Redfield spominja, da je drama nadzorovanja nezavedna navada, ki se je ni lahko osvoboditi. Ključ osvoboditve je: najprej se moramo zavedati te navade in dojeti, da smo se tega sloga nadzorovanja drugih naučili v otroštvu, ko smo želeli pritegniti pozornost odraslih.
Vendar smo tu obtičali in ta slog spet ponavljamo. Ko to počnemo, se ločimo od Izvira, od Stvaritelja, od Ljubezni. Danes vsi manipulirajo, da bi dobili energijo – agresivno, z direktnim siljenjem ljudi, naj jim dajo pozornost, ali pasivno, z igranjem na simpatijo ali radovednost. Redfield je vse drame nadzorovanja razdelil v štiri razrede:
Ustrahovalec
Če vam nekdo verbalno ali telesno grozi, ste mu prisiljeni posvetiti pozornost, da se vam ne bi zgodilo kaj slabega. Tako ta nasilnež črpa energijo prek vašega strahu. Ustrahovanje je najbolj agresivna vrsta drame.
Preiskovalec
Dramo ustvarja s spraševanjem in brskanjem po življenju druge osebe, da bi našel kaj napačnega in kritiziral. Takšni ljudje so nenehni kritiki, ki vas vlečejo z vaše poti in vam črpajo energijo, ker začnete dajati večji pomen njihovemu mnenju kot svojemu.
Zadržan
Osebe, ki pozorno poslušajo druge in odgovarjajo le na direktna vprašanja, sami pa v resnici ne ponujajo veliko, imajo stališče zadržanosti. S hlinjeno nezainteresiranostjo privlačijo pozornost drugih in jih tako subtilno nadzorujejo.
Ubogi jaz
Če se poleg nekoga počutite krivi, čeprav za to ni razloga, je ta oseba obtičala v tej drami. Ves čas se nad nečim pritožuje in s tem namiguje, da ste morda nekako vi odgovorni. To je nadzor na najbolj pasivni ravni, prek podzavestnega izsiljevanja, ki naj bi se glasilo: ne narediš dovolj zame ...
Raziščite lastno dramo, zavedajte se svojega obnašanja, obnašanja svojih in njihovih staršev ter si zaželite biti resnično svobodni. Takrat lahko zares najdete več smisla v svojem življenju, duhovni razlog, zaradi katerega ste rojeni v prav takšni družini. In ko ste jezni na partnerja, se spomnite najbolj vzvišenega občutka ljubezni, ki ste ga doživeli, in si zaželite spet biti odprti za tak občutek.
Kot poudarja Redfield, je bila vloga ljubezni dolgo narobe razumljena: "Ljubezen ni nekaj, kar bi morali delati, da bi bili dobri ali da bi svet postal boljši kraj ali zaradi kakšne abstraktne moralne odgovornosti, niti zato ker se moramo odreči svojemu hedonizmu. Vztrajanje v ljubezni pomaga svetu, a najbolj neposredno pomaga nam samim. To je največje ugajanje, ki si ga lahko privoščimo."
Maja Pakić