"Partnerski odnos, kaj je to?" Se v tokratnem zapisu sprašuje Lidija Jakljevič, učenka AEQ metode 4. stopnje in učiteljica AEQ odnosov 1. stopnje.
Ali je partnerski odnos tisti odnos, kjer se dva ne kregata, ampak probleme ‘“rešujeta" z molkom? Ali je to odnos, kjer se partnerja nenehno kregata ter sta kot pes in mačka? Ali je partnerski odnos, kjer dva težave “urejata” z nenehnim begom vsak na svojo stran, v neodložljive obveznosti, ki jih nikoli ne zmanjka? Ali je to odnos partnerjev, ki se imata super, samo njuni otroci imajo ogromno kroničnih težav? Ali so to odnosi, kjer ves čas menjavajo partnerje? Morda je to istospolna zveza? Ali pa odnos, kjer vsak tlači vase? Ali pa je to nekaj povsem drugega?
Partnerski odnos je odločitev (Gostečnik), da bomo raziskovali in se učili o sebi ter partnerju.
Vsak s svojo zgodovino, potrebami, željami, hrepenenji in vrednotami, ki pa morajo biti v partnerskem odnosu enakovredne.
Partnerski odnos je uravnovešen sistem, kjer se dva nasprotno neuravnovešena sistema združita v en sistem, ki ima dve glavi, štiri roke in štiri noge. Tako združena lažje premagujeta vsakdanje ovire, ki jih prinese tok življenja. Učinkovitejša sta namreč skupaj, kot pa vsak zase.
Ženska, usklajena s svojo telesno strukturo in funkcijo, vidi široko in dolgoročno - vidi gozd. Moški, usklajen s svojo telesno strukturo in funkcijo, vidi kratkoročno in ozko, usmerjen je na cilj - vidi drevo. Enako pomembna sta oba.
Ženska, ki ima pregled nad celotnim gozdom, usmerja moškega, katero drevo naj poseka, da bosta imela pozimi toplo, vendar na način, da bo to dejanje povzročilo najmanj škode za njuno prihodnost. Moški zna kvalitetno izvesti dejanja, vidi drevo, sposoben ga je podreti in pripraviti drva za kurjavo. Tako je ženska zadovoljna in mu lahko zaupa, da bo kvalitetno izvedel dejanja. Moški pa čuti, da je pomemben ženski in ji lahko zaupa, da ga bo dobro vodila.
Partnerski odnosi nas spremljajo na vsakem koraku, teorije na to temo je veliko napisane, a praksa je vse prevečkrat drugačna, kruta, boleča in zahtevna.
Običajno skopiramo odnos, ki so ga imeli naši starši in ga imamo za “normalnega”. Dodamo mu malo sodobnosti, zaradi česar na prvi pogled deluje drugačnen in boljši. Če se vanj ne poglobimo, zaradi SMI (senzorno-motorne iluzije) in strahu, kaj nam bodo nove globine razkrile, ne vidimo vseh nepravilnosti, pomanjkljivosti in entropije. Zadovoljimo se s površinskimi in plitvimi odnosi. Mnenja smo, da v kolikor partnerska zveza razpade, je odnos očitno slab, v kolikor pa dva ostaneta skupaj, je odnos dober. Čas pa teče in nič ne reče. Neurejenost v odnosu povzroča entropijo ali navzven, tako da se odnos slabša, ali pa na vznoter, tako da povzroča potisnjena energija vedno več kroničnih težav.
Kreganje in nasilje so bili še do nedavnega povsem običajni deli odnosa, danes pa so že v manjši intenziteti osnova za razdor odnosa. Imamo dva ekstrema, kaj pa je vmes? Ni globine, ki bi ponudila širino, ni čustvene zrelosti, vse je le instant in površinsko. SMA, SMI in SMO (senzorno-motorna amnezija, iluzija ali odtujitev) nam onemogočajo prepoznati in urejati toksične odnose.
Partnerja zaradi SMI in SMO dojemata svojo neuravnovešenost kot normalno in pravilno. Ali pa menita, da ne moreta spremeniti ničesar; takšna je pač usoda. Ta neuravnovešenost ju sili v soodvisnost, eden brez drugega ne funkcionirata, pogojujeta, iščeta šibkosti drug drugega in se spravljata v vedno večjo nemoč. Neizbežna posledica nemoči pa je vedno sovraštvo, prezir, maščevanje, bes in gnev. Ta entropična agresivna čustva so osnovne sestavine neuravnovešenega odnosa, pa če si upamo to videti in priznati ali ne.
Otrok, ki se rodi v takšen neurejen odnos, prevzame vlogo rešitelja.
Deluje kot lepilo, ki združuje dve nepovezani enoti. Uravnoveša odnos staršev, da družina, od katere je življenjsko odvisen, ne razpade. Nastala entropija povzroči deformacijo in spremembo strukture otrokovega telesa, da ustreza funkciji, ki jo narekuje okolje. Tako se mora že zelo zgodaj odpovedati svoji avtentičnosti izražanja in vedenja ter ima vedno več težav v razvoju. Prisiljen je prevzeti neučinkovite vzorce staršev in razviti SMA, SMI in SMO, ki mu to adaptacijo omogočajo.
Otrok ustvari kronično neravnovesje, ki se ga vedno manj zaveda, saj tako okolica od njega zahteva in ga sčasoma razume kot ravnovesje. Postane odvisen od odnosa s staršema, ker je brez njiju v neravnovesju, ki se ga niti ne zaveda. Samostojnost ga spravlja v dvom in strah. Sčasoma se vsaj delna odcepitev od staršev le zgodi in življenje za takšno osebo postane težko. Vedno bolj opaža, da mu nekaj manjka.
Najde osebo, ki ima nasprotno podzavest, vzpostavi se privlačna sila med njima v obliki potrebe “rabim te”, ki jo pogosto zamenjamo za ljubezen. Ustvarita odnos, ki se zdi na zavestni ravni povsem drugačen, na podzavestni ravni pa je kopija odnosa med očetom in mamo. Iz prvotne učinkovitosti in lahkotnosti, ki jo ustvari začetna zapolnitev praznine, ki jo poimenujemo zaljubljenost in je v domeni zavesti, v odnosu vedno bolj prevzema vlogo podzavest (avtopilot). Odnos tako postaja vse bolj rutinski ter neučinkovit in sili vse udeležence v vedno večje kronične težave.
Zakon o ravnovesju deluje ves čas in sili neučinkovite sisteme v razpad.
Ker sta oba partnerja od zveze odvisna in ne razpadeta navzven, začneta razpadati odznotraj. Nered, neučinkovitost in entropijo preneseta na naslednjo generacijo in/ali pa jo spremenita v kronične težave. Tako se začaran krog nadaljuje, a je vse bolj zahteven, saj je vsaka generacija podvržena večjim zahtevam okolja in večji kompleksnosti življenja. Tako začnejo družinske veje, ki niso učinkovite, počasi usihati.
Tehnološka revolucija je sesula ravnovesje in omogočila, da ima lahko otroka oseba, ki je telesno sicer zrela zanj, a ima premajhno čustveno zrelost, da bi mu lahko omogočila normalno odraščanje brez kroničnih težav. Hkrati pa se ta otrok rodi v veliko bolj kompleksno okolje od tistega, v katerega so se rodili njegovi starši. To pa zahteva še višjo podzavestno čustveno zrelost, ki se je ta otrok nima kje naučiti. Iz tega razloga je prisiljen višati SMI, ki mu omogoča življenje, kljub veliki razliki med podzavestno in zavestno čustveno zrelostjo ter učinkovitostjo. Ravno ta SMI, kateri doda še starševo, mu onemogoča, da najde sebe in izbere področje, ki ga veseli in mu ustreza. Tako se vsak dan manj čuti in 'išče' sebe ter ravnovesje v različnih odvisnostih (od dela, drog, alkohola, spolnosti, športa…), ki ga vodijo naprej v vse vrste kroničnih težav.
Ravno kronične težave staršev in otrok ter stres testi, ki jih prinese tok življenja, silijo v iskanje rešitev in omogočajo spreminjanje. Z učenjem AEQ metode lahko nastali kaos v odnosu pričnemo počasi urejati tako, da vsak partner viša svojo čustveno zrelost, ki je primerna višanju kompleksnosti življenja.
Partnerja nižata SMA, SMI in SMO, kar jima omogoči, da sebe, partnerja in otroka bolje čutita, razumeta, sprejemata in spoštujeta. Tako partnerja več problemov uredita, kot jih naredita. Vedeta se vedno bolj kot odrasli osebi, na otroke pa prenašata vedno manj nereda, saj ni potrebe, da otrok ohranja in ureja odnos staršev, ker to znata urejati sama.
Otroku s tem omogočita naraven proces odraščanja in osredotočenosti na to, kaj v resnici želi biti. Otrok ima možnost, da izkoristi svoj potencial in ga usmeri v svoje želje. Žrtvuje širino na področju, ki je usklajeno z njim. Slednje mu omogoči globino, kjer začuti zadovoljstvo in izpolnjenost. Ko to obvlada, se mu odpre v tej globini širina. Starša to začutita in ga podpreta ter mu nesebično pomagata pri odraščanju. Otroka spustita, ko dozori. Otrok je zadovoljen s seboj, ker sta z njim zadovoljna tudi starša. Družinsko okolje postane varno zavetje z nizkim pritiskom, kar omogoča primerno spontano in avtentično vedenje ter primeren razvoj otroka.
Učenje AEQ odnosov nam omogoča razumevanje, kaj to odnos sploh je, predvsem pa, kaj pomeni imeti kvaliteten partnerski odnos. Spoznavamo, kaj pomeni ljubiti partnerja, ker nas ta dopolnjuje in ga želimo imeti ob sebi brez pogojev in motivov, ne pa zato, ker ga potrebujemo. “Potrebujem te” namreč ni enako kot “ljubim te”.
Izhod iz teh zakoreninjenih stanj in ugotovitve, ki jih nova spoznanja prinesejo, so zahtevne, boleče ter naporne, kot se za resnico, ki boli, spodobi. A so zadovoljstvo, učinkovitost in sintropija, ki jih ta proces prinese, neprimerno večji.
Iz lastnih izkušenj lahko rečem, da je teorija o partnerskih odnosih eno (razumevanje, sprejemanje, prilagajanje...), medtem ko je nekaj povsem drugega, učinkovitega, mogočnega in trajnega, ko dejansko začneš oziroma si upaš čutiti in videti svoje sence, ki jih sicer naslavljaš na partnerja. Predvsem pa, ko začneš spreminjati poleg zavesti še podzavest in višati čustveno zrelost ter učinkovitost.
Zavest-podzavest-telo postajajo vedno bolj povezani.
Vedno bolj postajaš odgovoren, učinkovit v reševanju težav in gradiš kvaliteten odnos s seboj, ki je temelj vseh drugih odnosov. Začneš spoštovati zakon časa in zakon ravnovesja, ki velja za celotno vesolje. Tako omogočiš sebi, partnerju in otroku kvalitetnejše življenje, ki ne temelji več na “potrebujem te”, ampak “ljubim te, spoštujem te, sprejemam te, razumem te”. Slednje pa niso zgolj besede, temveč dejanja, ki imajo trdne temelje.
Otroku z zgledom in dejanji kažemo, kaj je odnos, s tem pa mu omogočimo boljše izhodišče za njegovo prihodnost ter za raziskovanje globin, ki odprejo širine. Teorija odnosov tako počasi dobiva dejansko obliko z izkušnjami in prakso.
Vem, da tudi mene čaka še veliko dela na področju odnosov, a ko se ozrem nazaj, vidim in čutim, da smo na dobri poti ter da so naši temelji vedno bolj stabilni.
V kolikor opažate oziroma si želite izboljšati ali vzpostaviti kvaliteten partnerski odnos, vas vabim na aktivno učenje AEQ metode, da spoznate najprej sebe in svoje sence, nato pa še ostale.
Lidija Jakljevič, lidija-aeq.si, učiteljica AEQ metode 3. stopnje in učenka AEQ metode 4. stopnje 2. modul, AEQ dihanja 2. stopnje, AEQ odnosov 1. stopnje
VEČ INFORMACIJ NA: www.lidija-aeq.si