Neplodnost je travmatična izkušnja, ki v temelju zamaje doživljanje sebe, odnosov in sveta

PISMO MLADI MAMICI, KI JE “IZGUBILA” PRIJATELJICO, KI SE BORI Z NEPLODNOSTJO.

Neplodnost je travmatična izkušnja, ki v temelju zamaje doživljanje sebe, odnosov in sveta (foto: pexels) pexels
8. 6. 2021

Draga mamica, ki se nahajaš v poporodnem obdobju, v katerem se pretakajo reke nasprotujočh se čustev - od veselja, ljubezni, do strahov, žalosti in krivde. Ki tako kot tvoj otroček potrebuješ in si zaslužiš čutiti, da si nošena, podprta in ljubljena…Ki želiš s svojmi dragimi ženskami deliti skrbi, pa tudi veselje in vsakodnevne izkušnje…a ena od njih manjka. Prijateljica s katero sta si morda leta delili najbolj ranljiva občutja je “izginila” in morda se nista slišali že več mesecev. Njena odsotnost pa je v tebi prebudila občutke zavrženosti, nepomembnosti, izdanosti in jeze. Ne razumeš zakaj ti ne more vsaj pisati, zakaj ji je vseeno zate in tvojega otročka, o katerem sta leta nazaj morda skupaj sanjali. Zakaj ne zmore biti vesela zate in biti del tvojega življenja? 

Morda se zavedaš, da se prijateljica že dolgo trudi, da bi postala mamica, da je morda poleg tega ne dolgo tega doživela spontani splav, a ne razumeš kakšno vezo ima to s tabo. Ne moreš razumeti njenega umika, in prepričana si, da bi ti na njenem mestu kljub svoji žalosti bila vesela zanjo… In ta občutek zapuščenosti boli, še toliko bolj, kadar zanjo ni besed… kadar je ovita v  tišino. 

Draga mamica, žal mi je, da v tem tako svetem in pomembnem obdobju ob tebi ni tvoje prijateljice… Žal mi je, da vaju je bolečina neplodnosti, ki zareže tako globoko, da včasih ni besed, pripeljala do točke, ko vajini reki življenja v trenutnem obdobju ne tečeta več vzporedno. To boli in lahko prinese nove solze ob spoznanju izgube. Izgube, ki potrebuje svoje žalovanje in čas…

Čas, ki je drugačen zate kot zanjo…Čas za lastne procese, ki so edinstveni in nove odnose. Za to, da sprejmeta v svoje življenje nove ljudi, s katerimi bosta v tem obdobju plavali skupaj, a tokrat druga brez druge. Ki si z vama delijo in razumejo vajine trenutne stiske in hrepenanja, ki vama lahko zrcalijo vajino vrednost in dajo občutek, da nista sami. Kajti to obe tako zelo potrebujeta in si zaslužita. 

Draga mamica, verjamem, da čutiš, da je njen odziv popolnoma nesočuten, a danes bi želela z lučko posvetiti tudi na njeno izkušnjo, ne ker bi želela odvzeti vrednost tvoji bolečini, temveč ker vaju je ločila krivica: neplodnost. In o njej bi ti rada spregovorila.

Neplodnost je travmatična izkušnja, ki v temelju zamaje doživljanje sebe, odnosov in sveta. Vse kar je tvoja prijateljica sanjala in načrtovala se je sesulo, in velikokrat pari doživljajo, kot da stojijo sredi ruševin starega sveta, svojih načrtov in hrepenenj, z obrazom in telesom prekritim s prahom in krvjo, do te mere, da morda niti sebe ne prepoznajo več. 

V tem obdobju bolečine in neštetih nevidnih izgub, ki se jih ostali sploh ne zavedamo, so lahko vsi opomniki zunanjega sveta (novice o nosečnosti, nosečnice na ulici, "babyshower", krst, dojenčki in mlade mamice, pa čeprav so to prijateljice) nov sprožilec, ki prebudi neverjetno bolečino. 

Bolečino zaradi izgube otročka, ki si ga tako želita in po katerem hrepenita. Bolečino zaradi otrok/a, ki so umrli v času nosečnosti. Bolečino zaradi izkušnje spočetja otroka kot nečesa intimnega, lepega, toplega. Bolečino zaradi izgube izpopolnjujoče in povezujoče spolnosti, ki se hitro spremeni v nekaj mehanskega kar morata storiti v točno določenem trenutku, čeprav si tega takrat sploh ne želita. Bolečino zaradi izgube partnerskega odnosa kakršen je bil preden sta se zavedla težav s plodnostjo. Bolečino zaradi izgube izkušnje nosečnosti, poroda, dojenja,vzgoje... Bolečino zaradi izgube lastne identitete kot mame. Bolečino zaradi izgube sanj, hrepenenj in vizije njunega družinskega življenja. In morda tudi bolečino telesa in duše zaradi težkih izkušenj in posledic zdravljenja ali postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo. 

In ko je ta bolečina razgaljena in tako zelo sveža, včasih ženska ne zmore drugega kot umika, morda celo brez besed, medtem ko se lomi v bolečini, ter upa, da prijateljica ne bo mislila, da je najbolj grozna oseba na svetu. Ne želi je prizadeti, a včasih ne zmore drugačnega odziva. Ne še. Ne na tem delu njene poti oz. procesa. Kar pa nikakor ne pomeni, da bo tako za vedno. 

Morda bosta vajini reki v nekem drugem obdobju in po tem, ko bosta ločeno preplavali določene dele in procese, ponovno našli vzporedno pot in skupno rast. 

A tudi v tem obdobju ločene poti in bolečine, v vajinih strugah ostajajo sledi druga druge in vajinega prijateljstva, ki vaju je zaznamovalo za vedno.

Tjaša Šuštar,

Mag. Zakonskih in družinskih študij

Zakonska in družinska terapevtka stažistka