Naj vajina ljubezen ne postane rutina

13. 9. 2019
Deli
Naj vajina ljubezen ne postane rutina (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Ljubezen je eden najskrivnostnejših pojavov. O tej ljubezni govori Almustafa. Ne more vas dolgočasiti, ker ni poželenje. Almustafa pravi: Naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori. Bodita skupaj, vendar se ne trudita nadvladati ali posedovati drug drugega in ne uničujta individualnosti drug drugega.

V knjigi Prerok Kahlila Gibrana (Župnijski urad sv. Magdalene, 1978), Almustafa pravi: Naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori. In naj nebeški vetrovi poplesujejo med vama. Ljubita drug drugega, vendar naj ljubezen ne postane vez: Namesto tega naj bo valujoče morje med obalama vajinih duš.

Če vajina skupnost ne izhaja iz poželenja, se bo vajina ljubezen vsak dan poglabljala. Poželenje okrni vse, kajti biologije ne zanima, ali bosta ostala skupaj ali ne. Zanima jo le razmnoževanje, za kar pa ne potrebujete ljubezni. Otroke lahko delate tudi brez kanca ljubezni.

Sam sem opazoval vsakovrstne živali. Živel sem v gozdovih, v gorah, in zmeraj me je begalo, saj so, kadar koli se ljubijo, videti zelo žalostne. Nikdar nisem videl, da bi se živali ljubile radostno. Tako je, kakor bi jih nekakšna neznana sila gnala, da to morajo storiti. Ne po njihovi lastni izbiri; ne iz svobode, temveč iz obveze. To jih dela žalostne.

Enako sem opazil pri človeku. Ste že kdaj videli moža in ženo med potovanjem? Nemara ne veste, ali sta res mož in žena, ampak če sta oba žalostna, potem ste o tem lahko prepričani.

Potoval sem iz Delhija v Srinagar. V mojem razdelku s klimatsko napravo sta bila samo dva sedeža in eden je bil rezerviran zame. Vstopil je par, lepa ženska in mlad, čeden moški. Oba se nista mogla namestiti v majhen kupe, zato je moški pustil žensko z menoj, sam pa odšel v drug razdelek. Vendar se je vračal na vsaki postaji, da ji je prinesel slaščice, sadje, cvetje.

Sam sem opazoval ves prizor. Vprašal sem žensko: "Kako dolgo sta že poročena?"

Odvrnila je: "Najbrž je minilo že sedem let."

Rekel sem: "Ne lažite mi! Lahko preslepite kogar koli drugega, a mene ne morete. Nista poročena."

Bila je pretresena. Da to sliši od tujca, ki sploh ni spregovoril ... ki je samo opazoval. Vprašala je: "Kako ste to ugotovili?"

Rekel sem: "Nič posebnega ni v tem, enostavno je. Če bi bil on vaš mož, bi izginil, nato pa bi se lahko imeli za srečne, če bi se sploh vrnil na tisti postaji, kjer vama je bilo namenjeno izstopiti!"

Na to je pripomnila: "Ne poznate me, jaz pa ne vas. Toda, kar pravite, drži. Moj ljubimec je. Prijatelj mojega moža."

Rekel sem: "Potem je vse smiselno ..."

Kaj se dogaja med možmi in ženami? To ni ljubezen, vendar so vsi to sprejeli, kakor bi vedeli, kaj je ljubezen. To je čisto poželenje. Kmalu se naveličata drug drugega. Biologija vaju je pretentala zavoljo razmnoževanja in kmalu ni več nič novega – obraz je isti, geografija je ista, topografija je ista. Kolikokrat ste to že raziskovali? Ves svet je žalosten zaradi zakonskih zvez, pa se še zmeraj ne zaveda vzroka svoje žalosti.

Ljubezen je eden najskrivnostnejših pojavov. O tej ljubezni govori Almustafa. Ne more vas dolgočasiti, ker ni poželenje.

Almustafa pravi: Naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori.

Bodita skupaj, vendar se ne trudita nadvladati ali posedovati drug drugega in ne uničujta individualnosti drug drugega.

Ko živita skupaj, naj bodo prostori ... Mož se pozno vrne domov; vendar ni potrebe, ni nujno, da bi žena poizvedovala, kje je bil, zakaj je pozen. Svoj lastni prostor ima, saj je svoboden posameznik. Dva svobodna posameznika živita skupaj in nobeden ne prekorači prostorov drugega. Če se žena vrne pozno, ni potrebe, da bi vpraševali: "Kje si bila?" Kdo pa sploh ste vi? Saj ima vendar svoj lastni prostor, svojo lastno svobodo.

Vendar pa se to dogaja vsak dan, v vsakem domu. Prepirajo se zaradi malenkosti, globoko v sebi pa pravzaprav čutijo, da drugemu niso pripravljeni dovoliti, da bi imel na voljo svoj prostor.

Z zanimanjem je drugače. Vašemu možu utegne biti všeč nekaj, kar vam morda ni. To ne pomeni, da morata načeti prepir, da bi se morala zato, ker sta pač mož in žena, zanimati za iste stvari. In vsa ta vprašanja ... vsak mož, ko se vrača domov, pomisli: "Kaj me bo vprašala? Kako ji bom odgovoril?" Ženska pa ve, kaj bo vprašala in kaj bo odgovoril, vendar so vsi ti odgovori lažni, izmišljeni. Slepi jo.

Kakšna ljubezen pa sploh je to, ko je vendar zmeraj sumničava, ko se vendar zmeraj boji ljubosumja? Če vas žena vidi z drugo žensko, s katero se samo smejite, pogovarjate, je to že dovolj, da vam uniči večer. Skesani boste. To je preveč za zgolj trenutek smeha. Če mož vidi ženo z drugim in je ona videti radostnejša, srečnejša, je to že dovolj za trenje.

Ljudje se na zavedajo, da ne vedo, kaj je ljubezen. Ljubezen nikdar ne sumi, ljubezen ni nikdar ljubosumna. Ljubezen se nikdar ne vmešava v svobodo drugega. Ljubezen nikdar nikogar v nič ne sili. Ljubezen daje svobodo, svoboda pa je mogoča samo, če je v vajini skupnosti prostor.

V tem leži lepota Kahlila Gibrana ... strašansko prodorne uvide ponuja. Ljubezen bi morala biti srečna, ker je ta ženska srečna ob nekom, kajti ljubezen želi, da bi bila ta ženska srečna. Ljubezen želi, da bi bil mož radosten. Če se samo pogovarja z neko žensko in mu to vzbuja radost, bi morala biti žena vesela. Nikakršnega razloga ni za prepir. Skupaj sta, da bi bili njuni življenji srečnejši, vendar se kar naprej dogaja ravno nasprotno. Zdi se, kot bi bili žene in možje skupaj samo zato, da bi si uničili in onesrečili življenja. Razlog za to je, da sploh ne razumejo, kaj pomeni ljubezen.

Toda naj bodo v vajinem skupnem bivanju prostori. ... Ne gre za protislovje. Več prostora si dajeta, bolj sta skupaj. Več svobode si dovoljujeta, intimnejša sta. Nista intimna sovražnika, temveč intimna prijatelja.

In naj nebeški vetrovi poplesujejo med vama.

Temeljni zakon obstoja veleva, da preveč skupaj preživetega časa brez prostora za svobodo uničuje cvet ljubezni. Strli ste ga, niste mu dopustili dovolj prostora, da bi vzbrstel.

Znanstveniki so pri živalih odkrili teritorialno nujo. Gotovo ste že videli pse, kako urinirajo na ta in na oni steber. Mislite, da to počnejo kar tako? Ne. Zarisujejo mejo, češ: "To je moje ozemlje." Vonj po njihovem urinu bo drugemu psu preprečil vstop. Če se drugi pes samo približa meji, se pes, ki je polulal steber, zanj ne bo niti zmenil, a če bo drugi pes mejo prestopil, se bo razvnel pasji boj.

Vse živali v divjini počnejo enako. Celo lev vas ne bo napadel, če ne prečkate njegove meje in se obnašate kavalirsko. Če pa jo prečkate, je vseeno, kdo ste, kajti ubil vas bo.

Teritorialno nujo človeških bitij moramo šele odkriti. Gotovo ste jo že kdaj občutili, vendar ni bila še znanstveno dognana. Ko se človek vozi z lokalnim vlakom v mestu, kakršno je Mumbaj, je vlak tako prenatrpan ... vsi ljudje stojijo, zelo redki so si našli sedeže. Vendar opazujte ljudi, ki stojijo. Četudi so blizu drug drugega, se na vsak način trudijo, da se ne bi dotikali med seboj.

Ko svet postaja bolj prenaseljen, se vse več ljudem zmeša, delajo samomore, morijo iz preprostega razloga, ker nimajo več prostora zase. Vsaj ljubimci bi morali biti občutljivi in doumeti, da ženska potrebuje svoj lastni prostor v vsaj tolikšni meri kot moški.

Ena mojih najljubših knjig je Akhari Kavita ali Zadnja pesem Rabindranatha Tagoreja. Ni pesniška zbirka, temveč roman, vendar zelo nenavaden, uvidov poln roman.

Mlada ženska in moški se zaljubita, in ko se to zgodi, se nemudoma želita poročiti. Ženska reče: "Pod enim samim pogojem ..." Zelo je kultivirana, zelo imenitna, zelo bogata.

Moški reče: "Katerikoli pogoj je zame sprejemljiv, vendar ne morem živeti brez tebe."

Na to ona odvrne: "Najprej prisluhni pogoju, nato razmisli. To ni običajen pogoj. Moj pogoj je, da ne živiva v isti hiši. V lasti imam širno zemljišče, čudovito jezero, obdano z drevjem, vrtovi in tratami. Zgradila ti bom hišo na drugi strani, natanko nasproti točke, kjer leži moja."

On pravi: "V čem je torej sploh smisel poroke?"

Ona odvrne: "Zakonska zveza ne pomeni, da drug drugega uničujeva. Dajem ti prostor in tudi sama imam svojega. Vsake toliko se utegneva srečati med sprehodom po vrtu. Vsake toliko se utegneva srečati med veslanjem po jezeru, naključno. Včasih pa te lahko povabim na čaj in ti mene."

Moški reče: "Ta ideja je naravnost nesmiselna."

Ženska odvrne: "Potemtakem pozabi na poroko. To je edina prava ideja. Šele tedaj lahko najina ljubezen naprej raste, ker bi zmeraj ostajala sveža in nova. Drug drugega nikdar ne bi jemala samoumevno. Vso pravico imam, da odklonim tvoje povabilo, natanko tako, kot imaš ti pravico odkloniti moje. Najina svoboda s tem nikakor ni okrnjena. Med tvojo in mojo svobodo raste prelepi pojav ljubezni."

Seveda moški ni zmogel razumeti in je idejo opustil. Toda Rabindranath je doživel enak uvid kot Kahlil Gibran ... in svoji deli sta pisala ob skoraj istem času.

Če je to mogoče, namreč hkrati imeti prostor in živeti skupno življenje, potem nebeški vetrovi poplesujejo med vama.

Ljubita drug drugega, vendar naj ljubezen ne postane vez. Morala bi biti brezplačno darovana, naj jo dajete ali dobivate, vendar v njej v nikakršnem primeru ne bi smelo biti zahtev. Sicer se kaj kmalu zgodi, da ste skupaj, a obenem tako daleč vsaksebi kot oddaljene zvezde. Med vama ne gradi mostu nikakršno razumevanje, saj nista pustila prostora niti za en sam most.

Namesto tega naj bo valujoče morje med obalama vajinih duš.

Ne naredita iz ljubezni nečesa statičnega. Naj ne postane rutina. Namesto tega naj bo valujoče morje med obalama vajinih duš.

Če sta lahko svoboda in ljubezen hkrati vaši, ne potrebujete ničesar več. Vse že imate, vse tisto, zaradi česar ste v dar dobili življenje.

Iz knjige Osho: Ljubezen, svoboda, samost (založba V.B.Z)

V sedemdesetih letih 20. stoletja je Osho pritegnil pozornost mladih na zahodu, ki so želeli doživeti meditacijo in preobrazbo. Več kot dve desetletji po njegovi smrti leta 1990 se vpliv njegovih naukov še naprej širi pri iskalcih vseh starosti širom sveta.

Novo na Metroplay: "Vsaka travma se zapiše v telo" | Sara Idzig