O signalih, ki izdajajo lažnivce.
V vsakdanjem življenju ni veliko vrhunskih živih detektorjev laži, kakršen je na primer junak Cal Lightman, ki ga v detektivski televizijski seriji Laži mi igra Tim Roth. Na Univerzi v San Franciscu so med 13.000 ljudmi naredili raziskavo zaznavanja laži in le pičlih 0,24 odstotka med njimi je dobilo oceno odlično.
"Našli smo 31 posameznikov, ki skoraj vedno prepoznajo laž, pa naj gre za mišljenje, čustva ali krajo," je izjavila vodja raziskave, profesorica psihologije Maureen O'Sullivan. "Upamo, da se bomo od teh čarovnikov uspeli naučiti čim več o vedenju in načinu govorjenja, značilnem za laganje. Toda niti najboljši niso 100-odstotno natančni," je še poudarila.
Raziskava je pokazala, da so med vrhunskimi detektorji laži v enaki meri zastopani moški in ženske ter da so vsi visoko sposobni in motivirani za odkrivanje laži, vendar pa so zelo različno izobraženi.
»V skupini najboljših so tako srednješolci kot ljudje z doktorati. Edini poklic, ki je nadpovprečno zastopan, je odvetniški, saj morajo odvetniki tudi pri svojem delu spretno 'prebirati' svoje stranke in priče, ter lovci, ki morajo biti pozorni na še tako majhne spremembe v okolju."
Kakšna četrtina med njimi je v otroštvu doživela travmatično izkušnjo, kot je na primer alkoholizem v družini, ali pa so imeli izjemno občutljivo mamo, kar jih je morda že od malih nog gnalo k temu, da so čustvene signale opazovali bolje od drugih.
Tisti, ki znajo dobro prepoznati laž, ponavadi niso slavni, a v zadnjih letih se je za enega od njih le razvedelo, da zna prepoznati lažnivce. To je 48-letni Avstralec Steve van Aperen, diplomirani psiholog, ki policiji pomaga reševati zapletene primere in je sodeloval pri odkrivanju že 51 umorov. Poleg tega predava in pravnike, politike ter direktorje – predvsem tiste v finančnih institucijah – uči, kako prepoznati laž. V zasebnem življenju prijateljem pomaga ugotoviti, ali se dama, ki jim je všeč, zanima zanje ali ne.
To je odlična kariera za nekdanjega policista, ki priznava, da pred petnajstimi leti pri prepoznavanju laži še ni bil tako uspešen. Ko je sodeloval pri pomembnih kriminalističnih primerih v Avstraliji, je Van Aperen razočarano ugotavljal, da ne on ne njegovi kolegi niso najbolj spretni pri prepoznavanju laži.
Da bi zrasel nad povprečje, se je vpisal na Akademijo FBI-ja v Quanticu, zatem pa se je usposabljal še na policijskem oddelku Los Angelesa ter tako postal strokovnjak za razlaganje rezultatov, doseženih z uporabo poligrafa. Po vsem tem si je želel, da bi laž lahko prepoznal brez te naprave, saj ta ni toliko zanesljiva, da bi bili rezultati, doseženi z njo, sprejemljivi tudi na sodišču.
Signali, ki izdajajo
Ko je naprej preučeval pojava laganja in iskrenosti, je Van Aperen sklenil, da je bistvo v postavljanju pravih vprašanj. "Spoznal sem, da slabo sprašujemo. Če vprašanja niso jasna, jedrnata in neposredna, prevarant dobi manevrski prostor za izmikanje. Slabo postavljena vprašanja lažnivcu omogočijo, da kaj izpusti, priredi ali racionalizira."
Med zaslišanjem se Van Aperen osredotoči na tri skupine pokazateljev: na vsebino in strukturo govorjenega jezika, na govorico telesa in na stil govora.
"Pri vsebini govora sem pozoren na to, v kolikšni meri se zaslišanec poistoveti s temo in ali se od nje oddalji, pri čemer mi veliko pove uporaba osebnih zaimkov. Pri govorici telesa spremljam, ali so besede in geste, drža ter izraz na obrazu skladni ali ne. Pozoren sem tudi na ton, hitrost, na oklevanja in polnila, kot so 'hm', 'eh' in 'torej'. Popolnih lažnivcev ni. Izdajalski pokazatelji so vedno prisotni, le da jih večina ne opazi."
"Pokazatelje lažje prepoznamo pri ljudeh, ki jih poznamo." To razmišljanje je v nasprotju s splošnim prepričanjem, da na laži težje ujamemo neznanca kot bližnjo osebo. "Slednje je veliko preprostejše zato, ker njihove navade in reakcije dobro poznamo in nam odstopanja od običajnega vedenja bolj padejo v oči. Pri neznancu težko ugotovimo, kaj pomenijo določen ton, gesta ali gib."
Ozren Podnar