Sadhguru: Manj ko ste polni samega sebe, več sprejemate

Jaggi Vasudev, bolj znan kot Sadhguru, je trenutno eden najvplivnejših sodobnih duhovnih učiteljev, ki navdihuje milijone ljudi po svetu. Njegova sporočila in učenje se dotikajo vseh ravni človeškega delovanja – od osebnega razvoja do ekonomije, politike in ekologije. V enem od svojih javnih nagovorov je spregovoril o svoji viziji našega sveta, zaznamovanega s krizo koronavirusa.

Sadhguru: Manj ko ste polni samega sebe, več sprejemate (foto: profimedia) profimedia
6. 10. 2021

Ljudje s preprosto željo ustvarjate popolnoma nov svet in verjamete, da je resničen ‒ pa naj gre za posel, bogastvo, družino ali ljubezenski odnos ‒ vse je zgrajeno v vašem umu. Iz preproste želje skreirate svet in mislite, da ta obstaja. Ko ta na kakršenkoli način izgine ‒ naj bo v obliki cunamija, nevihte, borznega zloma, virusa ali smrti kakšnega človeka, vas to naenkrat tako zelo vznemiri zato, ker je to, kar ste v svoji glavi ustvarili, nenadoma izginilo.
Svojih lastnih svetov ne gradijo le posamezniki, ampak prav tako skupnost ljudi, ki na osnovi iste umske slike družno zgradi svoj svet, ki postane realnost in deluje kot neke vrste religija. Celo raj začno videti. Če se jim približa kdo od zunaj, je normalno, da ga ubijejo, ker ogroža njihove občutke.

Zato nas bo v prihodnosti zagotovo bolelo. Skrbeti bi nas moralo za tiste najrevnejše med revnimi, ki morda ne bodo imeli osnovnih sredstev za preživetje. Vendar pa bodo ti ljudje, ki so običajno zelo iznajdljivi, z malo podpore našli pot, nekako se bodo znašli.

V smislu ugodja, na katero smo navajeni, pa situacija, ki nam jo je prinesel virus, zagotovo lahko pomeni korak nazaj. Če se ozremo samo malo v preteklost ‒ kako smo živeli pred 10 leti, koliko stvari smo imeli? Posedujemo veliko več materialnih stvari, kot so jih nekoč, in če nas virus ne bi ustavil, bi čez 10 let imeli še več in to bi se nadaljevalo in nadaljevalo. Vendar na tem planetu ne obstaja več ‒ obstaja samo ena posoda, vse ostalo so le posode v ogledalu.

Ali je pred 10 leti obstajalo kaj, kar nam ne bilo dostopno? Dobro smo živeli. Vendar so dobro živeli tudi ljudje pred sto leti, ko nihče med njimi ni imel toliko, kot imamo mi, in celo takrat, ko so živeli v pragozdu ‒ tudi takrat so bili dobro na svoj način. Morda se niso vozili z avtomobili ali si pošiljali sporočil prek whatsappa, pa vendar so našli svojo pot in živeli so na svoj način.

Trenutno sesedanje ekonomije je zgolj bolečina prilagajanja

Tisti, ki so šibkejši, se lahko v tem procesu ekonomskega sesedanja morda zlomijo ‒ to je edina skrb. Sicer pa nazadovanje ekonomije ni zares skrb zbujajoče, kajti ptice in živali nam kličejo: “Naredimo ta planet znova veličasten!” Čudovito bi bilo, če bi tudi ljudje tako mislili.

Ekonomija je kot motor, ki se vrti in vrti, in med tem, ko se vrti, tega motorja ne morete popraviti. Vendar pa ga je zdaj virus zaustavil in pravi čas je za njegovo popravilo ‒ to je priložnost, da ga razstavimo in na novo sestavimo. Seveda tega ni mogoče izpeljati čez noč, je pa napočil pravi čas, da začnemo razmišljati o novem načinu upravljanja sveta. V svetu, kot ga poznamo, se vrednost meri glede na materialno uspešnost. Več ko imaš, uspešnejši in vrednejši si. Zdaj moramo ustvariti idejo, da je tisti, ki ima preveč, v tem svetu neumen idiot.

V času modrega Lao Ceja se je to že zgodilo. Kralj je namreč Lao Ceja imel za tako modrega, da mu je rekel: “Vi morate biti moj minister, ker ste najmodrejši človek v državi. Kdo bi lahko bil minister razen vas?” Lao Ce je kralju odgovoril: “Poglejte, jaz nisem primeren za takšno stvar. Prosim, pustite me pri miru.” A kralj je vztrajal: “Ker ste najmodrejši v državi, pomeni, da morate biti minister.” Lao Ce pa mu je rekel: “Poglejte, postopki, ki bi bili v skladu z mojo modrostjo, morda ne bi bili ugodni za vas in za ljudi. Ne vi ne drugi ljudje jih ne bi odobravali.” Kralj se še vedno ni dal: “Kako se ne bi strinjal z vašo modrostjo, ko pa sem postal vaš častilec, tako zelo občudujem vašo modrosti.” Tako je Lao Ce vendarle postal minister. Preteklo je nekaj mesecev, potem pa se je zgodilo, da je neki mladenič, ki je služil pri zelo bogatem človeku, ukradel kos nakita. Nakit je na vrtu pustila bogataševa hči. Našla ga je ptica in ga odnesla na drevo, tako da je nakit visel na drevesni veji. Mladenič je pomislil: “Ta nakit je ukradla ptica. Če bi ga odvrgla kje zunaj bogataševe posesti, bi ga pobral kdo drug, vendar je zdaj na drevesu in jaz resnično potrebujem finančno pomoč.” Vzel je torej nakit in ga poskušal prodati, a so ga takoj ujeli in bogataš je terjal njegovo glavo. Odpeljan je bil na sodišče k sodniku Lao Ceju. Ta se je seznanil s primerom in razsodil: “Bogataš mora dobiti 50 udarcev z bičem, revež pa 10 odstotkov njegovega bogastva.” Seveda je bogataš ponorel. Odšel je h kralju in ga vprašal, kakšne neumnosti so zdaj to. Tudi kralj je bil šokiran: “Zakaj bi Lao Ce, najmodrejši človek v državi, razsodil kaj takega?” Nato je poklical Lao Ceja in mu rekel: “Ne dvomim o vaši modrosti, vendar mi pojasnite, kaj je osnova vaše razsodbe?” Lao Ce je odgovoril: “Najprej ‒ ta človek si je nagrabil toliko bogastva, da niti ni opazil tega, da je izginil dragocen nakit. To pomeni, da ima preveč, ker je kradel vsem, zato sem mu prisodil 50 udarcev z bičem. Življenjske razmere ubogega reveža pa so takšne, da nujno potrebuje teh 10 odstotkov bogastva. Poleg tega trpi, ker se mu preti z obglavljenjem.” Kralj je Lao Ceja prosil, naj odstopi, z besedami: “Cenim vašo modrost, vendar ne morem voditi tega ljudstva v skladu z vašo modrostjo.”

Ali lahko živimo z malo manj?

Tako zelo se pritožujemo, vendar bi zdaj končno morali slišati ptice, ki nam govorijo ’Naredimo ta planet spet velik in lep.’ Ljudje se počutijo dobro, ker je celo v Delhiju zrak čist in iz Pandžaba se prvič po 20 letih vidijo himalajski vrhovi, ki jih je prej zastiral gost smog. Tisočletja so lahko ljudje gledali na Himalajo iz številnih mest, v našem času pa to zaradi smoga ni bilo mogoče.

Ali ni zdaj, ko nam je en sam pogled na Himalajo postal dragocen, čas, da prilagodimo svoj motor temu, kar je potrebno, kar je neizogibno in kar je odveč? Ali lahko živimo z malo manj? To bi morali spregledati vsi. Če to naredite z zakonom, postane grdo, če se to zgodi zavestno, postane to čudovito, kajti tovrstne spremembe se ne morejo zgoditi s pritiski od zunaj. Spomnite se sijajnega Marksovega eksperimenta – četudi ga tisti, ki prihajajo z Zahoda, imajo za hudičevega. Marks je bil prepričan, da če uvedete komunizem v njegovi najčistejši obliki, ne v takšni, kot ga poznamo mi, potem to pomeni, da vsi živijo v skladu s svojimi potrebami. Vendar se lahko to uresniči le, če imajo človeška bitja veliko spoštovanja, obzirnosti in ljubezni drug do drugega. Marks je to želel urediti politično in je s tem povzročil velik nered, kaos, nasilje. Zaradi njegove ideologije, ki je bila namenjena ljudem, je v 20. stoletju umrlo več kot 100 milijonov ljudi. Vendar ta ideologija govori o lastnostih običajnih ljudi, zaradi nje so umrli običajni ljudje. To je zato, ker se je to sijajno idejo poskušalo implementirati na napačen način ‒ to pa je katastrofa. Zakaj ni komunizem uspel? Zato, ker Marks, ki je morda veliko vedel o ekonomiji in podobnih stvareh, ni razumel človeške narave. Iskreno je verjel in govoril o tem, da bo bodo ZDA prva nacija, ki bo postala komunistična. Kako zelo se je zmotil. Prepričan je namreč bil, da bodo komunistične postale najprej bogate nacije, ki bodo potem delile vsem ostalim, s čimer bi ustvarili prečudovit svet. Sijajna ideja, vendar je na svetu tako, da komunisti postanejo najbolj revni med revnimi. Tudi danes je tako, da so komunisti najbolj revni od revnih. To pa v resnici pomeni, da tisti, ki imajo, ne želijo deliti, in tisti, ki nimajo ničesar, želijo deliti.

Na koncu je ideja komunizma, ki je v pozitivnem smislu vznemirjala ogromno ljudi, namesto velike romantične filozofije preprosto postala ideološka zloraba. Tudi to, kar zdaj govorim o potrebnih spremembah ekonomije, se ne bi smelo zgoditi od zunaj, z zakoni, ker bodo te spremembe potem tako kot ideja komunizma postale grde in nefunkcionalne. To se mora zgoditi z določenim občutkom inkluzivnosti.

Ni pomembno, kaj je všeč vam, ampak komu ste všeč vi

Ne gre za vprašanje, kaj je všeč vam, temveč za vprašanje, ali ste vi všeč vsemu, kar vas obkroža. Ali ste postali človek, ki se mu nihče ne more upreti. To, ali vam je nekaj všeč ali ne, sploh ni pomembno, kajti to, kar vam je všeč ali česar ne marate, sta samo dve različni obliki zlorabe. Všečnost izkrivlja vašo percepcijo. Če vam je nekdo všeč, ga v svojem umu poveličujete. Če vam nekdo ni všeč, ga zaničujete. V obeh primerih na pozitiven ali negativen način pretiravate in niste sposobni videti stvari takšnih, kot so. To je izkrivljanje življenja in če niste sposobni videti takšnega, kot je, potem ne boste nikoli sposobni upravljati življenja na pravi način. Ni pomembno, kaj je vam všeč, ampak komu ste všeč vi. Pomembno je, ali ste se razvili v človeka, ki ga ima rado vse; čigar prisotnost godi vsemu ne samo ljudem, celo rastlinam in drevju. Kako ste lahko všeč rastlinam in drevesom? Rastline in drevesa so izjemno občutljiva za to, kdo ste, in se odzivajo v skladu s tem.

Če postanete takšni, da vas vzljubi celo zemlja, po kateri hodite, potem boste videli, kako bo vse v življenju postalo blagoslov. Če pa niste všeč nikomur, potem boste videli, kako lahko postane vse, kar bi lahko bilo blagostanje in sreča, prekletstvo.

Ne obstaja prekletstvo nad človekom, temveč se to, kar si želite, po čemer hrepenite in se trudite, da bi imeli, spremeni v prekletstvo v vašem življenju. Vaše delo, imetje, odnosi, lastno telo in um ‒ to je pravi rak vašega življenja. Nesreča nikoli ne pade z neba. Stvari, ki so vam všeč, postanejo vzrok trpljenja in nesreče.

Če se potrudite, da postanete takšni, da boste všeč vsemu, potem ne bo nikogar, ki vsa ne bi mogel imeti rad; življenje bo bujneje cvetelo in vse, kar obstaja, vam bo od sebe dajalo le najboljše. Če pa se ženete zgolj za tem, kar vam je všeč, potem od življenja ne pričakujte vedno le najboljše. Lahko boste imeli vse, pa vendar ne boste imeli ničesar. V duhovnem procesu torej ne gre za stremljenje k všečnemu, ampak za prizadevanje, da sebe naredite takšnega, da vas vzljubijo celo ptice, da vas vzljubijo veverice, da vas vsak atom v tem obstoju vzljubi in vam služi.

Če vam obstoj ne služi, lahko delate, kar hočete, vendar nič ne bo delovalo v pravem smislu. Lahko se trudite, da postanete nekaj, lahko služite veliko denarja, pa se ne bo zgodilo nič. Prehajali boste zgolj skozi ciklus, krog, ne da bi se vas v življenju dotaknilo nekaj velikega. Želel bi, da se naučite mirovati, hoditi, sedeti, dihati na takšen način, da boste všeč celo stenam. Kako vedeti, ali ste všeč stenam? Vedeli boste. Ko postanete dovolj občutljivi, potem veste. Toda dovzetnost se vam ne bo zgodila, če boste polni sebe.

Manj ko ste polni samega sebe, več sprejemate; ‘večji’ ko ste, manj sprejemate. Če ste prepolni sebe, se vam ne more zgoditi nič večjega od vaših neumnosti. Če ne obstaja ‘jaz’, ‘mene’, ’moje’, potem v vas zaigra celoten obstoj, potem postanete inštrument Stvarnika. V nasprotnem primeru boste le kup misli, čustev, predsodkov in smeti. Vsakemu človeškemu bitju je dana izbira, da tukaj, na tem svetu, obstaja kot del Stvarnika, ali pa le kot kup misli, emocij in nesmislov. Izbiramo lahko v vsakem trenutku življenja.

Pravi izbor vas bo vodil k mestu milosti, kjer vas bo vsaka stena, vsak kamen, steblo, vsak atom v obstoju ogovoril v jeziku, ki ga boste razumeli. Sicer boste sami v tem neskončnem bivanju, z občutkom negotovosti in nestabilnosti, zavrti v psihološkem razvoju. To je izbira, ne dar. Tistemu, ki izbere prav, se zgodijo prave stvari; tisti, ki izbere napačno, je priča napačnim stvarem. Naš obstoj je zelo pošten in pravičen ‒ to bi morali vedeti.

Nikomur ne prizanaša. Ni tako kot v družbeni ureditvi, kjer se nekaterim uspe izvleči kljub pokvarjenim dejanjem. Ni pomembno, kdo ste, nihče ni izvzet. Če se vam zgodi bolečina, trpljenje ali nesreča, ne glejte okrog sebe in ne iščite krivca zunaj sebe. Nihče ni kriv, da ste nesrečni, nikomur se zaradi tega ni treba spremeniti ‒ razen vam samim.

Če ste bolni, kdo potrebuje zdravilo? Če ste lačni, komu lahko damo hrano, da bi bili vi siti? Samo vi sami si lahko pomagate. Pozabavati se morate s svojo rano, kajti vzrok vseh vaših žalosti in radosti je v vas ‒ temu se morate posvetiti. Prej ko se boste tega naučili, prej bosta v vaše življenje posijala milost in lepota.

Pri založbi Sanje je leta 2018 izšla knjiga Ustvarjanje življenja ali Notranje inženirstvo. Naročite jo na www.sanje.si ali kupite v hiši sanjajočih knjig na Trubarjevi v Ljubljani.

Preberite še: