Poznate kakšen tak primer v svoji bližini?
Nezmožnost, da bi se starši v pravem trenutku umaknili
V Sloveniji pogosto vidimo odrasle otroke, ki formalno morda sicer prevzamejo družinsko podjetje, a nikoli zares ne prevzamejo njegovega vodenja. Zakaj? Ker ga njihovi starši ne zmorejo povsem spustiti iz svojih rok; ostajajo prisotni v podjetju, ne dovolijo, da bi njihovi (odrasli) otroci sami sprejemali odločitve, spremljajo procese, komentirajo, popravljajo ali še vedno delajo.
Tudi pri sedemdesetih ali osemdesetih letih še vedno prihajajo v podjetje, preverjajo, usmerjajo in (čeprav pogosto z najboljšimi nameni) ne dovolijo, da bi naslednja generacija zares v polnosti stopila na svoje mesto.
Gre predvsem za globoko psihološko težavo
Na začetku življenja je otrok popolnoma odvisen od staršev in ves čas potrebuje skrb, usmerjanje, zaščito in strukturo. Starš je tisti, ki ve, vodi in odloča. Toda zdrava vzgoja vedno vključuje tudi proces umikanja ter postopno predajanje prostora, odgovornosti in zaupanja. Težava nastane, ko se ta proces nikoli zares ne zgodi.
Tak odrasel otrok nikoli ne dobi jasnega signala, da je dovolj sposoben in da lahko prevzame odgovornost. Čeprav je odrasla oseba, se v sebi lahko še vedno počuti kot otrok, ki ostaja v zelo frustrujajočem vmesnem prostoru med navidezno samostojnostjo in odvisnostjo od starša.
Podoben vzorec se pri nekaterih pojavi tudi v družinskem življenju, ko otroci postanejo starši in se njihovi starši pretirano vključijo v vzgojo vnukov. Svetujejo, popravljajo in včasih preglasijo njihove odločitve. V ozadju ostaja ista dinamika oziroma ključna problematika, da starši težko spustijo nadzor in težko zaupajo.
Takšna izkušnja globoko oblikuje človekov notranji svet. Pogosto se pri njihovih otrocih razvije kroničen dvom vase, občutek, da nikoli ne dosežejo pričakovanj, in težave pri sprejemanju odločitev. Najbolj subtilna, a morda najtežja posledica pa je občutek, da nikoli zares ne odrasteš, da si vedno pod nekom, ki “ve bolje” do tebe.
Ironija je, da vse to pogosto izhaja iz ljubezni in želje, da bi zaščitili, pomagali ali ohranili tisto, kar so gradili desetletja. A prav tu se skriva paradoks, saj če v ljubezni ni zaupanja, ta postane omejujoča in zadušljiva.
Prav tako v slovenski kulturi delo pogosto ni le delo, ampak se za delom skriva močen občutek identitete in lastne vrednosti. Prav zato je predaja podjetja ali odgovornosti lahko tako čustveno zahtevna, saj ne gre le za prenos lastništva, temveč za občutek izgube pomembne vloge, s katero se je starš dolgo časa identificiral. Mnogim staršem pri tem zmanjka znanja, samorefleksije in samozavedanja ter ostajajo pretirano vpeti in navezani, ker preprosto ne znajo drugače.
To je opomnik za vse starše
Največja naloga starševstva ni le ustvariti nekaj za naslednjo generacijo, ampak tudi dovoliti, da ta generacija to vzame in naredi iz tega stvari po svoje. Življenje je namreč večna preobrazba.
Kaj pa kažejo raziskave?
V eni od raziskav, ki je trajala 12 let in so jo izvedli kanadski raziskovalci, so spremljali družinska podjetja ter odnos med vodjo (staršem) in potencialnim naslednikom (otrokom). Od 89 podjetij jih je le 44 uspešno izvedlo prenos, preostala podjetja prenosa niso izvedla ali pa so bila prodana oziroma zaprta.
Najboljši napovednik uspešnega nasledstva ni bil načrt ali kaj podobnega. Ključno je bilo nekaj drugega: notranja motivacija naslednika. Če naslednik (otrok) ni imel pristnega interesa za vodenje podjetja in ni užival v takem delu, je bila verjetnost uspešnega prenosa zelo majhna.
K temu, da se ta notranja motivacija razvije, pa je pomembno prispevalo prav zaupanje starša. Vodje, ki zaupajo svojim otrokom, jim pogosteje prepustijo del odločanja, kar močno okrepi njihovo samozavest in občutek sposobnosti. Ko ima naslednik občutek avtonomije in zaupanja, pa se poveča tudi njegova motivacija.
Zaupanje, zaupanje...
Uspešno nasledstvo torej ni zares vprašanje papirjev, funkcij in formalnega prenosa lastništva, temveč vprašanje odnosa. V jedru vsakega zdravega prenosa je zaupanje. Zaupanje, da otrok ne bo vsega naredil enako, a lahko kljub temu naredi dobro. Zaupanje, da bo morda naredil tudi napako, a bo prav skozi to napako dozorel. In nenazadnje zaupanje, da umik ne pomeni izgube pomena, temveč višjo obliko starševske ljubezni.
Morda je prav to ena najtežjih lekcij starševstva, zlasti v slovenskem prostoru: da otrok ne vzgajamo zato, da bodo nadaljevali naše življenje, ampak da bodo lahko zaživeli svoje.
Enako velja za družinska podjetja, družinske vloge in družinske zgodbe. Naslednja generacija ne potrebuje staršev, ki bodo večno prisotni v ozadju, temveč starše, ki bodo zmogli reči: zdaj zaupam tebi, dovolim ti, da razpreš krila in poletiš v svoje življenje! Šele takrat se lahko začne resničen prenos (ne le podjetja), ampak tudi notranjega občutka vrednosti, odgovornosti in odraslosti.
Prav tako pa je pomembno tudi, da zna starš v upokojitvi sprejeti svojo novo vlogo. Človek ima v obdobju upokojitve človek prvič po desetletjih priložnost, da se zares ustavi, zadiha in življenje živi brez stalne odgovornosti in pritiska. Starši morajo na tej točki razumeti, da niso ničesar izgubili, temveč so dobili priložnost za drugačno kakovost življenja. Končno imajo čas za počitek, zdravje, odnose in stvari, za katere prej ni bilo časa.
Seveda ni nič narobe, če nekdo tudi v pokoju ostane vpet v družinsko podjetje, še posebej, če ga to veseli in mu daje smisel. A prav tu so ključne meje. Ko vloga ni več jasno opredeljena, se lahko hitro zabriše prostor med podporo in nadzorom.
Zdrav umik pomeni, da starš spremeni svojo vlogo iz tistega, ki vodi, v tistega, ki zaupa.
