Ne bodimo sužnji strahu pred prihodnostjo.
Realnost tako danes ni prijetna, če si pustimo, da nas življenje vodi od zunaj. To pa je tudi tisto, od česar nas stvarstvo poskuša odvrniti s temi težkimi časi, ki jih preživljamo. Dojeti moramo namreč, da nismo lutke, ampak zavestni kreatorji svojega življenja. Mi smo tisti, ki odločamo, ali bo strah pred prihodnostjo naš gospodar in kaj se bo z nami dogajalo.
Sistem temelji na strahu
Slednje seveda ni lahko. Sistem, v katerem živimo, je narejen za dualnost in tako temelji na strahu. Tega pa nam seveda nihče ne pove. To je tudi težko spregledati, ker smo tako ujeti v kletko strahov. Drugega niti ne poznamo. Vzgajali so nas v pokornega vernika in državljana, ki je vedno samo izpolnjeval navodila od zgoraj. Vse to pa zgledno prenašamo na svoje zanamce in podrejene.
Kdor je bolj uspešen pri »zastraševanju«, zmaguje v današnjem sistemu na račun ostalih. Igra, ki jo vsi igramo, pa se imenuje monopoli. Pravila le-te pa dobro poznamo od otroških dni, ko smo se ure in ure igrali lastnike, dokler ni eden na koncu postal monopolist, ostali pa so ostali reveži brez vsega. To igro žal živimo danes.
Vendar smo tako majceni igralci te globalne igre, da se tega težko zavemo. Dokler ne ozavestimo strahov, ki nam vladajo v življenju, in se jih ne znebimo, se ne moremo osvoboditi težav sistema, ki se hrani ravno na teh naših strahovih.
Strah pred prihodnostjo hrani vsak po svoje
Posamezniki smo tako prepuščeni sami sebi v odkrivanju tega, kako si zagotoviti, da nas strah pred prihodnostjo ne bi preveč razjedal in nas oddaljeval od naše sreče. Vsak se poslužuje svojih metod.
Eni kopičijo materialne dobrine in upajo, da bodo v težkih časih lahko živeli od preteklega kopičenja. Drugi vlagajo ves svoj čas v odnose, da bodo le uspeli imeti dovolj odprtih vrat v primeru kakšne krize. Tretji strah pokopljejo globoko v sebe in ga zalivajo z raznimi drogami. Četrti se zatekajo k Bogu in se trudijo biti čim bolj »po volji Boga«, da jim bo v slabih časih ta naklonil vsaj kanček sreče. Peti pa spet najdejo kakšno drugo pot, kako nahraniti strah pred prihodnostjo.
Nihče izmed nas pa se na ta način ne znebi strahu, ampak ga samo toliko nasitimo, da le-ta da mir. Ko je spet lačen, iščemo nove načine, kako ga zadovoljiti.
Čas je, da množično opravimo s strahom pred prihodnostjo
V času gospodarske ekspanzije ta proces deluje za večino precej umirjeno. Strah ni preveč pogolten. Na žalost pa v dualnosti dobrim časom vedno sledijo slabi časi. V takšnih se nahajamo tudi mi danes.
Strah postaja nenasiten in zmanjkuje nam načinov, kako ga nahraniti, da nas ne bo zbujal ponoči, da ne bo povzročal živčnih zlomov, da nas ne bo privedel do samomora. Zato je čas krize blagoslovljeni čas, ko lahko s tem strahom v veliki meri počistimo. Proces sicer ni lahek, a pot obstaja.
Modreci so že pred tisočletji nazaj govorili o tem. A zavest ni bila na dovolj visoki ravni, da bi to ljudje množično dojeli. V tem času smo se morali še veliko naučiti skozi naše karmične lekcije in se soočiti s številnimi strahovi. Zdaj pa je čas, da množično opravimo s strahom pred prihodnostjo.
Univerzalni zakon sreče skriva pot do sreče
Rešitev se skriva v univerzalnem zakonu sreče, ki pravi, da delovanje iz srca (torej v skladu s sabo, s svojim notranjim bistvom, in ne iz strahov) prinaša notranji mir in srečo.
Razlika med nami in razsvetljenimi ljudmi je le-ta, da slednji nimajo strahov in lahko popolnoma delujejo iz srca.
Mnogi med nami bodo sicer rekli, da se morda bojijo le smrti ali pa nastopanja v javnosti, ki sta sicer dva izmed najpogostejših strahov pri ljudeh. Žal so ti tako ujeti v svet svojih strahov, da ostalih sploh ne vidijo več. Ogromno strahov je namreč podzavestnih, do katerih se na zavesten način izjemno težko dokopljemo.
Zato se je dobro poslužiti kakšne tehnike, kot je povezovanje z univerzalno zavestjo (oz. višjim jazom, dušo, kot individualno zavestjo), ki nam pomaga, da se dokopljemo tudi do tistih strahov, ki se jih ne zavedamo.
Na enak način se lahko rešimo tudi strahu pred prihodnostjo. Ni naša naloga, da ga hranimo, kot smo ugotavljali prej, ampak da ga odstranimo. Tehnik za to je kar nekaj. Mogoče pa je v prvi fazi najlažje, da preprosto sprejmemo najhujšo situacijo, ki se lahko zgodi v prihodnosti, in strah predihamo. Ko to storimo, lahko sledimo svojem srcu in ne počnemo stvari, ki hranijo naš strah, ampak tiste, ki nas razveseljujejo in polnijo naše srce. Tako ne kopičimo stvari zaradi strahu, ampak počnemo tiste stvari, ki nas veselijo. Ne vzdržujemo odnosov, ker nam bodo mogoče nekoč prišli prav, ampak preživljamo svoje življenje s tistimi, s katerimi nam je lepo. V kriznih trenutkih pa se nato zgodi, da smo točno ob pravem času na pravem mestu in krize ne doživljamo, pa čeprav se vse okrog nas podira.
Ozaveščeni kreatorji nismo sužnji okoliščin
To je zato, ker je vse, kar obstaja, del univerzalne zavesti, del informacijskega polja. Zrak, voda, naša celica, hiša, vse je iz informacij. Vse je povezano. Ko delujemo v skladu s svojim srcem, svojim bistvom, torej brez strahov, smo z vsem v ravnovesju.
Samo univerzalni zakon sreče moramo upoštevati in vse manj je trenutkov, ko hranimo strah, in vse bolj polno je naše srce. Strahu pred prihodnostjo pa je vse manj.
S tem pa tudi prenehamo biti sužnji sistema in zunanjih okoliščin, ampak postanemo ozaveščeni kreatorji, ki si sami krojimo srečo v skladu s svojim srcem.
Mag. Agata Kopač, Inštitut za sr(e)čno družbo
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
