Metka Türk si je na duhovnih vajah pri Škofji Loki želela štiri dni miru in tišine. Domov se je vrnila z nasvetom, naj začne zapisovati, kar doživlja. Iz teh zapisov je nastala knjiga Temna čustva – učitelji in prijatelji. V pogovoru pripoveduje o bolečini, ki jo je skrivala za smehom, o krivdi, ki jo še danes bremeni, in o tem, koliko časa je potrebovala, da si je upala postaviti meje.
Menda ste bili na duhovnih vajah v samostanu pri Škofji Loki tako zgovorni, da so vam predlagali, naj napišete knjigo. Kako je bilo v resnici – o čem ste pripovedovali, da se je porodila ta zamisel?
Pred slabima dvema letoma sem se v samostanu Sveti Duh pri Škofji Loki udeležila duhovnih vaj v tišini. Tako se temu reče uradno, saj izvirajo iz pristopa, ki ga prakticirajo tudi jezuiti. A bistvo je bilo, da se je tam zbrala pisana druščina ljudi, ki se je želela za štiri dni odklopiti od "ponorelega sveta" in se malce odpočiti v tišini.
Vse je potekalo toplo in prijetno. Niso nam odvzeli telefonov in drugih komunikacijskih naprav, če jih je kdo imel s seboj. Le priporočeno nam je bilo, naj jih ne uporabljamo, če želimo doseči namen, zaradi katerega smo prišli. In seveda je tišina vključevala popolno odsotnost medsebojnih pogovorov. Celo očesne stike so nam odsvetovali, saj se tudi tako da marsikaj sporočiti. Predvsem pa se na ta način res popolnoma odklopimo in poglobimo vase.
Duhovne vaje so imele tudi rahel verski pridih, a sodelovanje pri verskem delu je bilo prostovoljno. In smo dejansko vsi sodelovali, ker je nekako naravno sodilo v okolje, v katerem so nam ponudili gostoljublje.
Naučila sem se, kako se bere Sveto pismo, da sem lahko prebrala prigode, ki so nam jih priporočili. To je bila moja prva izkušnja z njim. Presenečena sem ugotovila, koliko življenjskih nasvetov je v kratkih prigodah – koristnih tudi za popolne ateiste.
Kaj vas je takrat pripeljalo na duhovne vaje? Ste iskali odgovor na določeno vprašanje ali ste si predvsem želeli časa zase?
Edino, kar sem tam iskala, so bili mir, tišina in popoln odklop od mojega siceršnjega življenja. Torej res, želela sem si štiri dni časa zase, ko se mi ne bo treba ukvarjati z ničimer, kar me sicer spremlja v življenju, in bom lahko malce umirila glavo in srce.
Če se danes ozrem na to izkušnjo, lahko rečem, da je zelo koristna. Ponudi nam možnost, da se v miru obrnemo sami vase in se soočimo z vsem, kar nosimo v sebi.
In tega je veliko. V miru in tišini samostanskega okolja se nam odpre spoznanje, da vse, kar nosimo v sebi, potrebuje našo naklonjenost, razumevanje in toplino. Morda vse to namenjamo drugim. Nase pa se redko ozremo, čeprav pozornost in toplino prav tako potrebujemo in si ju zaslužimo.
Ko so vam predlagali pisanje, ste takoj vedeli, kaj želite povedati? Ali ste morali najprej premagati misel "Kdo sem pa jaz, da bi napisala knjigo?"
Tole vprašanje terja uvod, da boste razumeli, kako se je zamisel rodila.
Edina priložnost, ko je bilo tišino dovoljeno prekiniti, so bili enourni posveti – konsultacije. Za en dan se nam je pridružil tudi jezuitski pater. Prijavila sem se na njegov termin iz radovednosti in spoštovanja do tega reda, saj so jezuiti pri nas in po svetu skozi stoletja organizirali in vodili izobraževanja na različnih ravneh. In ko me je priložnost soočila z jezuitom, ki se je bil pripravljen celo uro pogovarjati z mano, sem bila odločena, da je to treba izkoristiti.
Da bo med pogovorom vse gladko teklo, sem na nekaj listov papirja spisala vse, o čemer bi se želela z njim pogovoriti. Kar je še ena prednost bivanja v tišini – nič te ne moti in dovolj imaš časa, da se poglobiš vase.
Glavna tema najinega pogovora ni omogočala konkretnega nasveta, kako naj se naravnam ali postopam. Zato se je oprl na moje zapiske, ki so ležali pred nama in nakazovali, da mi pisanje ne dela težav. Iz tega se je rodil njegov nasvet, naj svoja notranja občutja začnem zapisovati.
Rečeno – storjeno. Po vrnitvi domov sem jih res začela zapisovati, ne kot dnevnik, ampak kot spomine na prestana čustvena stanja in doživetja, ki sem jih skozi življenje doživljala, in na tista, ki so me obdajala v tistem trenutku.
Ko se je do prvih zapisov vzpostavila ustrezna časovna oddaljenost, da sem jih lahko prebrala z nekaj več osebne objektivnosti, me je prešinil val spoznanja, da bi moji zapisi lahko pomagali tudi drugim.
Vsebinsko jih nisem veliko preoblikovala. V bistvu le toliko, da se zdaj berejo v prvi osebi množine. Z namenom – prva oseba neposredno nagovarja bralca. Množina pa mu morda zgolj nezavedno sporoča, da v svojem čustvenem stanju ni sam, ampak v družbi milijonov ljudi po svetu, ki v istem trenutku čutijo enako. In še več tistih, ki so v opisanem čustvenem stanju bili in iz njega uspeli izstopiti. Mislim, da je to tiha uteha za vsakega, saj sporoča upanje, da bo tudi on našel izhod iz tega stanja.
"Nase pa se redko ozremo, čeprav pozornost in toplino prav tako potrebujemo in si ju zaslužimo."
Pomemben del vaše poti so Bachove cvetne esence. Kaj se je dogajalo v vašem življenju, ko ste se prvič srečali z njimi, in kaj vas je pozneje spodbudilo k poglobljenemu izobraževanju?
Moje prvo srečanje z njimi je bilo naključno. Ko sem se z osebo, ki ji popolnoma zaupam, pogovarjala o svojih tedanjih težavah, mi je ob koncu pogovora navrgla: "Pa Rešilne kapljice si kupi!" In ker zanje do tedaj še nisem slišala, mi je na hitro razložila najnujnejše.
Že na poti domov sem si jih priskrbela. In ker sem tako narejena, da želim vedeti, kaj zaužijem in zakaj, sem prve odgovore našla kje drugje kot na Googlu. Tam sem se seznanila z dr. Edwardom Bachom, angleškim zdravnikom, ki si je želel, da človeštvu zagotovi enostaven alternativni pristop, s katerim si bodo ljudje v svojih težkih trenutkih lahko sami pomagali.
Ta Bachova filozofija je v meni pritisnila na pravi gumb in moje zanimanje za njegove cvetne esence je raslo in raslo. Najprej sem nakupila vse dostopne knjige v Sloveniji in kar nekaj tudi iz tujine. A kmalu sem ugotovila, da me samostojni študij ne bo pripeljal do cilja, predvsem pa ne v doglednem času. Zato sem se vpisala najprej na izobraževanje v Sloveniji.
Skoraj istočasno pa sem zbrala pogum in se vpisala tudi na študij v angleškem Bachovem centru. Svoj uradni sedež imajo še vedno v majhni hišici, obdani s cvetjem, v kateri je dr. Bach z dvema tesnima sodelavcema dokončal svoje iskanje rastlin, katerih cvetovi v sebi nosijo moč, da nam pomagajo v različnih čustvenih stanjih, ki nas v življenju preplavijo.
Končala sem vse tri stopnje izobraževanja in opravila obsežen zaključni izpit, s katerim sem pridobila naziv BFRP – Bach Foundation Registered Practitioner. Na njegovi podlagi sem vključena v mednarodni register praktikov, ki ga vodijo v Bachovem centru.
Pomeni pa, da sem pridobila vsa potrebna znanja, da lahko cvetne esence ponudim tudi drugim osebam. Pred tem lahko skladno z etičnim kodeksom centra cvetne esence uporabljamo le zase in za svoje bližnje, ne smemo pa jih nuditi drugim ljudem. Z njimi se torej ne smemo ukvarjati komercialno.
Kako ste ob spoznavanju esenc začeli drugače razumeti svoja čustva?
Pridobljeno znanje je imelo name izreden učinek. Tretja stopnja je v celoti posvečena temu, kako ljudem pomagati, da se poglobijo v svoje notranje počutje, in to brez prisile, brez pridiganja in nasvetov v smislu "Malce se skupaj vzemite, globoko dihajte, pa bo!" Bistvo Bachovega pristopa je, da ljudem ponudimo prijetno, predvsem pa varno okolje, v katerem se odprejo toliko, kot sami želijo, in povedo tisto, kar v danem trenutku želijo oziroma zmorejo povedati. Brez prisile, le s toplim razumevanjem.
No, in ko nas za vse to usposabljajo skozi neštete primere, vaje in medsebojne treninge, smo mi sami prvi, ki smo deležni tega pristopa. Tako sem najprej sama spoznala, da sem tako kot vsi drugi v svojem bistvu edinstvena in da resnica, ki velja za nekoga drugega, zame morda ne velja. Naučila sem se poiskati pristop k razumevanju svojega notranjega počutja. Na tej osnovi pa sedaj zmorem in znam k temu usmeriti tudi druge. Vsak zase najbolje ve, kaj je v danem trenutku sposoben sprejeti in spremeniti. In za kaj je sedaj še prezgodaj in se bo odprlo ob primernem trenutku.
Lahko opišete konkreten dogodek, ob katerem ste pri sebi prepoznali nekaj, česar prej niste razumeli?
Veste, Bachovci se s sprejetjem etičnega kodeksa zavežemo, da o konkretnih zadevah svojih strank ne bomo govorili z nikomer.
Zase pa lahko povem o svoji izkušnji na eni od zaključnih skupinskih vaj na tretji stopnji študija v Bachovem centru. Ker je govoriti o sebi nekaj najtežjega, je bila ta vaja prihranjena za sam zaključek. S štirimi kolegicami sem bila v skupini z nalogo, da vsaka od nas drugim trem opiše svoje notranje počutje in cvetne esence, ki jih je izbrala in sestavila v svojo osebno mešanico.
To ni bila zgolj vaja, ampak resnična samoanaliza, saj smo pripravljeno osebno mešanico vse tudi zares uživale. Druge tri so mi nato podale svoja videnja mojega stanja in mi podržale ogledalo, da sem v njem uvidela plati, ki jih sama pri sebi nisem bila sposobna uvideti.
V štirih ponovitvah vaje se je vedno znova izkazalo, da je vsaka zase izbrala pravilne esence. A druge tri kolegice so prispevale še svoje videnje našega notranjega stanja – s čimer smo si zapolnile t. i. "slepe pege", ki jih imamo o sebi vsi.
V knjigi pravite, da ste vsa opisana čustva in stanja doživeli sami. Katero poglavje vam je bilo najtežje napisati, ker ste morali biti v njem najbolj iskreni do sebe?
Vse čustvene izkušnje, o katerih pišem v knjigi, so bile med zapisovanjem že preteklost. Opisano znanje in odnos, ki so mi ga v Bachovem centru pomagali razviti do lastnih temnih trenutkov, pa sta mi omogočila, da sem o vsem pisala spontano in brez večjih težav. Res pa je, da so se ob tem obudili tudi spomini na konkretne dogodke, v katerih bi danes ravnala drugače ali bi se drugače odzvala.
Najtežji del je bil zapis o prenašanju krivde. Marsikaj si lahko sčasoma odpustimo, le bolečin, ki smo jih povzročili svojim najbližjim, zlasti svojim otrokom, si ni mogoče odpustiti.
Nekateri težki spomini me preganjajo in bremenijo še danes. Zato ne vem, ali bom v tem življenju zaužila dovolj esence iz cvetov bora, da si bom to lahko odpustila.
Pišete o prepričanju, da biti dober pomeni biti tih, neopazen in ne prositi preveč. Kako dobro poznate takšno življenje? Čemu ste se sami odpovedovali, da ne bi razočarali drugih?
Morda bi samo nekoliko dopolnila vaše vprašanje. V knjigi pišem o splošnem ljudskem prepričanju, da je vrlina, če si tih, neopazen in skromen. Res pa je, da so me življenjske okoliščine dolgo časa držale v tem prepričanju. Potrebovala sem veliko časa, da sem to prebrodila, predvsem pa, da sem zbrala pogum in se končno upala uveljaviti v vsej svoji celovitosti. Pred tem pa sem se odpovedovala pravici do svoje edinstvenosti, identitete in jasno izraženih osebnih želja in stališč.
Dolgo je tudi trajalo, da sem se naučila in si upala postaviti svoje osebne meje, ki jih smejo prestopiti le tisti, ki jim to dovolim.
"Pogosto so bile za mojim smehom in dovtipi skrite solze in notranja bolečina."
Eno od poglavij ste namenili bolečini, skriti za nasmehom. Ste tudi sami kdaj zabavali druge, medtem ko vam je bilo težko? Kaj bi si takrat želeli, da bi kdo opazil?
Ta izkušnja je ena mojih najbolj doživetih. Morda bo kdo, ki me dobro pozna že dolga leta ali celo od mojih otroških let dalje, presenečen nad zapisanim v tej objavi. Saj bo osupel rekel: "Pa kaj piše Metka, saj je bila vedno vesela in pogosto tudi nasmejana, na vse hece pripravljena."
In res sem bila, a pogosto so bile za mojim smehom in dovtipi skrite solze in notranja bolečina. Bolečina, ki je izvirala iz zadrževanja in skrivanja mojega pravega bistva, ki ga zaradi izkrivljene samopodobe nisem znala niti si ga nisem upala pokazati in uveljaviti. Takrat sem si zaželela le to, da bi kdo opazil mojo stisko in žalost ter mi namenil eno toplo besedo v znak podpore.
Zato bolečino, skrito za krinko veselega obraza, zelo dobro poznam.
Se spomnite pomembnega trenutka, ko ste rekli "ne", čeprav vas je bilo strah, da boste s tem nekoga razočarali? Kaj je bilo težje – izreči zavrnitev ali potem zdržati občutek krivde?
Zdaj se že počutim kot na psihološki analizi. A naj bo, in če bo komu moje priznanje pomagalo, pa sploh.
Tudi v mojih najbolj zatrtih obdobjih so bili nekajkrat pritiski tako veliki, da je iz mene skočil upor in sem vsaj enkrat zakričala in na glas zajokala v svojo obrambo. A učinek je bil kratkotrajen, saj so ljudje okoli mene zgolj za trenutek osupnili, spremenilo pa se ni nič razen kratkotrajnih opazk: "Ja, kaj pa ji je?"
Izreči odločen "Ne!", ko je to popolnoma upravičeno, ne povzroča občutka krivde. Gre bolj za zdravo samospoznanje, da nam ni treba biti vedno in vsakomur na voljo.
Seveda je lepo in prav, da pomagamo drugim, a le v primernem obsegu. To pomeni, da ne posega v izvrševanje naših obveznosti oziroma ga ne ovira. Predvsem pa, da ne posega v čas, ki ga nujno potrebujemo za svoj počitek, zlasti pa za skupne trenutke s svojimi najbližjimi.
Dotaknete se tudi manj prijetnega vprašanja, ali drugim pomagamo zato, ker pomoč potrebujejo, ali zato, ker si želimo, da bi potrebovali nas. Ste pri sebi kdaj prepoznali to razliko?
Ja, to trditev lahko povežemo s "skrbnimi" mamami in ženami, ki se dejansko razdajajo za svoje bližnje. To otrokom in možu nemalokrat godi, saj je prijetno, če nekdo skoraj vse postori namesto tebe. A težava se začne, ko so s svojimi nasveti in pomočjo prisotne tudi takrat, ko jih nihče ne prosi za pomoč in je ta celo nezaželena.
Tovrstne osebe, ki niso vedno le mame, namreč na ta način udejanjajo svojo potrebo po tem, da jih drugi upoštevajo in so jim za nesebično pomoč tudi hvaležni.
Dejanska težava se začne, ko pomoč ni več nesebična, ampak povezana z zahtevo, da taka oseba ostaja center vsega dogajanja in se vse vrti okoli nje. Če se njeni bližnji le za trenutek oddaljijo, ker si želijo dan ali krajše obdobje preživeti sami in na svoj način, jih najverjetneje dočaka očitek: "Ali sem si to res zaslužila za vse, kar sem naredila zate?" Touché! In sklonjenih glav se vrnejo domov.
Ali pa mamo v nedeljo dopoldne, ko gre sin s snaho na izlet, zadene huda srčna aritmija. Kaj jima preostane drugega, kot da obrneta domov? Sin odpelje mamo na urgenco, kjer pozno popoldne oznanijo veselo novico, da z maminim srcem ni nič narobe.
Poudarjate, da esence ne morejo narediti sprememb namesto nas. Katero težko odločitev ste morali sprejeti sami in kaj se je po njej v vašem vsakdanu dejansko spremenilo?
Tako kot velja v medicini in vseh drugih alternativnih pristopih, je tudi tu ključna svobodna odločitev pacienta ali osebe, ki zaprosi za pomoč in podporo. Pomembno je, da ve, za kaj se je odločila, kaj lahko pričakuje, predvsem pa, da se zave, da bo pri tem morala tudi sama sodelovati. Da se bo morala držati navodil in redno izvajati predpisane postopke. To torej velja na splošno.
Pri Bachovih cvetnih esencah pa je še toliko bolj pomembno, da vsak, ki se zanje odloči, to stori po svoji volji in iz zaupanja v to metodo. In ne zgolj zato, ker ga k temu nagovarja nekdo, ki je slišal, da je sosedovi tašči prijateljica povedala za uspešen primer, o katerem je nekje prebrala.
Ali pa mu metodo priporoča nekdo z lastnimi pozitivnimi izkušnjami, on sam pa v to ne verjame – esence ga pač niso poklicale.
Pri ljudeh, ki se obrnejo name po pomoč, vedno preverim, ali so se za to odločili sami, ker že imajo pozitivne izkušnje, ali pa to metodo želijo iskreno preizkusiti. Zaupanje je namreč ključno, da se pristopu odpremo, ker bo tako tudi doseženi učinek največji.
In kar je ključno, tudi tu ne moremo pričakovati, da nas bodo cvetne esence same spremenile in v naše notranje počutje nalile sonce, ki jih je pomagalo narediti.
Za vsak uspešen premik v življenju, bodisi materialen bodisi duhoven, je pomembno, da se za njegovo uresničitev tudi sami potrudimo, ne le čakamo, da se bo samo zgodilo. Bachove cvetne esence so pri tem le podpora.
"Vsak zase najbolje ve, kaj je v danem trenutku sposoben sprejeti in spremeniti."
Kaj si pri sedemdesetih dovolite, česar si pri štiridesetih niste? In za kaj vam je danes škoda, da ste tako dolgo čakali?
Pri mojih sedemdesetih je odpadlo obilo nekdanjih bremen, četudi se je pridružilo tudi kakšno novo. A v meni se je z izkušnjami in nekaj modrosti, ki je z njimi vstopila v moje zavedanje, marsikaj spremenilo.
Na druge gledam z veliko več strpnosti in razumevanja, tako da sta se moje nekdanje prehitro obsojanje in prizadetost umaknila razumevanju, da vsak dela tisto, kar mu je na njegovi stopnji zrelosti dano. In četudi pri tem kdaj zgreši pravo pot in način, tega ne dela, ker bi bil a priori slab, ampak zato, ker drugače še ne zmore.
Danes mi je žal le za to, da do teh spoznanj nisem prišla veliko prej.
Metka Türk na Slovenskem knjižnem sejmu
Metka Türk bo s knjigo Temna čustva – učitelji in prijatelji med razstavljavci na 42. Slovenskem knjižnem sejmu, ki bo od 23. do 29. novembra 2026 na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani. Vstop na sejem je prost.
