"Danes večina moških ni zares moških... so le fantje, ki se obnašajo kot fantje. Čustveno nezreli, izogibajo se odgovornosti, bežijo pred globino in iščejo površinske užitke. Nikoli niso bili uvedeni v pravo moškost... v to, kaj pomeni držati prostor, ščititi, skrbeti, voditi z ljubeznijo," piše Abhikesh.
In ženske... niso samo utrujene, so izčrpane, z bolečino v duši, čustveno obrabljene, tiho razpokane. Nekje na poti je nehala biti ljubimka in postala mama... svojemu partnerju, svojemu življenju, vsemu okoli sebe.
Daje brez konca, nosi čustveno težo doma, a ostaja nevidna. Strada... ne po pozornosti, ampak po nežnosti. Po varnosti. Po ljubezni, ki je ne sili, da se pomanjšuje. A on ji ne more dati tega, česar sam nikoli ni prejel. In tudi ona je bila naučena zamenjevati bolečino za strast, nadzor za skrb, kaos za ljubezen.
- Preberite si še: V TEM je bistvena razlika med toksičnim in zdravim odnosom
Ni partnerka. Ne ljubimka. Je mama. Nenehno opominja, popravlja, neguje, skrbi — ne da bi bila sama deležna skrbi. In to je globoka rana. To ni ljubezen. To ji počasi izčrpava dušo.
Na neki točki začne prositi... za ljubezen, za pozornost, za skrb. Ne zato, ker bi bila šibka, ampak zato, ker strada. Strada po nežnosti, ki jo ves čas daje drugim. Strada po tem, da bi jo nekdo pogledal in zares videl — ne kot telo, ne kot oskrbovalko, ampak kot žensko.
A večina moških ji ne more dati tega, kar potrebuje — ker tega ne nosijo v sebi.
Nikoli jih očetje niso naučili, kako ljubiti. Kako čutiti. Kako ostati. Vse, kar poznajo, je morda fizični dotik. In ker tudi ona ne ve, kako se prava ljubezen sploh čuti — verjame, da je to, kar ima, ljubezen.
Ker je tudi ona odraščala ob filmih, pesmih in zgodbah, kjer je ljubezen pomenila bolečino, dramo, hrepenenje. Nihče je ni naučil, da je ljubezen mir. Da je ljubezen prisotnost. Da je ljubezen varna.
Draga ženska...
Tvoja izčrpanost je resnična. Tvoja lakota tudi. Zaslužiš si ljubezen, ki te ne izčrpa. Zaslužiš si, da te držijo, da te vidijo, da te cenijo — ne da te izrabljajo, ne da te narobe razumejo, ne da iz tebe naredijo večno mater.
Zato dvomiš vase, misliš, da si preveč, se sprašuješ, ali pričakuješ nemogoče. A resnica je... ljubezen bi morala biti mir, ne boj za preživetje.
In draga ženska, tvoje hrepenenje je sveto, tvoja utrujenost ni šibkost, tvoje srce si zasluži, da ga nekdo sreča... ne upravlja.
Čas je, da se vrnete k sebi. Da počivate. Da se zacelite. Da se spomnite ženske, kakršne ste bile, preden vam je svet povedal, da ni prostora zanjo.
Če nekaj v vas tiho šepeta... "Ne morem več živeti tako..." — poslušajte ta glas.
