V še ne tako daljni zgodovini so vsi temačni impulzi veljali za skorajda Satanovo delo. Za nezveste žene je tako v začetku 20. stoletja veljalo, da so jih obsedli zli duhovi. Veliko bolj preprosto kot pa priznati, da so tudi ženske seksualna bitja s – seveda tudi – temnimi platmi.
Te so v vseh nas: ena recimo sanjari o možu svoje prijateljice, druga pa bi se najraje 'pomečkala' s tipom, ki ji je pred nosom speljal parkirno mesto.
Pokažite osebo, ki bi lahko zanikala, da je občasno ne mika vsaj za trenutek postati agresivna, nevoščljiva, zlobna ali zavistna. Vsi ljudje imamo majhne in velike grehe – in smo šokirani, ko se zavemo, da s svojimi mislimi, besedami ali dejanji lahko presežemo meje razuma in morale. Toda vse laganje in zanikovanje prav nič ne pomaga.
Prav nasprotno: bolj si nekaj prepovedujete, bolj trdovratno je.
Ali obstaja pravi obraz?
O tem začnemo razmišljati, ko slišimo o nečednostih, ki se dogajajo v naši okolici, ali pa celo beremo o nekem kaznivem dejanju. Najprej slišanemu ali prebranemu ne verjamemo in si govorimo: “To seveda ne more biti res.” Po dveh, treh dneh smo že pripravljeni spremeniti mnenje. Storilci naj bi vedno bili posebni ljudje, v družbi katerih se nikoli nismo počutili dobro.
Očitno si težko predstavljamo, da lahko v človeku obstajata tako dobro kot zlo.
Najverjetneje, ker nas je strah: če v drugih obstajajo takšna neznana brezna – ali ne obstajajo potem tudi v nas samih?
Odgovor na to vprašanje se glasi – DA. Vsak človek nosi v sebi velikanski repertoar možnosti. Lahko je sočuten, ljubeč in nežen. Ima zabavne, nasilne, uničevalne strani. Tako skrite, da jih ne pozna niti sam.
Sebi in drugim vedno kažemo le en obraz: tistega dobrega. In pričakujemo – sicer čisto po pravici, da bodo tudi drugi ravnali in živeli po pravilih človeškega sožitja.
Ko to svetlobo zakrijejo temne lise, težko verjamemo, da je tisti prijazen, ljubeč in dober sosed pokazal svoj pravi obraz. Zakaj? Ker instinktivno čutimo, da moramo divjo, necivilizirano žival držati v kletki. In ohraniti (dober) obraz. Ki pa ni edini pravi obraz ...
Majhen psihološki leksikon
Princip ledene gore: človeško psiho velikokrat primerjajo z ledeno goro. Iz vode gleda le vrh (približno 20 odstotkov) in ta je viden za nas in druge. Preostanek (80 odstotkov) ostane skrit. Ta del je nezavedno.
Potlačitev: psihologi razlagajo, da so nezaželeni ali nedovoljeni impulzi in predstave, ki se zdijo nevarni, izključeni iz zavednih zaznav in so potisnjeni v nezavedno. Tam pa delujejo naprej in se pojavijo na primer v sanjah.
Nadzorovanje afekta: gre za sposobnost za zaznavo močnih, razburkanih emocij, ki pa jih ne izrazimo v polni meri. Obvladanje afektov je bistveno za človeško sožitje!
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
