Ženska duša je po svoji naravi divja, pravi Clarissa Pinkola Estes, avtorica kultne knjige z naslovom Ženske, ki tečejo z volkovi. Čeprav nas je kultura učila, naj se sramujemo svoje želje po divjosti, ženske kljub temu hrepenimo po njej. Gre za arhetipsko Divjo žensko, ki prebiva v našem drobovju, ne v glavi.
Dr. Jožef Magdič, priznan prekmurski nevropsihiater, ki je izšel iz jungovske šole, se strinja z Estesovo, da vsaka ženska v sebi nosi Divjo žensko, ki pa po njegovem mnenju ni le zadeva ženske, temveč hkrati tudi moškega. “To je tista arhaična Ženska, ki ve, zato bi moral vsak normalen moški negovati divjost v svoji ženi, saj ta predstavlja tudi rešitev zanj. Ker se ta divja borbena ženska prej ali slej začne boriti tudi zanj, ko mu gre po krivici slabo. Če moški, namesto da bi jo gojil, v ženski ubija divjost, ženska podivja. Podivja pravzaprav njen notranji moški (animus) in se upre realnemu moškemu.
Divja ženska je torej ženska, katere animus je kultiviran, za kultivacijo tega pa nujno potrebuje svobodo. Če svobode nima, si jo vzame, kar je nevarno.
Ženska torej potrebuje svobodo zato, da je ne bi zlorabila,” je prepričan dr. Magdič, ki prisotnost Divje ženske zaznava tudi v vsakdanjih naporih sodobne ženske, ko gre v službo, v njeni skrbi za družino in za partnerstvo, kamor prinaša energijo (denar). “Divje ženske v sodobni družbi pogosto ne vidimo in jo mečemo v koš podivjane ženske.”
Divja ženska še zdaleč ni enaka podivjani.
Ali kot pravi naš sogovornik: “Za Divjo žensko je značilno, da je zadovoljna sama s sabo, ker ve, kdo je, kaj jo osrečuje, in je družbeno tako vživeta, da komuniciranje v družbi zanjo in za okolico ne predstavlja bremena. Kar je pravzaprav zelo kruta definicija. To je sodobna Eva, ki je zadovoljna s svojim statusom v sodobni družbi.
V slovenski javnosti poznam številne ženske, ki sicer delujejo v javnosti, vendar v zameno za sterilno kariero nočejo dati svoje divjosti, da so matere, babice itd.
Divja ženska divje ljubi samo sebe in ohranja vse tisto, kar je v njej zasidrano. Ima vzpostavljen kontakt med ženskim egom in animusom. To je ženska, ki ji je uspelo svojega notranjega moškega pripraviti do tega, da sodeluje z njenim egom – ne podrediti ne uničiti, temveč spoznati energijo njenega notranjega moškega.
Energija človeškega jaza je namreč v primerjavi z energijo animusa (pri ženski) neprimerno manjša. Ego je, če govorim v prispodobi, kot majhen računalnik v avtu, medtem ko animus predstavlja motor. Sam to Divjo žensko v svoji ženi zelo močno čutim, po eni strani mi dovoljuje, da služim svoji animi, po drugi strani pa zagotovo vem, da ne bi dopustila mojega propada.”
Divja ženska je torej pravo nasprotje njene podivjane različice. Podivjanost ženske se namreč takrat, ko je njena moškost okrnjena, navzven kaže v pomanjkanju energije, brezvoljnosti, izčrpanosti, depresiji, nevrotičnosti, kadar je ta energija slabo kontrolirana, pa v krutem karierizmu in tudi nezvestobi, meni dr. Magdič. “Pod podivjano žensko razumem žensko, ki vstaja ob štirih zjutraj, da gre delat v tovarno, in ki je poleg tega obremenjena še z otroki in gospodinjstvom. Ta trojna obremenitev je rak njenega duševnega življenja.”
Potovanje k Divji ženski
Spoznavanje oz. oblikovanje Divje ženske se v življenju ženske začne že zelo zgodaj, in sicer s pravljicami, deklica pa žensko divjost spoznava tudi na odraslih ženskah, po katerih se zgleduje, razlaga dr. Magdič. “Z gledišča sodobne odrasle ženske lahko kot dušeslovec povem, da ženska to Divjo žensko sreča na potovanju k sebi.
Vsaka ženska mora prisluhniti sebi in spoznati, kje že doživlja okvare zaradi pretiranega služenja notranjemu moškemu. Poglabljanje vase je pravzaprav edina pot, kar velja seveda tudi za moškega.
Za kulturne in družbene pritiske, ki ženskam vsiljujejo določene vzorce in norme, po katerih naj bi živele in delovale, in na tak način pri ženskah povzročajo kratek stik z arhetipsko Divjo žensko, Magdič pravi, da vse bolj izgubljajo svojo težo. Obdobje človeštva, v katerem je biti ženska pomenilo biti doma in v katerem je biti moški pomenilo biti v službi, je po njegovem mnenju preteklost. “Sedaj je tudi s strani moškega zaželeno, da gre njegova žena delat. Res pa je, da prav ta vidik v sebi skriva t. i. krizo moškosti.
Problem vidim obratno: ženskam so se naenkrat odprla vrata v prostor, ki jim omogoča ‘brezmejno’ akcijo, v kateri lahko zgori. To je hujši problem kot kulturni predsodek, ki ga pravzaprav s tega stališča ni, ker je lov na družbene položaje prost. Trenutno predstavlja za žensko večji problem obvladovanje prostora, v katerem se je znašla. Tukaj gre za rivalstvo med divjostjo in podivjanostjo, kar lahko potrdim iz lastne prakse, saj v mojo ordinacijo prihajajo predvsem ženske žrtve podivjanosti.”
Vesna Fister
vir: Cosmopolitan
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
