Moči duševnosti

1. 7. 2012
Deli
Moči duševnosti

Človek je vsakodnevno izpostavljen okolici, drugim ljudem, s katerimi vstopa v interakcije. Te so prijetne, lahkotne, smešne, neformalne, lahko pa skrajno formalne, uradne, stresne, naporne ali težke.

Zaradi prvih smo veseli, presenečeni, se smejimo,  zaradi drugih smo žalostni, jezni, občutimo krivdo, obžalovanje. Najbolj nas prizadene, kadar se nas besede tičejo osebno: kadar smo sami izpostavljeni, kadar nekdo nekaj kritičnega pove o nas, pa tega ne moremo sprejeti, težko sprejmemo in nas globoko notri rani, se zapiše v spomin. Od kod črpati moči, da si besede, mnenja, kritike okolice ne vzamemo k srcu, da nas ne boli?

V duševnosti imamo dva psihološka mehanizma, ki sta lahko vir duševne moči. Prvi se imenuje samozavest. Samozavestno se počutimo, ko neke stvari ali področja obvladamo in smo v njih dobri. Ta področja so lahko medosebni odnosi, intelektualno, fizično in ustvarjalno področje. Lahko smo dobri v reševanju matematičnih, logičnih problemov, pisanju pesmi, izdelovanju nakita, komunikaciji, dresuri živali, v učenju tujih jezikov ...

Človek si krepi samozavest na tistih področjih, ki se mu zdijo pomembna. Samozavest pa se ne more prenašati z bolj na manj uspešna področja in jih kompenzirati. In tako ima vsak človek na nekaterih področjih močno samozavest, na drugih šibko. To pa zato, ker v vseh stvareh, s katerimi se ukvarjamo, ne moremo biti vedno dobri in uspešni. Lahko se nekje trudimo, vlagamo energijo, vadimo, si razbijamo glavo, pa nam ne gre. Kljub želji ni uspeha. In tam se lahko razvije šibka samozavest.

Samospoštovanje pa se nanaša na našo zaznavo sebe. Kako se počutimo v svoji koži? Kako dobro poznamo sebe, svoje sposobnosti in meje? Samospoštovanje ni naš notranji subjektivni ocenjevalec, kritik sebe. Ta ocenjevalec je lahko realen, ki realno, stvarno zaznava uspehe, sposobnosti, notranje moči in njihove vire, pa tudi omejitve, pomanjkljivosti, napake. V mislih nas hvali in kritizira, oboje upravičeno. Lahko pa je nerealen, ki kljub dejanskim uspehom osebe vidi le njene šibkosti na področjih, ki jih pravzaprav obvlada. Tako se na zunaj izrazi kot kritik, ki očita, je preskromen v lastni pohvali, misli, da si je ne zasluži, se velikokrat počuti krivega, ga je sram.

Kako, kdaj in ob kom pridobimo samozavest in samospoštovanje? Od kod izvirata?  Razvijeta se v skladu s povratnimi informacijami, ki jih od otroštva prejemamo od ljudi, ki so nam blizu in so pomembni. Od staršev, bratov, sester, babic, dedkov, učiteljev, trenerjev. Če so te povratne informacije pozitivne, a realne, bo otrok razvijal pozitivno samozavest, samospoštovanje.

Če pa bo velikokrat naletel na kritike, krivdo, očitke, sramotenje, bo razvil negativno, šibko samozavest in samospoštovanje. Tako so drugi ljudje zrcalo njegovih notranjih sposobnosti, moči in pomanjkljivosti, ki lahko vplivajo na razvoj močnih ali šibkih notranjih moči. Velja pa omeniti, da vsak otrok nekje razvije bolj močno, nekje bolj šibko samozavest in samospoštovanje. Skrb vzbujajoče je, ko se omenjeni notranji moči namesto v krepitev sebe sprevržeta v konstantno kritiko sebe (ne glede na zunanje uspehe) in postaneta vodnika doživljanja sebe in sveta.

Ne nazadnje sta samozavest in samospoštovanje pojma, ki človeka opremita za spopadanje z zunanjimi izzivi, osebnimi stiskami in krizami. Sta naše notranje ogledalo, ki je lahko čisto, svetleče in močno, lahko pa umazano in krhko. Vedno pa nam bo v pomoč ali nasprotnik v spoprijemanju z izzivi v sebi in okolici.

Ana Zarnik, Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije v Lisi

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez