Vsakdo v življenju bije svoje bitke. Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. In vsakdo ima vsaj eno bitko, tisto, po kateri bi kot vojščak zaslovel in po kateri bi si ga zapomnili. Tisto, ki ga naredi najmočnejšega, ki ga najbolj izoblikuje, največ nauči in hkrati – najbolj utrudi.
Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni. Nekdo bije bitko zaradi pomanjkanja hrane, drugi doživljajo borbe v sebi, ki niso vidne zunanjim očem.
Nikar ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke. Nikar se jim ne posmehuj, ne pametuj o njihovih poveljih in ne skušaj poveljstva drugih prevzeti sam. In nikar ne zavidaj življenja drugemu, kajti nekatere bitke, celo tiste največje, so včasih očem nevidne, skrite za ščitom, čelado in masko nasmeha.
»Bravo, premagal si svojo težko bitko,« rečejo na koncu. Včasih ne vidijo, kako te je ta bitka porezala, potrgala, ti pustila brazgotine in utrudila tvoje številne dele, ki nikoli več ne bodo enaki.
Kar lahko naredimo za dobro sebe in človeštva, je le to, da spoštujemo pot vsakega posameznika, z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi, z vsemi plaketami uspehov in brazgotinami ran. In da mu preprosto pustimo, da bije svoje bitke, ob tem pa mu le ponudimo kozarec vode, ki ga bo ojačala, ko bo to potreboval.
Nekateri ob najtežjih bitkah pokleknejo, se smilijo sami sebi in iščejo sočutje v drugih, ob tem pa za padlo bitko krivijo vse ostale. "Ubogi, ubogi," so besede, ki si jih želijo in čustveno izsiljujejo.
Seveda je lepo potolažiti prijatelja, ki postoka, mu prinesti odejo in skuhati čaj ter tolažiti. Enkrat in dvakrat, morda trikrat. Več pa raje ne, saj mu s tem res ne pomagamo, prej škodimo. Največ, kar lahko storimo je to, da verjamemo vanj, da ima moč in pogum pobrati se in zmagati!
Spet drugi skrivajo svoje najtežje bitke, saj so v našem okolju sodno in očitujoče sprejete, včasih se zdi, da sploh ne dovoljene. Včasih prav tisti, ki so navzven vedno nasmejani in polni energije, za to masko skrivajo najhujše bitke in rane.
Zato nikoli ne sodimo ... Ne vemo, kaj se dogaja v človeku, zakaj je morda celo osoren, hladen, nesramen ali kaj drugega ...
In največ, kar lahko zase storimo v teh bitkah? Sprejmimo jo. Recimo ji DA! Ne skrivajmo, ne igrajmo, ne tlačimo je, ker bo prišla na plano. Če nam je dano, da rabimo to bitko, jo bomo imeli, na lep ali trd način. Stopimo v areno in se soočimo z njo! Ne glede na to, kaj se ti zgodi, le nikoli ne pozabi - hodi in hodi in hodi dalje ... Če padeš v bitki, se poberi in pojdi dalje. Ne obstoj v trenutku, ker čas in s tem tvoje življenje gresta dalje. Pa tudi ob zmagah ne zaspi na lovorikah. Pojdi dalje. Spet in spet ... Življenje je premikanje.
Spomnim se čudovite misli Brene Brown:
»Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi kaj lahko storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene; čigar obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti; ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspehov. Čast gre tistemu, ki se v resnici potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa bo, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen …«
Petra Škarja, Iz knjige CAMINO – Od suženjstva do svobode
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj