Vsako potovanje, na katero se odpraviš, je – ali bi vsaj moralo biti – predvsem notranje potovanje: potovanje v tvojo lastno dušo. Kolikor več doživiš, toliko bogatejši postajaš; kolikor več spoznaš, toliko dlje vidiš. Največje potovanje pa je tvoje življenje samo.
Naj ti ne bo težko delati na sebi! Naj ti ne bo odveč razmišljati o sebi! Včasih se ravno tega najbolj bojimo in izogibamo, zato iščemo zatočišče v drugem: v družbi, v svetu, v rečeh, v opojnostih.
Vračati se moraš k sebi in posvečati se moraš sebi, z namenom, da dosežeš celovitejše ozaveščanje o sebi in o svojem položaju v kozmosu. Vsako razmišljanje, ne glede na vsebino, pripelje naposled do misli o naši lastni končnosti, o naši lastni smrti. Zato večina nerada razmišlja; čeprav je do kraja izpeljano razmišljanje o smrti odrešujoče.
Bolj ko se zavedaš samega sebe in tega, kar se ti v življenju dogaja, jasneje prepoznavaš svojo zgodbo in odločneje izpolnjuješ svojo usodo. In bolj ko postajaš pozoren na svojo usodo, bolj začenjaš razumeti sebe in v lastnem življenju prepoznavati osebno zgodbo. Usoda se začenja v svobodi. Paul Tillich je uvidel: usoda in svoboda hodita z roko v roki. V resnici tam, kjer je nujnost, ni usodnosti.
Raid Al-Daghistani; Odsevi in sledi (2009)
Poglejte si še: Za delo na sebi je potreben pogum
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
