Zakaj veliko mladih misel na otroka navda z občutkom odpora?

Preberite si zapis, ki ga je napisal AEQ učitelj 2. stopnje Klemen Žagar, z naslovom: "Kje so pa moji otroci?" 

Zakaj veliko mladih misel na otroka navda z občutkom odpora? (foto: profimedia) profimedia
1. 9. 2022

Dandanes sobne rastline obravnavamo, kot da so naši hišni ljubljenčki. Hišne ljubljenčke obravnavamo, kot da so naši otroci.

Kdo so potemtakem otroci?

Otroci pa so vse bolj obravnavani kot eksotične živali - privoščijo si jih lahko le tisti, ki so malo nori in hkrati dovolj premožni.

Ob zapisu se sicer nasmehnemo, a globje v sebi lahko začutimo grenkobo, ki se zbudi v nas. Marsikdo izmed nas lahko ob branju prepozna ali pride v stik z dejstvom, da v sodobnem svetu več ne znamo odrasti v zrele in sposobne ljudi. Tudi sam imam odpor do prevzemanja odgovornosti in veščin, ki pritičejo starševski vlogi.

V takem primeru začnemo ljudi, ki so se odločili v trenutnem svetu za starševstvo, dojemati kot malo nore.

Ker sam še nimam otrok, sem se pri tematiki sodobne družine usmeril k razmišljanju, zakaj nimam otrok in zakaj mene in mnogo mladih privlači ideja sodobne družine, v kateri vlogo otrok nadomestimo z živalmi, rastlinami ali pa kar poklicno kariero (kjer poslovna ideja postane naš otrok).

Če kot otroci odraščamo v družini z visoko stopnjo neravnovesja, smo vzgajani v okolju, ki ne ponuja primernega prostora za razvoj. Za tako vzgojo je značilno, da ne znamo v celoti delovati odraslo in na nekaterih področjih ostajamo na čustveni ali gibalni ravni otroka.

V takih primerih se raje, kot za rojstvo in vzgojo otroka, odločimo pozornost usmeriti v skrb za kužke, mucke in rastline.

Zakaj nam skrbništvo za hišne ljubljenčke ustreza in nam je ta ideja izredno všeč, medtem ko mnoge izmed nas misel na skrb za otroka navda z občutkom odpora in neprijetnosti?

Pomanjkljivosti v vzgoji naših staršev nas ne dvignejo na dovolj visoko raven zrelosti, da bili zmožni prevzemati odgovornost, ki jo prinaša spočetje otroka. A kdo želi živeti z občutkom, da tega ni zmožen, če pa je to uspelo vsem njegovim prednikom?

Vendar ni nujno, da smo vedno plod uspeha ali uspešnega zakona. Gre za desetletja, kjer se je veliko število zakoncev/parov za otroke odločalo na precej nepremišljen način, a je bil takovrsten pristop kolektivno sprejet in potemtakem neoporečen.

Recept za odločanje o nasledstvu pri večini ni dovoljeval čustev in premisleka. Pomanjkljiva zaščita pri spolnem odnosu in spolno nasilje je vodilo do spočetij, tudi v primerih, ko v družini ni bilo prostora, topline in zavetja, ki bi otroku nudili pogoje za rast in integracijo s svetom.

Pogosto ob pogovoru z ljudmi odkrijem, da so bili plod nepremišljenosti, zlorabe, maščevanja ali pa v želji po uravnoteženju ali prisilni ureditvi nereda v obstoječi družini.

Vede ali nevede starši na otroka ob rojstvu (pa tudi v času nosečnosti) predajo breme, ki ga zaradi šibkosti ni zmožen odkloniti. V želji po preživetju vzame otrok nase vse, kar bi mu omogočilo, da prepreči razpad družine, ki je v daljni preteklosti za otroka predstavljala gvišno smrt.

Dandanes se to neubogljenost novorojenca nezavedno izkorišča za namen medgeneracijskega prenašanja destruktivnih vedenjskih vzorcev in tistih delov tradicije, ki v sodobnem svetu več ne zavzemajo koristne vloge in so potrebni nadgradnje.

Vse bolj se nam pred očmi razkriva dejstvo, kako pretiran odklon nihala prejšnjih generacij sedaj pomika pendulum v nasprotni ekstrem. Pobeg od nemoči in sovraštva v nastanek družine sedaj nadomeščamo s pobegom ravno v nasprotno smer - stran od nastanka družine.

Na evolucijski ravni smo priča ukinitvam tisočletja trajajočim družinskim rodovom, kjer je zaradi prevelike neučinkovitosti v družinski dinamiki prišlo do zavednega ali nezavednega odrekanja nasledstvu. Človeštvo se sedaj sooča s posledicami, ki so seštevek dejanj preteklih generacij.

A v moji generacije nismo prav nič bolj zreli ali učinkovitejši. Generalno gledano je pri nas milenijcih in gen-Z-jevcih raven življenjske učinkovitosti še padla. A razumnega človeka to ne preseneti. Tako kot se z odlašanjem popravila avtomobila najpogosteje škoda v motorju s časom le še povečuje. In tako je, dokler glede tega ne spremenimo nič na bolje.

Izstop iz kolektivne ujetosti v stanje nemoči in sovraštva ni smiselno iskati v individualističnih pristopih. To je medgeneracijski problem in se ga je dobro tako tudi lotiti - da si še živeče generacije stopijo naproti in združijo moči.

Pretekle generacije lahko s priznavanjem napak in pomanjkanja kompetentnosti ponazorjio z zgledom, kako resnicoljubnost in pogum dolgoročno vedno vodita v boljše življenje.

A je izjemno pomembno, da iz strani starejših ne pride do pomoči le v obliki podpore. Del odgovornosti za napake v preteklosti je potrebno prevzeti tudi v obliki dejanj. Ni primerno, da odrasli ljudje lastne travmo predamo na pleča mladih, potem pa jih z vso gorečnostjo spodbujati naj uspešno odpravljajo breme, ki se je znašlo na njihovih ramenih.

S takim zgledom se najstnik nauči to, da mora v svojem življenju tudi on poiskati naslednjo žrtev, na katerega se skrivoma naprti vse, kar je nerešenega iz preteklosti. To je moj poziv starejšim generacijam - podpora ter zgled/vodilo v življenju.

Mladi pa ne glejmo križem rok ali v vztrajnem uperjanju prstov v druge. Mi smo sedaj ta generacija, ki ima največjo možnost za spreminjanje.

Živimo v telesih, ki anatomsko gledano zmorejo ustvarjati največji presežek življenjske energije. In to lahko uporabimo za konstruktivne spremembe, ki so potrebne na nivoju posameznika, družin, narodov in človeštva. Utopično je pričakovati, da se bodo ljudje okoli nas spremenili, če sprememb ne naredimo tudi sami. Sprejeti moramo svoj del odgovornosti.

Nasprotna sila aktivaciji pa je strah pred dejanji. Predvsem na področjih, kjer nismo bili naučeni, kako se na stanje v okolju odzvati na konstruktiven način. Tak ukleščen položaj nas navda s stalnim občutkom nesposobnosti in nemoči. Če smo naučeni, da za šibkost ni prostora, bomo občutke potlačili globje v telo, dovolj globoko, da z njimi izgubimo stik. V globine potisnjene občutke strahu, pa na površju želimo prikriti z občutkom, da s prevzemanjem odgovornosti nimamo težav.

Ustvarimo zanimanje za področja, kjer so nam jasna pravila, in čutimo, da zahtevajo stopnjo odgovornosti, ki jo trenutno premoremo. V takem primeru notranjo željo po starševstvu potešimo z nerealnim/pretiranim odnosom do bitij ali stvari, ki jih okronamo za naše otroke (npr. pretirana skrb za živali, rastline, obsedenost s športom, hobiji, kariero, ...).

To nadomestitev lahko prepoznamo pa načinu izražanja, kjer oseba s telesno in verbalno komunikacijo sebi in drugim sporoča, da so to »njeni otroci«. Tudi pri sebi kdaj opazim, da partnerstvo z mojo ženo včasih imenujem družina, čeprav sva brez otrok.

Tematika ne bi bila tako pomembna, če ne bi bil stranski produkt takega pristopa razvoj kronične bolečine in kroničnih stanj.

Če strah pred starševstvom potlačimo globoko vase in ga nadomestimo z zgoraj naštetimi odnosi, smo ustvarili namišljeno stanje in si odvzeli zmožnost čutenja resničnosti - tj. čutenje določenih nemoči. Na ta način oslabimo svoj stik z realnostjo in v nas se naseli odtujenost.

Naštel bi nekaj strahov, od katerih smo se v sodobnem svetu navajeni odtujiti:

• strah pred prevzemanjem odgovornosti,
• strah pred tem, da bi ponovili napake staršev,
• strah, da bi zaradi lastne nezrelosti otroka spravili v enake stiske, kot smo jih med odraščanjem doživljali sami.

Kljub temu, da strahu zaradi globin ne čutimo, je ta vseskozi prisoten v nas. Na strah pa se telo refleksno odziva z zakrčenostjo mišic. Kronična prestrašenost vpliva tudi na naš spanec, poruši naše prehranjevalne navade, poveča željo po omamljanju, utrujanju in v nas vzbudi občutke tesnobe.

Na telesni ravni nas začnejo spremljati glavoboli, bolečine v sklepih ali križu, težave z vratom, srčno-žilne bolezni, utrujenost.

Večina ljudi se loti odpravljanja bolezni, bolečine in njenih simptomov. Ni pa pripravljena na dejstvo, da je za temi tegobami skrit globji vzrok v potlačenih ali nepredelanih občutkih in spominih iz preteklosti.

Da bi trajno uredili ta stanja, je dobro v svoj pristop k zdravljenju umestiti učenje AEQ metode. Ob pomoču učitelja AEQ metode, se na varen način spoznavamo z lastnimi strahovi in se jih učimo čutiti, razumeti in poslednje tudi urediti. Tekom učenja pridobivamo znanje s katerim vsakodnevno zmanjšujemo kronično napetost v mišicah. To nas napravi bolj sproščene in v bolj jasnem stiku s telesom.

Ker je čutenje telesa v direktni povezanosti s čutenjem resničnosti, znamo po nekaj srečanjih z AEQ učiteljem razločevati:

  • ali imamo psa zato, ker si to resnično želimo, ali ker smo si ga morali želeti
  • ali imamo iskreno željo po podjetništvu ali pa je podjetje naš otrok
  • ali pečemo kruh zato, da nekoga nahranimo ali da so hajajoči hlebčki naši otročiki in v tem duhu hranimo svojo odtujenost do čutenja sebe in občutkov, ki jih skrivamo pred seboj

Z rednim učenjem AEQ metode in prakticiranjem AEQ vaj zmanjšamo zakrčenost in si omogočimo postopno spremembo neučinkovitih vedenjskih vzorcev. To je pot k višji čustveni in gibalni zrelosti, s katero se moramo opremiti predno vstopimo v svet starševstva.

Z zapisom tudi ne želim nagovarjati, da moramo vsi postati starši. Bo pa zapis v pomoč tistim, ki si globoko v sebi želimo ustvariti družino, pa nam nerešene težave in stiske iz preteklosti v sedanjosti otežujejo vstop v starševstvo.

Pa srečno.

Klemen Žagar, učitelj AEQ metode 2. stopnje, klemen-aeq.com