Moje travme so hujše od tvojih? Ko govorimo o naših bolečinah, pustimo naš ego pred vrati

Bloger Tim Mousseau je zapisal zanimivo mnenje o tem, da človek nikoli ne bi smel primerjati bolečin in travm med seboj. 

Moje travme so hujše od tvojih? Ko govorimo o naših bolečinah, pustimo naš ego pred vrati (foto: pexels) pexels
27. 4. 2021

"Zares močno verjamem, da moje razmišljanje ne postavlja enačaja med travmami. Obstajo določeni nivoji zla, ki obstajajo na tem svetu in ki so nekatere izmed nas zaznamovali z izkušnjo najbolj temne plati človekove narave. Za razliko od drugih nesrečnežev nas je morda to zlo oplazilo zgolj nekoliko manj. Vsekakor obstajajo različne stopnje travm glede na njihovo intenziteto in obstajajo ljudje, ki so bili travmatizirani huje od drugih. Po drugi strani pa travmatiziranosti prav zares ni mogoče zares izmeriti, zato je vsakršno tekmovanje v resnici nesmiselno. To, kar ste morda fizično ali mentalno še nekako lahko prinesli vi, bi kaj lahko za nekoga drugega bilo usodno.

Vsak izmed nas izkuša stvari drugače. Srečal sem posameznike, ki so šli čez pekel in nazaj. Hodilo so skozi plamene večnega ognja ne da bi jih ti ugonobili. Potem pa sem srečal posameznike, ki niso imeli teh sposobnosti. Naš prag za bolečino in trpljenje je drugačen. Meje še vzdržnega se med nami tako razlikujejo, da je tekmovanje v ranjenosti povsem brez pomena. Poslušal sem moške in ženske, ki so v terapevtskem krogu govorili o travmatičnih doživetjih. Včasih so ob izpovedi stali trdno na tleh in visoko dvigali glavo, že v naslednjem trenutku pa se je vsa teža sveta zgrnila na njihov obraz. Poslušal sem izpovedi ljudi, ki so v življenju izkusilo zgolj manjšo travmo, travmo, ki bi jo številni v hipu zamenjali za svojo in ob tem pozabili, da ne gre vedno zgolj za konkreten dogodek, temveč za notranje izkustvo. O teži točno določene travme lahko skratka presojajo le tisti, ki so natančno to travmo tudi izkusili.

Konec dneva pa si je treba priznati, da smo vsi do neke mere notranje zlomljeni in da smo v življenju vsi doživeli takšno ali drugačno obliko travme. Življenje nikogar ni enostavno popolno. Ker pa vem, da vsak po svoje reagiramo na svet, verjamem tudi, da imamo za to tehtne razloge. In zato v tekmovanju o tem, čigava rana se bolj zagnojila, ne vidim nobene koristi. Seveda je občasno povsem jasno, da je pred nami človek, ki je morda izkusil manj bolečine kot nekdo drugi, a nam to vseeno ne daje pravice, da bi nad bolečino prvega vihali nos, drugega pa skušali 'utišati' z zgodbami, ki naj bi bile domnevno 'hujše od njihove'. Tega si ne smemo dovoliti že zaradi človečnosti, če jo seveda premoremo.

Nič, ampak čisto nič koristnega nam ne prinaša primerjanje neprimerljivega, medtem ko vso razliko tega sveta prinaša spoštljiv in dostojanstven odnos do bolečine slehernega, saj nam je prav ta - namreč bolečina - skupna.

Slabe stvari se dogajajo. Travma je grozna. Pa vendar, dajmo se že enkrat naučiti, da pri pogovorih o naših bolečinah pustimo naš ego pred vrati.

To, kar drug od drugega potrebujemo, je to, da si prisluhnemo brez sodb in primerjav in se v bolečini vzajemno podpremo"

Iz članka: Ni že čas, da prenehamo tekmovati, čigava travma je bila hujša?