V ženskem telesu se lahko naseli bolečina, ki je moški morda nikoli ne bo zares razumel.
Začne se s tihim trenutkom, ko bližina izgubi toplino. Moški je tam, ob njej, a kot bi bil nekje drugje. Zanj se vse zaključi v trenutku vrhunca, zanjo pa se šele odpira prostor hrepenenja – po dotiku, po nežnosti, po občutku, da je videna in resnično sprejeta.
Ko ženska v postelji ostane sama, čeprav ni sama, jo zaboli na poseben način. Močna bolečina je, ko začuti, da njen užitek ne šteje. Da je tam, da daje, ne pa da bi tudi prejemala tisto, kar potrebuje. A težko spregovori...
Zgodovina utišanega ženskega telesa
Če pogledamo v zgodovino spolnosti, hitro postane jasno, da ženski užitek stoletja ni bil del realnosti. Spolnost je bila nekaj, kar je “ženska dolgovala” moškemu – to je bila njena dolžnost, ne izmenjava. O tem v svojih zgodbah piše tudi Milena Miklavčič, ki je v knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače zbrala zares ogromno izpovedi žensk iz preteklosti:
»Jaz sem le gledala v strop in čakala, da mine. Takrat nisem vedela, da bi lahko bilo drugače.«
Generacije žensk so bile naučene, da njihov užitek ni potreben. Da so dobre, če molčijo. Da bo moški bolj moški, če vzame – in da ženska o tem ne govori. Ta zgodovinski molk se nezavedno prenaša še danes: v sramu, ki ga ženske občutijo, kadar si zaželijo več, in v zadregi moških, ki ne vedo, kako slišati, kar ni izrečeno.
Moška dediščina zgodovine pa je, da pogosto pozabi čutiti
Sodobni moški se pogosto znajde razpet med dvema svetovoma: med starimi vzorci, ki so ga učili, da je brezčuten, in novimi, ki od njega pričakuje prisotnost, čutnost, razumevanje. Kako zares videti žensko? Kako se uskaditi z njo?
Ko moški v postelji poskrbi samo zase, pogosto to ne naredi zato, ker bi želel biti brezčuten, temveč zato, ker se ni naučil drugače. Morda ni bil nikoli naučen poslušati, čutiti, se odpreti. A prav v tem se skriva priložnost za rast: da se nauči ljubiti tako, da v dejanju ostane prisoten za drugega – in za sebe hkrati. A dejstvo je, da mora prvo priti v stik s sabo, brez tega koraka ne gre.
Pogum žensk, da spregovorijo
Za mnoge ženske je pogovor o spolnosti še vedno prepleten s sramom. Sram, ker “ne bi smele čutiti tako”, ker “se to ne spodobi”, ali ker “bi moral on že vedeti sam”. Toda resnična bližina se začne tam, kjer se začne resnica. Ko ženska upa izreči: “Ne čutim se videna.” “Potrebujem več nežnosti.” “Hočem, da si z menoj, ne samo ob meni.”
Vsak tak stavek je korak iz tišine, ki se je tisočletja vpisovala v žensko telo. Ko ženska spregovori, ne le za sebe – govori tudi za vse tiste, ki niso mogle.
Kako graditi drugačno bližino
- Počasi. Spolnost ni cilj, temveč prostor prisotnosti.
- Z vprašanjem, kako se počutiš, kaj ti je prijetno, kaj te gane...
- Z zavedanjem, da užitek ni nekaj, kar se “da” ali “vzeme”, ampak nekaj, kar se deli z drugim.
- Z odprtostjo; če pridejo na površje sram, bolečina, preteklost – naj bodo del pogovora, ne ovira.
Ko moški začne čutiti žensko ne le kot telo, ampak kot bitje, ki hrepeni po povezanosti, postane spolnost zdravilna. In ko ženska upa biti prisotna – tudi takrat, ko jo je strah – začne telo govoriti resnico. V tem prostoru ni več zmagovalca in poraženca, ampak srečanje dveh - in tam se spolnost znova rodi.
