Srečni brez odvečnih stvari

V zadnjih letih dobiva minimalistično gibanje vse več privržencev. S tem, ko se znebijo odvečnih stvari, minimalisti ustvarijo prostor za tisto, kar je zanje v resnici pomembno.

Srečni brez odvečnih stvari (foto: Profimedia) Profimedia
9. 8. 2012

»Morda se vam bo zdelo čudno, a ko sem pred devetimi leti na počitnicah na Floridi spoznala svojega moža, je imel samo ene kratke hlače. In ene dolge. Poleg teh si v njegovi omari z oblačili lahko našel še par majic s kratkimi rokavi, eno srajco, natikače, športne copate in vetrovko. Imel je tudi nekaj knjig in zgoščenk, ojačevalnik in kitaro, blazino in spalno vrečo. Ne smem pozabiti na zobno krtačko in britvico za britje. Ni imel ne telefona ne bančnega računa.«

Pogled vase

Tako ni bilo zato, ker si ne bi mogel privoščiti več stvari. Imel je univerzitetno izobrazbo in dobro službo. Odrasel je v družini ameriškega srednjega razreda, obdan s kupom stvari. Vse do svojih zgodnjih dvajsetih je imel tudi sam kup zgoščenk, oblačil in čevljev ter najrazličnejših drobnjarij. Toda ko sva se spoznala, pri sedemindvajsetih, je bil njegov življenjski slog minimalizem.

Preprosto je sklenil, da ga kopičenje stvari ne osrečuje: »Ugotovil sem, da več kot ima človek materialnih stvari, težje spozna samega sebe, takrat pa sem si močno želel spoznati, kdo sem. Materialne stvari, ki si jih lastimo, samo odvračajo našo pozornost od tistega, kar je zares pomembno … Poleg tega sem rad v praznih prostorih. Morda je to povezano z mojimi občutki na energijski ravni. Energija se bolje pretaka, če ima več prostora. Gre za nekakšen stik duhovnosti in fizike.«

Potem pa je, tako kot se to rado zgodi, spoznal žensko svojega življenja: mene. Mene, ki sem odrasla v gospodinjstvu, v katerem se ni nič vrglo stran, ker bi nam nekoč utegnilo priti prav. Mene, ki se nisem mogla posloviti niti od pisem iz osnovne šole, od nakita, ki ga nisem nosila že petnajst let, niti od jopic, ki jih je spletla moja pokojna babica in sem jih nazadnje oblekla v srednji šoli.

Najini življenji sta se združili, moj dragi pa se je kmalu podal v življenjsko avanturo, saj se je odločil, da se bo preselil k meni. Poleg tega, da je bil tu cel kup mojih drobnarij, sva podedovala še babičino in dedkovo stanovanje, ki je od stvari kar pokalo po šivih: police so bile polne knjig, spominkov z njunih potovanj, družinskih albumov z ogromnim številom slik, krožnikov in starinskih skodelic, kristalnih vaz in kozarcev …

Večina teh stvari je imela zame čustveno vrednost, kar sem mu dala tudi vedeti. On se je odločil, da se mi bo prilagodil, in vse to je nekaj časa kar dobro prenašal. Kmalu sva se spremenila v tipičen par, ki med vikendi hodi v trgovske centre na lov za stvarmi: za kavči, najnovejšimi modeli televizorjev ipd. Živela sva iz meseca v mesec in zapravila toliko, kolikor sva zaslužila.

Vendar se je minimalist v njem spet prebudil. Dal mi je vedeti, da ga je na­jin način življenja začel dušiti. V domu, prenatrpanem s stvarmi, se ni dobro počutil.

Oba sva rada vadila jogo, vendar zanjo v najinem 66-kvadratnem stanovanju ni bilo prostora. Strinjala sem se, da morava nekaj spremeniti in tako se je začelo najino potovanje v svet minimalizma, v svet, ki ima vedno večje število prebivalcev.

Minimalistično gibanje

Če greste na splet iskati besedne zveze, kot je minimalist lifestyle (minimalistični življenjski slog), boste kmalu naleteli na živahno skupnost blogerjev, ki v glavnem prihajajo iz Avstralije, Velike Britanije in ZDA ter takšno življenje goreče zagovarjajo.

Čeprav so njihove življenjske zgodbe različne, gre predvsem za ljudi, ki so še do pred kratkim živeli povprečno življenje srednjega sloja: imeli so velike domove, polne stvari, avtomobile in stresne službe. Nekega dne so spoznali, da jih takšno življenje preveč obremenjuje in odkrili so srečo, ki jo prinaša poenostavljeno življenje z manj stvarmi.

Mnogi med njimi danes živijo v majhnih stanovanjih in hiškah ter posedujejo samo tiste stvari, ki jih zares potrebujejo. Nekateri so zaradi eksperimenta svoje stvari celo številčno omejili. Eden od blogerjev se je na primer odločil, da bo živel samo s stotimi stvarmi ter svoj projekt poimenoval 100 Thing Challenge (izziv s 100 stvarmi).

Minimalistično gibanje je v zadnjem času pritegnilo tudi medijsko pozornost, tako da so o njem pisali tudi v uglednih tiskanih medijih, kot sta časopisa New York Times in revija Time.

Od kod pa naenkrat toliko zanimanja za minimalizem?

Razlogov je nekaj.

  • Prvi je nedvomno zasičenost s potrošništvom. Včasih je bilo materialnih stvari malo in so imele zato vrednost, danes, v času poceni masovne proizvodnje, pa je nimajo več. Se morda spomnite, koliko igrač ste imeli, ko ste bili majhni? Najverjetneje jih niste imeli veliko, a ste tiste znali ceniti. Koliko igrač pa imajo danes vaši otroci, nečaki ali vnuki? In kako zelo jih cenijo?
  • Drugi razlog izhaja iz tega, da so ljudje, ki so imeli nekoč prenatrpane domove, začeli spoznavati, da se z manj stvarmi počutijo lažji in svobodnejši. Tako kot je napisal že Paul Graham, znani ameriški esejist, programer in investitor: »Prostor, prenatrpan s stvarmi, izčrpava duha … Mislim, da se ljudje nenehno ozirajo po svoji okolici, da bi zgradili duševni zemljevid tistega, kar jih obdaja. Soba, prenatrpana s stvarmi, je dobesedno izčrpavajoča.«
  • Mnogi minimalisti so takšno življenje izbrali tudi zato, ker je mnogo bolj ekološko odgovorno: manj stvari pomeni manj vpliva na okolje, ker pa minimalisti živijo v manjših stanovanjih in hišah, nekateri pa so se odrekli tudi avtomobilom, tako porabijo tudi manj energije.

Odvečne obveznosti

Biti minimalist ne pomeni samo živeti v manjšem stanovanju in omejiti število stvari, ki jih imamo v lasti. Ta življenjski slog vključuje poenostavitev vseh vidikov življenja, da bi se lahko posvetili tistemu, kar je za vas najbolj pomembno.

V nekem intervjuju je Leo Babauta, avtor bloga o minimalizmu zenhabits.net, ki ga redno spremlja okrog 200.000 ljudi, razložil, zakaj se je sam zatekel k takšnemu življenju: »Pred nekaj leti sem vedel, da so v mojem življenju na prvem mestu žena in otroci, ko pa sem analiziral, kako preživljam svoje dneve, sem ugotovil, da mi zanje ostane zelo malo časa … Moje življenje sploh ni bilo odraz mojih prednostnih ciljev. Usedel sem se in napisal seznam s štirimi stvarmi, ki mi največ pomenijo, zatem pa sem začel odstranjevati vse, kar ni bilo skladno s temi prednostnimi cilji, ter sem se tako postopoma znebil vseh odvečnih obveznosti.« To pa je pravzaprav bistvo minimalizma.

Kot sem tudi sama hitro spoznala, pa pot v minimalizem sploh ni lahka. Od nekaterih navad in predmetov se je težko posloviti, ne glede na to, kako zelo nepotrebne so in kako močno nas dušijo.

Tako kot je nekega večera pred spanjem rekel moj mož: »Če hočemo življenje poenostaviti, se moramo od marsičesa posloviti. Vožnja proti Karitasu ali proti odlagališču odpadkov je na trenutke lahko boleča, na poti domov pa se človek počuti presenetljivo zadovoljnega.«

Odkar sva se odločila, da bova življenje razbremenila odvečnih stvari, sva oba naredila kar nekaj takšnih poti do dobrodelnih ustanov, in to vedno v avtu, polnem stvari. Zanj, okorelega minimalista, večina teh voženj ni predstavljala nobene težave, medtem ko meni na začetku še zdaleč ni bilo lahko. Vsakokrat ko sva za seboj pustila še en kup oblačil, knjig ali posode, sem v sebi zaslišala dobro znani glas: »Vem, da teh stvari sploh ne uporabljava. Toda kaj če jih bova enkrat, čez leto ali dve, potrebovala?« Kljub vsemu sem eksperiment pogumno nadaljevala.

Počasi sva izpraznila vse omare in police v kuhinji, spalnici in dnevni sobi. Najprej sva vse stvari zložila iz omare ali s police, nato pa sva nazaj pospravila samo tiste, ki jih zares uporabljava in potrebujeva. Babičine porcelanaste skodelice, ki jih nisva niti enkrat uporabila? Podarila sva jih moji mami.

Pletene jopice, ki jih nisem oblekla že od srednje šole? Končale so na Karitasu, tako kot rolerji, ki sem jih obula enkrat samkrat pred petimi leti, in igle za pletenje, ki jih nisem pogledala že tri ali štiri leta, tako kot še kup drugih stvari, ki sva jih nehala uporabljati, ker sva se pač spremenila.

Potem ko se je v najinem stanovanju drastično zmanjšala količina stvari, sva ugotovila, da so postali odvečni tudi nekateri kosi pohištva. Iz dnevne sobe so tako postopoma izginjale police in predalniki, en stolček in celo kavč, ki ga, odkar sva iz stanovanja odnesla televizor, skorajda nisva več uporabljala.

Dnevna soba je začela dobivati podobo jogijskega studia, česar sva se oba razveselila. Tako kot se je spreminjal prostor okoli naju, so se spreminjale najine navade. Namesto da bi se po službi doma takoj zvalila na kavč, se zdaj oblečem v pajkice in majico ter sredi dnevne sobe vadim jogo. Poleg vsega je tudi čiščenje stanovanja postalo veliko preprostejše, zaradi česar nama je ostajalo več časa za tisto, kar naju zares zanima in veseli, na primer za branje.

Dom kot svetišče

»Si opazila, da je v cerkvah in svetiščih vedno veliko prostora?« me je med najinim pogovorom o minimalizmu, ki sva ga imela pred kratkim, vprašal moj dragi. »Mislim, da je to zato, ker človekova duša potrebuje prostor, da lahko diha. Naj gre za budistično svetišče, džamijo ali cerkev, noben od teh prostorov ni prenatrpan s stvarmi. Ker nisem veren, je zame svetišče najin dom. To je najino zatočišče.«

Morala sem se strinjati z njim. Odkar sva se znebila odvečnih stvari – odstranjevati sva jih začela pred več kot enim letom – nisem potrebovala niti ene od njih. Večine stvari se pravzaprav sploh ne spominjam več. Seveda je jasno – do tega spoznanja sva prišla oba – da je poenostavljanje življenja projekt, ki ne bo nikoli končan. Več stvari kot se človek znebi, bolj se zave, kako nepotrebne so tudi nekatere druge.

Spoznala pa sva še nekaj zelo pomembnega: srečna sva, ker imava, za razliko od mnogih drugih, izbiro. Lahko izbirava med prenatrpanostjo in minimalizmom, zapletenostjo in preprostostjo.

Tako kot je enkrat rekel on: »Če je moj dom prepoln stvari, ki jih ne potrebujem, je to zame boleč opomnik na potratnost in privilegiranost, ki vlada v tej družbi. Razvajeni smo. Če bi več ljudi zahodnega sveta sprejelo minimalistični način življenja in bi del svojega bogastva podarili tistim, ki nimajo dovolj, bi vsi živeli v veliko lepšem svetu.«

Napisala: Ivona Lerman, foto: Shutterstock