Kolumna: Nešteto odtenkov mavrične bližine

Kako sem zamenjala 50 odtenkov sivine za nešteto odtenkov mavrične bližine

18. 2. 2015

''Pokaži mi najslabše'', pravi Anastasia Steele, junakinja filmske priredbe knjižne uspešnice, ki si ga je v samo štirih dneh v Sloveniji ogledalo 48.566 gledalcev. Mlada prodajalka vstopnic mi je pojasnila, da je občinstvo zelo pisano, tudi sivo. Zanimiv je za upokojence, prevladujejo pa mladi. ''Premladi, ki so šele na začetku srednje šole'' mi pove. Filma še ni uspela videti. Pospremila me je z upanjem, naj uživam. Tudi sama sem upala na to.

Priznam, da me je knjiga navdušila. Do te mere, da sem o njej napisala svoj prvi prispevek 50 odtenkov kritike. Knjigo sem brala v nekem drugem, temačnem obdobju. Ko sem ljubezen povezovala z bolečino. Z besedami ''Jaz se ne ljubim. Temveč f****. Silovito.'' me je takrat premamil sadomazohistični svet Christiana Greya. Kar ne pove veliko o knjigi, pove pa veliko o mojih takratnih željah. Hrepenela sem po dominantnem moškem. Kar je bilo tragično. Sočasno sem hrepenela po lastni podrejenosti. Kar je bilo tragikomično. V tistem obdobju sem bila namreč samooklicana emancipirana ženska, ki ljubezni ni potrebovala. Oziroma sem se vztrajno prepričevala, da je ne potrebujem. Živela sem po logiki: kdo potrebuje rožnate odtenke dvojine, če si lahko vsak dan odet v črno zavetje varne ednine!?

Zaradi navdiha, ki sem ga čutila ob knjigi, me je zanimalo, kako bom zgodbo (po)doživela. V kino sem šla sama. Kar ni bila povsem prostovoljna odločitev. Povabila sem namreč nekaj prijateljic, vendar so mi vse odkrito priznale, da jih film ne mika. So pa dodale, da bi šle z veseljem z mano na pijačo. Spoznanje, da so namesto odtenkov sive izbrale mojo bližino, me je razveselilo. Ena izmed njih je predlagala, da si ogledava Teorijo vsega - film o ženski, ki se ni podredila moškemu (Stephenu Hawkingu), da bi zadovoljila njegove spolne fantazije. Temveč se je žrtvovala z namenom, da je svojemu možu omogočila doseganje ciljev, ki so zaradi njegovih telesnih omejitev segali onkraj njegovih zmožnosti. In zato ni postala zagrenjena, bleda senca ženske, ki bi lahko bila, če ne bi ravnala v skladu s svojimi moralnimi načeli. Na srečo je Teorija vsega posneta po resnični zgodbi, medtem ko je 50 odtenkov sive fikcija.

To, da so moje prijateljice zavrnile povabilo, je potrdilo, česa si ženske v mojem življenju ne želijo – gledati (ali živeti) filma o ženski (beri: punčki), ki se podredi, da bi v igralnici uresničila infantilne spolne fantazije bogatega fantka. Pri čemer niti ne vemo, od kod izvira njegovo bogastvo. Prepričana sem, da nobena moja prijateljica ne bi ''padla'' na moškega, ki je bogat in ne pojasni svojega vira dohodkov. Morda so res preveč zahtevne, v kolikor zahtevnost pomeni, da si ne želiš čez nekaj let obiskovati svojega dragega v zaporu.

Film sem si ogledala na pustni torek. In se presenetila. Maske so padle, saj me je razgalil in pretresel. Spomnil me je namreč, kdo sem bila. In kaj na Mr. Sivem me je med branjem navdušilo. Dobil me je na besedo. Natančneje, na vprašanje, ko je svojo submisivno izbranko vprašal, kdo je bil usoden za njeno navdušenje nad angleško književnostjo – Charlotte Bronte, Jane Austen ali Thomas Hardy? Ker je Thomas Hardy prvi avtor, ki sem ga obsesivno brala, sem bila očarana. Že od začetka srednje šole sem namreč sanjarila, da bi spoznala moškega, ki ve, kdo je imeniten angleški pisec. To pa ni bilo edino, kar me je navdušilo pri knjigi. Pritegnilo me je tudi priznanje Mr. Sivega, da ni zmožen ljubiti. Verjela sem, da ranjeni ljudje ljubezen upravičeno povezujejo z bolečino. Česar takrat nisem razumela (in še vedno ne razumem) pa je: zakaj bi želel povzročati bolečino drugemu? Bližja mi je bila ideja, da povzročaš bolečino sebi. In da prejemaš ljubezen, ki je povezana s trpljenjem in bolečino. Kar je z današnje perspektive zame srhljivo.

Ranjeno, zmedeno in raztreseno junakinjo, ki se je raje podredila, kot da bi izgubila njegovo bližino sem razumela. Takrat. Ob gledanju filma pa nič več. Nekje na polovici sem se izgubila v sivini. Rahlo vznemirjenje je kmalu preglasil nemir in upanje, da bo filma kmalu konec. Ne zato, ker bi bil dolgočasen. Temveč pretresljiv. Ker sem podoživela zgodbo, ki sem jo brala v nekem drugem prostoru in času. Ko sem se skrivala v odtenkih sive, ker sem se neudobno počutila v barvah. In živela v želji, da mi nekdo pokaže najslabše. Med gledanjem sem začutila svojo preteklost, zapiranje svojega srca, umikanje rok, bežanje pred objemi. Podoživela sem občutke, ki so izvirali iz potrebe po samo-kaznovanju in omejevanju lastne sreče.

To, da me je film pretresel, me je osvobodilo. Zaskrbljujoče bi bilo, če bi me navdihnil in bi se v katerem koli od junakov prepoznala. Me pa nekoliko skrbi za tiste, ki ob tem filmu hrepenijo, žarijo od vznemirjenja in si želijo izkusiti podoben odnos. Žal mi je za tiste, ki hrepenijo po tem, da jim nekdo povzroča bolečino. Na svetu je tako ali tako preveč bolečine. In najbrž si jo že sami povzročamo dovolj.

Nočem moralizirati o tem, če je film primeren ali ne. Če je dober ali ne. Vsak vidi v filmu tisto, kar želi videti. Ali pa sploh ne. Podobno kot moje prijateljice, ki hrepenijo po ljubezni brez bolečine. Živijo ljubezen brez bolečine. In si, kadar ljubezen boli ter je v njej preveč praznine, zavetje poiščejo v ednini.

Ni mi žal, da sem si film ogledala. Spomnil me je namreč, da sem hrepenenje po bolečini zamenjala za hrepenenje po topli, nežni bližini, ki se lahko udejanji v ljubezni dvoedini.

Spoznala sem, da ne želim v nobeni dimenziji življenja več trpeti. Temveč živeti. In da vsak dan zamenjam 50 odtenkov sivine za nešteto odtenkov mavrične bližine.

Danaja Lorenčič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri