Znani ruski psiholog Mihail Labkovski razkriva, katera vrsta zakona je po njegovem mnenju najslabša.
Na prvi pogled sta videti kot idealen par. Skupaj hodita ven, objavljata skupne fotografije, se nasmihata na družinskih srečanjih in dajeta vtis, da imata popoln zakon. Prijatelji jima zavidajo, sorodniki ju hvalijo, okolica pa je prepričana, da sta odkrila recept za srečno skupno življenje.
Toda za to podobo se lahko skriva povsem drugačna resničnost – odnos, v katerem ni več bližine, nežnosti in iskrene komunikacije.
Prav takšen odnos ruski psiholog Mihail Labkovski imenuje "fasadni zakon". Gre za zvezo, v kateri partnerja navzven ohranjata videz sreče, čeprav se dobro zavedata, da imata resne težave. Namesto da bi se z njimi soočila, pred drugimi še naprej igrata vlogi srečnih zakoncev, saj se bojita obsojanja, neprijetnih vprašanj ali priznanja, da njun odnos ni več takšen, kot je bil nekoč.
Kaj je pravzaprav fasadni zakon?
Po besedah Mihaila Labkovskega gre za odnos, v katerem med partnerjema ni več pristne bližine, vendar pred drugimi vztrajno ohranjata podobo popolnega para.
"V psihologiji obstaja pojem fasadnega zakona. Tako označujemo zvezo, v kateri med partnerjema ni več topline in človeške bližine," pojasnjuje psiholog.
Težava je v tem, da lahko zunanje okoliščine ustvarjajo vtis, da je vse v najlepšem redu. Partnerja imata skupen dom, otroke, družinske obveznosti, skupaj obiskujeta praznovanja in preživljata prosti čas. Toda vse to še ne pomeni, da sta tudi čustveno povezana.
Morda se že dolgo ne pogovarjata o svojih občutkih, drug drugemu ne zaupata svojih skrbi in ostajata skupaj predvsem zato, ker se jima zdi tako lažje, kot da bi življenje postavila na glavo.
Razlogi so lahko različni. Nekateri pari se ne ljubijo več, vendar ostajajo skupaj zaradi otrok. Drugi prikrivajo resnejše težave, kot sta alkoholizem ali nezvestoba. Spet tretji se zavedajo, da niso pravi drug za drugega, vendar nimajo moči ali poguma, da bi odnos končali.
Kot znan primer takšnega odnosa Labkovski omenja zakon princese Diane in princa Charlesa. Pred javnostjo sta dolgo ohranjala podobo kraljevega para, čeprav so bile težave v njunem odnosu globoke.
Zakaj ljudje ostajajo v nesrečnih zakonih?
Eden glavnih razlogov je strah pred obsojanjem okolice. Mnogi se bojijo, kaj bodo rekli družina, prijatelji in znanci, še posebej če so svoj zakon dolga leta predstavljali kot idealnega.
Pomembno vlogo ima lahko tudi navada. Ljudje se tako privadijo skupnemu vsakdanu, da si drugačnega življenja skoraj ne znajo več predstavljati. Nekateri se prepričujejo, da je takšen odnos povsem normalen in da imajo vsi pari podobne težave.
Labkovski opozarja tudi na zanikanje in izogibanje. Namesto da bi si priznali, da so nesrečni, partnerji potlačijo svoja čustva in se prepričujejo, da ni razloga za spremembe. Navidezna družinska sreča postane način prikrivanja tistega, kar se v resnici dogaja za zaprtimi vrati.
Toda takšno vedenje težav ne rešuje, temveč jih le odlaga. Dlje ko traja pretvarjanje, težje je ponovno vzpostaviti iskren stik in spregovoriti o tem, kaj v odnosu ne deluje.
Labkovski takšno življenje primerja z nenehnim nastopanjem na odru.
"Partnerja sta, kot bi bila ves čas na odru, kjer so vse oči uprte vanju," pravi psiholog.
Zato morata nenehno nositi maske in paziti, da ne bi razkrila družinske skrivnosti. Takšno življenje je lahko izjemno izčrpavajoče. Človek sčasoma preneha poslušati svoje potrebe, potlači nezadovoljstvo in se vse bolj prilagaja podobi, ki jo želi pokazati drugim.
Namesto da bi se vprašal, kaj ga osrečuje, začne razmišljati predvsem o tem, kako je njegov zakon videti v očeh okolice. In prav v tem Labkovski vidi eno največjih nevarnosti takšnega odnosa: ljudje se tako osredotočijo na ohranjanje videza, da pozabijo na lastne občutke in resnično stanje svoje zveze.
Kaj storiti, če v tem opisu prepoznate svoj zakon?
Labkovski meni, da je prvi korak priznanje, da težava obstaja. Dokler partnerja vztrajata pri prepričanju, da je vse v redu, čeprav globoko v sebi vesta, da ni, težko karkoli spremenita.
Svetuje, da se najprej iskreno vprašamo, ali si res želimo še naprej živeti na takšen način. Ohranjanje zakona zgolj zaradi otrok, družbenega položaja, navade ali strahu pred osamljenostjo samo po sebi ne more nadomestiti bližine, ki je v odnosu že dolgo ni več.
Psiholog poudarja tudi, da se ljudem s takšnimi težavami ni treba spopadati samim. Če težko razumejo svoja čustva ali sprejmejo odločitev, lahko poiščejo strokovno pomoč. Kot eno od možnosti omenja tudi partnersko terapijo.
Vir: Stil Kurir