Znanstveniki s področja psihologije že desetletja preučujejo moč volje in skušajo dognati, kateri ljudje so samodisciplinirani, pod kakšnimi pogoji in zakaj. Da bi lahko to čim bolje razjasnili, so razvili različne modele samokontrole, med njimi pa sta najbolj podprta model moči (ali energije) in model motivacije.
Moralna mišica
Po modelu moči (ali energije) je samokontrola moralna mišica, ki jo obremenimo pri vseh odločitvah, ki jih ne sprejemamo iz navade. Glavni zagovornik te teorije, dr. Roy Bumeister, trdi, da moč volje ni niti lastnost niti sposobnost, temveč deluje kot mišica, ki jo torej lahko okrepimo, pa tudi preobremenimo. Po njegovem mnenju je moč volje odziv telesa in uma (ne le uma).
Če jo uporabljamo, izčrpavamo telesno energijo. To mišico lahko treniramo. Tako kot odziv na stres temelji na instinktu, ki nas požene v boj ali beg, samokontrola temelji na instinktu za premor in načrtovanje. Ko možgani naletijo na nagon, ki ogroža našo varnost ali dolgoročne cilje, se utrip srca in živčni sistem pod vplivom moči volje umirita, energija iz telesa pa preide v možgane, da bi ohladila čustva in zatrla željo.
Postavite si prednostne cilje
Dr. Baumeister je s svojimi raziskavami pokazal, da naše telo in um poganja isto gorivo: glukoza. Moč volje je porabi zelo veliko in to celo takrat, ko telo počiva. Sposobnost, da uporabimo moč, je odvisna od dostopnosti glukoze. Ko je njena raven v krvi nizka (kadar na primer preskočimo zajtrk) ali jo telo slabo presnavlja (na primer pri diabetesu ali presnovnem sindromu), je moč volje prav tako na nizki ravni, zato težje nadziramo osredotočenost, čustva in vedenje.
To dokazuje dejstvo, da osebe, ki slabše prenašajo glukozo (prediabetes) kažejo znake slabega uravnavanja čustev in pogosto trpijo zaradi težjih oblik depresije in tesnobe. To seveda ne pomeni, da bi morali vsakič, ko bi hoteli uporabiti moč volje, poseči po živilih, bogatih z glukozo (na primer po sladkarijah), temveč da moramo uživati hrano, ki raven glukoze ohranja stabilno (počasneje prebavljiva polnovredna žita) in da ne smemo preskakovati obrokov.
Po tej teoriji ima moč volje obenem tudi omejitve. Samokontrola jo izčrpava, tako kot telovadba začasno izčrpa telo. Mišica moči volje se torej utrudi. Ker ima omejitve, samokontrola povzroči 'win-lose' situacijo (en pridobi, drugi izgubi): v enem trenutku nam je v pomoč, v drugem pa povzroča izgubo nadzora.
Če se bomo na primer odrekli nakupu majice, se bomo pozneje težje odrekli sladici. Po tej logiki je pomembno, da si postavimo prednostne cilje in si damo duška pri tistih stvareh, ki so na vrhu seznama. Izkazalo se je, da je to zelo pomembno, predvsem v današnji družbi, ko je treba imeti vse in početi vse. Vsi imamo lastne izkušnje s tem. Pogosto si zastavimo več ciljev in jih skušamo uresničiti kar vse hkrati. Vam je to kdaj v resnici uspelo? Prva dvignem roko in priznam: Nikoli! Če se mi pri tem pridružujete, bi se bilo dobro vprašati, ali ste kdaj pomislili, da za neuspeh niste krivi vi, temveč vaša slaba strategija kopičenja ciljev?
Po dr. Baumeisterju se različni cilji v našem umu potegujejo za čas in pozornost. Takrat se vključi samodejni proces, ki mu pravi zaščita ciljev, in trud usmeri k v tistem trenutku poglavitnemu cilju, da se ne bi trudili zaman. Bolj smo predani temu cilju, bolj nas um ščiti od razmišljanja o drugih ciljih. To pomeni, da s tem, ko si istočasno postavljamo več enako pomembnih ciljev in se trudimo, da bi uresničili vse, nazadnje noben ne bo uresničen tako, kot je treba, to pa nam lahko vzame voljo in nas pripelje do točke, ko obupamo kar nad vsemi.
Na moč volje vpliva vse, kar se v našem življenju dogaja: od soočanja s katero koli obliko stresa do tega, kako se vključujemo v družbeno ali profesionalno okolje. Za razvoj volje moči je zelo pomembna podpora družbe, zato svoje cilje delite z drugimi in svoje uspehe proslavljate z družino, prijatelji in sodelavci. Tisti, ki nimajo podpore družbe, so osamljeni ali jih družba zavrača, imajo slabšo samokontrolo nad svojimi mislimi, čustvi in vedenjem, to pa vpliva na njihovo zdravje: takšni ljudje na primer prej opustijo zastavljene naloge ali se težje uprejo sladici.
Nekateri znanstveniki trdijo, da že sam občutek družbene ožigosanosti – zaradi prevelike telesne teže, pripadnosti določeni rasi, veri ali spolu – lahko oslabi delovanje tistih predelov možganov, ki so pomembni za usmerjanje pozornosti in izpolnjevanje ciljev, in lahko privede do slabe samokontrole. Drugi strokovnjaki pravijo, da ta občutek slabi željo po uporabi moči volje, saj jemlje motivacijo in energijo.
V vsakem primeru je treba za razvoj boljšega nadzora nad svojo močjo volje in redno obnavljanje njenih rezerv dovolj spati, se smejati (dobra komedija vedno pomaga!), se osredotočiti na pozitivno razmišljanje in se po opravljeni nalogi, v katero ste vložili veliko truda, nagraditi.
Željka Ciganović