Izpolnjevanje dolžnosti nam daje občutek, da delamo prav. Daje nam nekakšno jamstvo, da smo moralni, pravični. Ni nam treba razmišljati vsak hip na novo, kaj storiti in zakaj. Saj je vse jasno: stori, kar je tvoja dolžnost! Zakaj pa se potem dogaja, da nam po dolgih letih vestno izpolnjenih dolžnosti kdo očita, da mu nismo dali bistvenega?
Dolžnost je brezčutna
Občutek dolžnosti nas ne navaja na poslušanje in rahločutnost, nasprotno. Ne zanima ga, kaj o našem izpolnjevanju obveznosti menijo tisti, ki se jim posvečamo.
Ni vprašanje, ali jim je kaj do tega, kar moramo storiti. Dolžnost zahteva, da otroka peljem na sprehod (pa čeprav si danes želi le naročja, tišine in miru) ), da spečem potico (pa čeprav bi otroci raje videli, da se z njimi, spočita in igriva, nasmejem ob sladoledu), da zaslužim več za povečanje hiše (pa čeprav bi me družina raje videla doma) ...V vseh treh primerih ne čutim tega, kar želijo moji bližnji, še več, njihovi občutki ne smejo biti važni in niso umestni. Važno je živeti po zakonih boginje Dolžnosti in utišati govorico telesa in čustvovanja.
Gotovo, za otroke »moramo« skrbeti, če hočemo biti dobri starši, v službi je primerno biti skrbni in zanesljivi, važno je negovati svoje zdravje, narediti kaj za skupnost, vzdrževati stike s prijatelji in še marsikaj. Toda tega ne moremo zaživeti z ljubeznijo, če poslušamo Dolžnost. Dolžnost ne ve ničesar o naših željah, o našem značaju, počutju, o željah in potrebah drugega, o poslušanju nevidnih sporočil-
Ničesar ne ve o modrosti in ustvarjalnosti.
Pozna samo zapovedi, ki so vedno enake. Topo, brez sočutja, s pritiskom, s prebujanjem občutka krivde, z očitanjem skuša doseči izvedbo vnaprej določenega spiska obveznosti.
Čuteče telo
Kadar delamo iz srca, smo čuteči: poslušamo svoje telo, dojemamo, kaj čuti. Razumemo, če želi ali ne želi sodelovati v zadevi, ki se nam prikazuje kot neodložljiva dolžnost.
Telo bi bilo treba vedno poslušati, ker ima zelo veliko povedati. Z nelagodjem nas opozarja, da nismo izbrali pravega trenutka za določeno opravilo ali pa ne pravega načina in da prehajamo v delovanje, ki ni dobro za nas.
Takrat nam pomaga, da se ustavimo in sprejmemo namig. Ta nam govori, da še nismo pripravljeni in da tudi nimamo pregleda nad drugimi možnostmi. Telo nas vabi, naj poskusimo drugače ali drugič.
Svečeniki v templju Dolžnosti
Dokler mislim, da moram nujno narediti prav to in sicer tu in zdaj, kot da gre na življenje in smrt, sem samo svečenik malika Dolžnosti, ki vlada moji vesti. Vemo, da svečeniki nikoli niso bili svobodni; bili so (sicer spoštovani) ujetniki in varuhi templja, last svojega malika, ki ga niso smeli zapustiti.
Tudi mi si lahko pridobimo ugled v okolju, če skušamo biti brezhibni. To pa še ne pomeni, da smo odgovorni.
Preveč zaupamo v jamstva, ki nam jih daje Dolžnost. Premalo se zavedamo, da ima zadnjo besedo resnica o tem, kar smo čutili, ... ne pa, kaj smo delati in mislili, in da nam življenje vrača občutke, ki smo jih vanj vlagali.
Premalo zaupamo v razsežnosti svojega svobodnega uma, v širino srca, v globino naše povezanosti z dogodki in ljudmi, ki nam lahko pomagajo izbirati drugačne poti.
Če se umaknemo iz templja boginje Dolžnosti, začnemo častiti božje stvarstvo in vse notranje bogastvo v sebi in drugih. Začutimo, od kod vse lahko črpamo, koliko je možnih poti in kako ni nobene sile.
Izbiram ali moram?
Pogoj za odgovornost je široka možnost izbire, zavestno odločanje med raznimi možnostmi.
Moralni človek živi na svobodi, razmišlja široko in odklanja priganjanje. Še zdravnik na urgenci si vzame čas, da razume, kaj se dogaja, da bo lahko postopal odgovorno ... mi pa pogosto mislimo, da moramo samo nemudoma izvajati notranje ukaze in živeti po spisku, ki ga vsak dan predstavi Dolžnost s svojim skrajno omejenim in večno enakim pogledom na stvarnost.
Prav tako si odgovorni zdravnik na urgenci ne pusti ukazovati glede tega, kako mora postopati, saj sam odgovarja za svoj oddelek in za posledice.
Mi pa pogosto dopuščamo, da nam kdo določa, kaj moramo nujno storiti ... ker se nikoli ne počutimo avtoriteta na svojem oddelku ...
Dolžnost namreč pozna samo glagol MORATI ...medtem ko slovar vsebuje na tisoče glagolov, s katerimi lahko izrazimo pot cilja.
Kruti sadovi izpolnjenih dolžnosti
Če razmišljamo svobodno, kmalu odkrijemo, da so taki spiski kruta samoprevara. Vse lahko naredim za otroka, pa se ne bo počutil ljubljenega, če nikoli ne začutim njegovih skritih stisk, želja, upov ...
Kadar dajem zato, ker mi to veleva dolžnost, sem ali brezčuten ali pa trpim, ker si v resnici ne želim tega, kar delam, a notranji ukaz me sili, da se pokorim.
Ali bi bili mi sami srečni, če bi dobili karkoli na ta način? Zato, ker se drugi čuti prisiljenega?
Zakaj potem mislimo, da bi drugi lahko kaj imel od naših natančno izpolnjenih dolžnosti?
Boleča ironija usode je v tem, da bi se tudi drugi MORAL počutiti srečnega in hvaležnega, ker sem opravila vse svoje dolžnosti do njega ...
Krog je tako sklenjen: vsi delamo vse, kar smo dolžni delati, in vsi skupaj smo zato nesrečni. Zadovoljna je samo Dolžnost, ker ji vsi služimo. To je slika mnogih vzglednih družin, v katerih se potem običajno pojavi dežurni upornik, ki hoče osrečiti sebe in prelomi z dolžnostjo.
Eno samo občuteno srečanje na leto je boljše od vsakodnevnih obiskov iz gole dolžnosti. Imejmo pogum prečistiti življenje na ta način, veliko več bomo dali in veliko več prejeli.
Kdor pa od nas očitajoče zahteva izpolnjevanje dolžnosti, ostaja ujetnik. Ne moremo ga rešiti njegovih verig, lahko ga le razumemo. Lahko ga vabimo, naj si jih sname, predvsem pa lahko odklanjamo njegovo priganjanje, naj si v imenu ljubezni tudi mi nataknemo take verige, kot jih nosi sam. Na žalost ljubezni ne pozna in ne ve, da ljubezen osvobaja.
Delati s srcem
Delati s srcem pa pomeni, da opazujemo svoje obveznosti z občutkom in posluhom zase in za drugega. Kar naredimo iz srca, drugi začuti kot pristno dajanje, ne kot izpolnjeno dolžnost. Čuti, da je namenjeno njemu, da gre za odziv na vzgib njegovega srca.
Siliti sebe je vedno narobe, ker teptamo telo in srce. Predvsem pa se s tem naučimo siliti drugega, na primer svoje otroke. Učimo jih, kako žrtvovati želje in občutke na oltarju Dolžnosti.
Karkoli izsiliti je vedno neučinkovito in grenko predvsem za nas same. Zakaj bi ne iskali drugih poti namesto sklicevanja na Dolžnost? Zmeraj je mogoče iskati še drugo možnost. Kadar gre za nujne primere, ko mora na primer otrok v bolnišnico, imamo tudi v tistem primeru zelo veliko alternativ v svojem pristopu. Če iščemo s srcem, jih najdemo.
Hvaležnost se rodi iz resnice
Samo v popolnem odmiku od logike priganjanja lahko postajamo samozavestni, resnično zanesljivi v svojih obljubah, ker so podprte z resnico telesa in srca. Postajamo močni in resnično moralni.
Drugi od nas prejemajo samo, kar smo res hoteli podariti, zato niso dolžniki in se ob nas počutijo svobodne. Nihče se nam ni prisiljen oddolžiti za vse hudo, ki smo ga prestajali ob izpolnjevanju težkih dolžnosti. Ni nam treba čakati na povračilo, ker smo že užili hvaležnost: hvaležno nam je naše lastno telo, naše lastno srce.
Šele kadar smo v svojem dejanju z dušo in telesom, brez vsakega nasilja nad seboj, bo drugi obdarovan.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
