Nova raziskava razkriva nevidno breme, ki ga v partnerskih odnosih pogosteje nosijo ženske.
Kdo skuha večerjo, opere perilo ali pospravi stanovanje, je razmeroma lahko opaziti. Veliko težje pa je videti človeka, ki ves čas razmišlja, kaj je treba kupiti, kdaj je naslednji pregled, kaj je treba urediti in česa družina ne sme pozabiti. Nova raziskava opozarja, da prav to nevidno delo v gospodinjstvu še vedno v večji meri prevzemajo ženske in da lahko razlike v dojemanju tega dela vplivajo tudi na zadovoljstvo v partnerskem odnosu.
Raziskovalci z Univerze v Queenslandu so preučevali 235 heteroseksualnih parov, ki so živeli skupaj. V povprečju so bili partnerji skupaj že 17 let, zato ni šlo zgolj za pare na začetku skupnega življenja. Raziskavo so julija 2026 objavili v znanstveni reviji Scientific Reports, Univerza v Queenslandu pa je ugotovitve 27. avgusta predstavila tudi širši javnosti.
Raziskovalce ni zanimalo samo klasično vprašanje, kdo doma naredi več, temveč so gospodinjsko delo razdelili na tri različne vrste bremen.
Tri vrste dela, zaradi katerih gospodinjstvo sploh deluje
- Prvo je fizično delo – kuhanje, čiščenje, pranje in druga opravila, ki jih običajno razumemo kot gospodinjska dela.
- Drugo je kognitivno oziroma miselno delo. Sem sodijo načrtovanje nakupov, organiziranje obveznosti, dogovarjanje terminov in vse tisto razmišljanje v ozadju, zaradi katerega vsakodnevno življenje teče.
- Tretje pa je čustveno delo – predvidevanje potreb drugih, skrb, tolaženje in zagotavljanje čustvene podpore družinskim članom.
Prav zadnji dve kategoriji sta pogosto bistveno manj vidni od polnega pomivalnega stroja ali kupa neopranega perila. Če nekdo opazi, da zmanjkuje zobne paste, jo doda na nakupovalni seznam, se spomni, da je treba naročiti otroka k zobozdravniku, razmišlja o darilu za taščin rojstni dan in ve, kdaj je treba kupiti novo hrano za psa, je opravil veliko dela, čeprav morda tisti dan ni prijel za sesalnik.
Ženske opravijo skoraj četrtino več miselnega dela
Rezultati so pokazali, da so ženske poročale o večjem deležu gospodinjskega dela pri vseh treh kategorijah. Največja razlika pa se je pokazala prav pri kognitivnem bremenu.
Ženske so poročale, da prevzemajo skoraj 25 odstotkov več razmišljanja, načrtovanja in organiziranja, povezanega z vodenjem gospodinjstva in družinskimi obveznostmi, kot so o njihovem deležu poročali njihovi partnerji.
To je tisto delo, ki ga pogosto opisujemo kot mentalno breme. Problem je tudi v tem, da je takšno delo težko opaziti. Oprana tla so vidna. Načrtovanje vsega, kar mora biti opravljeno naslednji teden, pa obstaja predvsem v človekovi glavi.
"Samo povej mi, kaj moram narediti"
Prav tu se skriva zanimiva razlika med opravljanjem naloge in prevzemanjem odgovornosti zanjo.
Partner lahko denimo brez težav odide v trgovino. Toda nekdo drug je moral pred tem ugotoviti, česa doma zmanjkuje, sestaviti seznam in se spomniti, kaj je treba kupiti.
Nekdo lahko otroka pelje k zdravniku. Nekdo pa se je moral prej spomniti, da je pregled potreben, poiskati ambulanto, rezervirati termin in poskrbeti, da takrat ni drugih obveznosti.
Zato stavek "Samo povej mi, kaj moram narediti" težave mentalnega bremena ne reši nujno. Človek, ki mora drugemu ves čas razdeljevati naloge, je še vedno tisti, ki vodi celoten sistem.
"Saj tudi jaz veliko naredim"
To lahko pomaga pojasniti nekatere zelo pogoste partnerske konflikte. Eden od partnerjev je prepričan, da prispeva polovico, ker kuha, pospravlja in vozi otroke na dejavnosti. Drugi pa ima občutek, da je kljub temu ves čas "vodja projekta", ki mora spremljati, kaj je treba narediti, kdaj in kako. Oba imata lahko občutek, da njun trud ni dovolj opažen.
In ko se takšna občutja kopičijo več mesecev ali let, spor pogosto ni več samo o nepomiti posodi. Gre lahko za veliko globlji občutek: "Ne vidiš vsega, kar počnem."
"Kdo je moral ves čas misliti na vse?"
Avtorici raziskave opozarjata, da moramo pri pogovorih o delitvi gospodinjskega dela preseči zgolj klasična fizična opravila. Gospodinjstvo namreč zahteva tudi nenehno razmišljanje, načrtovanje, predvidevanje in skrb – delo, ki ga je bistveno težje opaziti in priznati.
Prvi korak zato morda sploh ni popolna delitev vsakega opravila na polovico. Pomembno je, da partnerja najprej ugotovita, kaj vse sploh štejeta za delo.
Kdo spremlja, kaj doma zmanjkuje? Kdo načrtuje obroke? Kdo organizira družinske obiske? Kdo se spomni rojstnih dni? Kdo razmišlja o počitnicah? Kdo opazi, da je otrok zadnje dni bolj tih? Kdo rezervira preglede? Kdo ve, kdaj je treba plačati določene račune?
Šele ko postanejo takšne naloge vidne, se lahko partnerja zares pogovarjata o tem, kako so razdeljene.
Raziskovalci menijo, da bi lahko njihove ugotovitve v prihodnosti pomagale tudi pri oblikovanju smernic za partnersko terapijo. Ob tem opozarjajo, da so preučevali heteroseksualne pare, zato bo treba podobno dinamiko raziskati tudi pri drugih oblikah partnerskih in družinskih odnosov.
Vir: University of Queensland; Sarah P. Coundouris in Julie D. Henry, Scientific Reports, 2026.
