Kako zdravje otrok trpi v gospodinjstvih, kjer so njihove matere zlorabljene?
Noma Bolani se živo spominja, kako je njen nasilni oče sredi avtoceste v ustavil avtomobil in njeni materi ukazal, naj izstopi. Stara je bila komaj šest let, a je sledila materi iz avtomobila in skupaj sta poiskali pomoč pri mimo vozečem vozniku.
Bolani je danes stara 38 let in ima hudo tesnobo, ki izvira iz zgodnjih otroških izkušenj odraščanja ob nasilnem očetu ter opazovanja, kako je bila njena mati tarča čustvenega in finančnega nasilja.
Ayesha, 34, iz New Delhija, je odraščala ob tem, da je gledala, kako je bila njena mati izpostavljena fizičnemu, čustvenemu in finančnemu nasilju s strani njenega očeta. Včasih je posegel tudi po molku, ki je trajal tedne, zavračal plačilo šolnin za Ayesho in njeno sestro ter se zatekal k fizičnemu nasilju z uporabo pasov, čevljev in včasih tudi kuhinjskih pripomočkov.
Ayesha ima sindrom policističnih jajčnikov (PCOD), ki vpliva na rednost njenih menstruacij in povzroča hormonske spremembe. Njen zdravnik verjame, da je stres, ki mu je bila izpostavljena v otroštvu, pomembno prispeval k poslabšanju njenega PCOD.
Tako kot Bolani tudi Ayesha nosi duševne brazgotine, ker je gledala nasilje, usmerjeno proti njeni materi.
Ko so matere izpostavljene nasilju, lahko otrok tudi telesno zboli, kaže naraščajoče število raziskav.
Vpliv na zdravje otrok
Zdravstveni podatki iz 37 držav podsaharske Afrike so pokazali, da so otroci, mlajši od pet let, katerih matere so doživljale nasilje intimnega partnerja (IPV), bolj verjetno zboleli za drisko in imeli simptome akutnih okužb dihal, kaže študija, objavljena lani v reviji The Lancet.
»Najpomembnejša je pravzaprav kumulativna posledica,« je povedal Abel Dadi, glavni avtor in epidemiolog na School of Health Research pri univerzi Charles Darwin v Avstraliji. Njegova študija je obravnavala izpostavljenost trem vrstam nasilja – fizičnemu, spolnemu in čustvenemu. »Ko se pojavijo skupaj, se njihov učinek poveča,« je dejal.
Dadi in njegova ekipa so ugotovili tudi močno povezavo med nasiljem intimnega partnerja ter zastojem v rasti pri otrocih v Burundiju ter med nasiljem in prenizko telesno težo otrok v Burkina Fasu, vendar rezultati niso bili dosledni v vseh državah.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priznava, da je nasilje nad ženskami pomemben javnozdravstveni problem. Globalno ena tretjina (27 %) žensk v življenju doživi nasilje intimnega partnerja, kažejo podatki WHO. V podsaharski Afriki so te stopnje še višje: nasilje v življenju doživi 45,6 % žensk.
Najbolj prizadete so mlade ženske, stare od 15 do 19 let. Do 19. leta starosti je skoraj četrtina mladostnic (24 %), ki so bile v razmerju, že doživela fizično, spolno ali psihološko zlorabo s strani partnerja, kažejo podatki WHO.
Čeprav je splošno sprejeto, da nasilje ogroža žensko duševno, telesno in spolno zdravje, njegov vpliv na otroke še ni deležen enake pozornosti.
A otrokovo zdravje in dobrobit sta med nosečnostjo povsem odvisna od matere, v zgodnjih letih pa v veliki meri, zato materino zdravje in dobrobit neposredno vplivata na otrokovo zdravje.
WHO, ki je leta 2019 skupaj z organizacijo UN Women razvila priročnik za preprečevanje nasilja nad ženskami, priznava, da se nasilje nad ženskami in nasilje nad otroki pogosto dogajata v istem gospodinjstvu.
Psihiater, kot je Bessel van der Kolk, avtor knjige The Body Keeps the Score, in zdravnik Gabor Mate, avtor knjige The Myth of Normal, sta v javnost močno prenesla tudi razumevanje vseživljenjskega vpliva otroške travme, zlasti odraščanja ob nasilnih starših.
Toda nasilje v družini je dolgo veljal predvsem za kazenskopravno vprašanje, ne pa za zdravstveno. V Indiji so na primer bolnišnice šele pred kratkim začele zdravstvene delavce usposabljati, da ga obravnavajo kot javnozdravstveni problem.
»Mislim, da to ni dobro razumljeno področje dela v smislu odziva sodišč ali odziva države na otrokove pravice,« je povedala Julie Thekkudan, svetovalka za Južno Azijo pri organizaciji Equality Now, globalni nevladni organizaciji, ki zagovarja pravice žensk in deklic.
Dosežen je bil sicer določen napredek, saj obstajajo znaki, da se nasilje v nekaterih državah z nizkimi in srednjimi prihodki zmanjšuje zaradi napredka pri opolnomočenju žensk.
Razlog, da ženske – zlasti na globalnem jugu – težko zapustijo nasilna razmerja, je po besedah Thekkudan tudi v tem, da so socializirane v prenašanje nasilja.
V družbah, ki imajo raje sinove in razvrednotijo hčere, se deklice socializirajo v prepričanje, da je njihov »namen v življenju, da se poročijo«, je pojasnila. Vztrajanje v zakonu, tudi če je nasilen, pa je razumljeno kot del »zagotavljanja, da se ohrani družinska čast«, je dodala Thekkudan.
To, skupaj z dejstvom, da ženske nimajo vedno finančne možnosti, da bi odšle, pomeni, da je odločitev še težja.
Dadi je dejal, da bi moral vsak načrt ukrepov na področju materinskega zdravja upoštevati nasilje intimnega partnerja in tudi duševno zdravje matere. Po raziskavah je večina takšnih ukrepov trenutno osredotočena v državah z visokimi prihodki.
V povprečju države, ki dosegajo boljše rezultate na indeksih enakosti spolov, običajno doživljajo tudi nižje ravni nasilja nad ženskami, kažejo povzetki, objavljeni v reviji The Lancet.
Vendar lahko višji ekonomski položaj ženske pomeni tudi večjo ranljivost. Ena študija iz podsaharske Afrike je pokazala, da je bila zaposlenost žensk, še posebej če so bile edine hranilke ali če so zaslužile več kot moški partner, povezana z višjo ravnijo nasilja intimnega partnerja.
Vsaka rešitev »mora biti večtirna, večnivojska,« je dejala Thekkudan. »Ne mislim, da obstaja ena sama rešitev, ki bi spremenila celoten sistem ali strukturo.«
