Morda je čas, da zapustimo stare verzije sebe za nami

30. 1. 2019
Deli
Morda je čas, da zapustimo stare verzije sebe za nami (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

»Karkoli te prečisti – to je prava pot« - Rumi

 Najverjetneje sem v svojem življenju doživela že vsakršno vrsto skrbi. Od tega, da me je skrbelo za dogodke ali stvari, ki se sploh še niso pripetile ali stvari, ki se niso, toda bi se kaj kmalu lahko. Stvari, ki se bolj kot ne nikoli ne bi mogle zgoditi ali pa preproste, običajne zadeve, ki se po navadi (če preveč razmišljamo o njih) tudi zgodijo. Skrbelo me je za stvari, ki sem si jih želela in za tiste, ki si jih nisem. Premlevala sem o namenu (smislu) obstoja in življenjskih preprekah.

Toda globoko v sebi so vse te skrbi prihajale iz enega samega vira – iz strahu, da nisem dovolj dobra. In ta vrsta skrbi manifestira negotovost, zamerljivost, primerjanje z drugimi ter nenehno preobremenjenost misli. Vsa moja pričakovanja in kritike so izhajale od tam. Iz tega temačnega prostora.

Porabila sem veliko časa in miselnega napora na stvareh, za katere sem menila da so pot do samo-izboljšanja. Sedaj vidim, kaj je bilo dejansko v resnici: t.i. »jemanje tablet«. Pritisk po nenehnem gibanju, izboljševanju – »hitreje, močneje, pohiti in dohajaj« so bile nekakšne vrste odvisnosti (kakor droga – tableta).

Ta odvisnost je bila simptom izgube zaupanja v lastno vrednost.

Način, kako sem ravnala s seboj, sem ponosno kazala svetu. Da, sama sebe sem kritizirala in se grajala, kadar sem bila premalo disciplinirana in dejavna. Dolgo časa sem menila, da so bile te skrbi zaradi pretiranega nadzora nad seboj, toda sedaj vidim, da samokontrola ni bila nikoli težava. Morda sem hlepela po popolnosti, sem si pri sebi dejala. Toda tudi to ni bilo to, kar sem iskala kot odgovor. V resnici ni bilo bistvo v tem, da bi iskala uspeh ali potrditev, niti izboljšanje. Kar sem vseskozi iskala, je bila svoboda - in to me je resnično prestrašilo.

Moja neodločnost je bila stvar dvoma vase in v moje sposobnosti, da se odločam svobodno. Ostati v zvezi, kljub temu, da sem trpela, ni bila stvar ljubezni ali izgube, bil je dvom v dejstvo, da imam pravico, da se svobodno odločim. Po svoji lastni presoji.

Pod vsemi strahovi, vsemi skrbmi, zamerami in primerjavami, je bil dvom v to, kar sem, koliko sem vredna ter s katero pravico sem si lahko (privoščila) dopustila čas in prostor, da bi vse to lahko odkrivala. In sedaj, ko vodim jasneje, sem trdneje prepričana, česa si resnično želim. Želim si osvoboditve. Želim se osvoboditi duhov preteklosti in strahov prihodnosti. Hrepenim po tem, da se odrešim sramu in ovir, ki sem si jih zgradila proti svojemu notranjemu miru. Želim si svobodno uporabiti svoj glas in se izraziti brezkompromisno. Svoje telo, ki je stalo ob meni ne glede na vse zlorabe, ki sem mu jih zadala, želim naseliti z ljubeznijo in svetlobo.

Že sedaj, ko pišem te besede, se učim kaj storiti, da ustavim ta začarani krog. Moram vaditi drugačne vrste odločitev in izražati drugačne vrste prepričanj. Oh, kako močno se mi vse to upira, toda vem, da je vse to le del obnovitvenega procesa. A kljub vsemu, strah pred neznanim in hlepenje po domačnosti ustaljenih misli in vzorcev je še vedno prisotno.

Kdo bom postal/a, če/ko bom resnično svobodna?

Katere vrednote bom gojil/a in negoval/a?

Kaj, če padem?

Kaj, če razočaram?

Vsakič, ko se bom osvobodila iz kletke bom ponovno zletela vanjo, vse dokler ne bom popolnoma zaupala procesu zdravljenja in brezpogojne ljubezni do sebe. 

O tem delu iskanja in izražanja sebe, nihče pravzaprav ne govori rad, ker je boleč. Ljubiti sebe ter popolnoma zaupati v lastno vrednost je tvegan posel. Gotovo bomo padli pri starih pričakovanjih in pravilih, ko bomo odkrivali nova. Nekdo bo razočaran nad nami, ko bomo začeli dihati po svoje in obstajati zase. Ljudje, ki so nas poznali od prej in so videli le delček nas, bodo dejali, da smo se spremenili. Morda ne bodo vedeli, kaj storiti z nami. Morda bodo sodbe, nerazumevanja in zavrnitve. Lahko se bomo počutili izgubljene. Morda bomo postorili manj, morda bodo stvari trajale dlje časa, da jih dokončamo. Naše delo bo morda manj priljubljeno ali manj dobičkonosno. In pojavljale se bodo pasti preteklih duhov, ki nas bodo opozarjale na to »kdo smo nekoč bili«.

Še zmeraj imam predalnik poln starih ličil in izdelkov za lase, parfume in čevlje z visokimi petami, ki jih ne bom nikoli več uporabljala oz. nosila. Morda je čas, da končno zapustimo te stare verzije za nami.

Ko se gibljemo vedno bližje k svobodi, nas bo ta duh še vedno preganjal in vztrajal z nami. Toda korak za korakom, ko bomo popihali varne mehurčke, se bomo skozi odpuščanje in postavljanjem mej pričeli zavedati lastne vrednosti in svojih (nam po meri narejenih) prioritet. Spoznali bomo nove odtenke svobode in tako želenega osebnega prostora. Hkrati bo opogumljajoče in zastrašujoče.

Vse te izzive je potrebno sprejeti z milostjo in sočutjem. To mi je nekako najpomembnejše vodilo. Pomeni to, da osvoboditev od nečesa sicer prinese novi prostor za rast, toda tudi osvoboditev potrebuje svoj prostor, da dozori. Ni potrebe, da se počutimo kot tujci v lastni koži; da spremenimo vse stare navade kakor, da so bile ničvredne in osvojimo nove, ki nam (še) niso domače. Raje iščimo sočutje in domačnost, toda zavestno (z zavedanjem). Tudi, če pademo na stare tire in ponovimo stare vzorce – pa kaj, še vedno se lahko imamo radi in smo do sebe prijazni in se ne obsojamo. In nato samo nadaljujmo po svoji poti. Ne rabimo se dokazovati z ničemer in nikomur, še najmanj pa dvomiti v svojo pravico do svobode. Spomnimo se, da ta način zanikanja sebe ni nikoli zares deloval.

Sedaj vidim, da to, kar počnem ali ne počnem, kako daleč pridem ali ne pridem, kaj dosežem ali ne dosežem – ni vprašanje. Vprašanje je: "Kaj me osvobaja?"

Ne vem, kaj me čaka na moji poti do iskanja osvobojenosti, morda se bom še velikokrat soočala s strahovi, toda učim se zaupati v novi občutek prebujenja, ki je zdravilo za to, kar me v resnici boli. 

Največje priložnosti se namreč ne skrivajo v udobju in gotovosti. Tako kot pri soočanju s katerimkoli strahom, v želji po spremembi morajo biti stara (slaba) prepričanja o lastni vrednosti ogrožena. 

Vsakič, ko bomo vadili vprašanja o tem, kaj nas bo osvobodilo, se bomo naučili jezika naše intuicije oz. ga bomo razumeli veliko jasneje. Plast za plastjo, mi zmoremo in bomo zgradili temelj zaupanja vase in v naše vrednosti – in to zame pomeni osvoboditev.

tinybuddha.com, priredila: Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez