občutenje nians občutenj, mišljenje določenih stvari nas dela tako zelo človeške. Pravi korak je v zavedanju. Stopi dva koraka nazaj v svojo bit/ zavedanje/ zavest. Prepusti se toku in bodi opazovalec svojih misli in čustev. So del tebe ampak nisi samo to ti. Si nekaj več kot le gmota občutkov, misli in telesa. Si bit in zavedanje, si opazovanje in si Meditacija. 

Čarobne stvari se začnejo dogajati, ko se začnemo povezovati na srčnem nivoju preko dušnih resnic. Drugi ljudje nam pomagajo rasti in mi njim. Ko na avtentičen, spoštljiv način izražamo svojo resnico in obenem druge spodbujamo k tem. Je pa res, da je na tej poti veliko izizvov.

Ker najprej moramo dobro spoznati sami sebe, prebroditi svoje travme in z njimi povezane vzroce, ki se pogosto nizajo iz otroštva, pa jih presegamo v zrelejših letih. Vsakič, ko se obračamo navznotner, delamo pravi korak. Pomembno je tudi prepoznati, kdaj potrebujemo pomoč, morda s strani lastne doumitve, literature ali/ in strokovnjako, ki nam pomagajo priti do pravega pristopa do soočanja z stvarmi. Kajti sami morda nikoli nismo bili naučeni za to in nam je to neznanka, kako le bi človek lahko poznal nekaj, s čimer nikoli ni bil v stiku in niti ne ve, da bi bilo lahko drugače. Teorijo moramo vedno seliti tudi v prakso. Počasi in nezahtevno do sebe. In predvsem ljubeče in razumevajoče. Če tega nimamo do sebe, tudi do drugih ne bomo imeli.

Odnosi z ljudmi so nam prav zato lahko tako težki in naporni, ker nam kažejo neosvetljene dele samih sebe. Umetnost tiči v tem, da razpoznamo pravi namen določenih občutij in misli, ki se nam porajajo ob določenih dogodkih. Ampak sem prepričana, da točno veste, kdaj ste uskaljeni sami s sabo in kdaj ne. 

Ampak spomnim se sebe in vseh vprašanj, ki si jih postavljaš ob tem. Ko bereš in bereš, se učiš in delaš na tem. Pa kar ne gre. Pa včasih potem sprevidiš, da je najbolje, da se samo prepustiš. Morda ravno takrat, ko res občutiš, da si obupal. In to občutiš z vsem svojim bitjem, ne samo z eno odločitvijo. Ko se nekaj res odločiš. Kolikorat na primer se samo odločiš, da boš nehal kaditi, nehal piti, nehal jesti nezdravo, da boš telovadil vsak dan. Ampak dokler tega ne začutiš z vsem svojim bitjem, tega ne udejanjiš. 

Dolg in boleč proces je lahko do tega. Ampak vreden. Življenje ni linearno, je Gaussova krivulja. Doživljaš, kar doživljaš, z namenom, da se to ozavesti, sprosti in preide na plano ter transformira. Kar te tu lahko tolaži je tudi dejstvo, da nisi sam. Vsi dajemo to skozi, vsi na podobno drugačen način. In tudi tehnike za dosego le tega so različne. Le pogumen moraš biti in skočiti v neznano z zaupanjem, da bo vse v redu.

Ko se proces zgodi, se stvari lažje izkristalizirajo. In ti postaneš spet ti. In takrat začneš delovati uskaljeno, naravno. In še vedno občutiš življenje v različnih odtenkih, ampak ti ne pride do živega. Seveda ti – še vedno jokaš, se smeješ in to počneš brez krivde in sprejemaš. Ampak tvoje jedro ostane nedotaknjeno, saj veš, da vse pride in mine. 

In takrat odnosi postanejo čarobni. Življenje vidiš drugače. In pustiš sebi in drugim biti to, kar si. In tu se začne pravo povezovanje v smislu prenosa znanja in izkušenj skozi srčno izpovedovanje dušnih resnic. 

Bralka, ki želi ostati anonimna